Oprosti, babica!

Tak je bil lik babice Tosje iz filma Babica (Babusja) ruske režiserke Lidije Bobrove, ki ga je občinstvo leta 2005 izbralo za najboljši film festivala Kino-Otok. »Film je navdihnila resnična zgodba starejše gospe, ki sem jo poznala, a ji nisem mogla pomagati. Protagonist te pripovedi bi lahko postal vsakdo izmed tisoč upokojencev, na katere so otroci pozabili in živijo z minimalnimi dohodki. Morda bo zvenelo naivno, toda želela sem pomagati tistim, ki so še vedno živi,« je režiserka povedala o večkrat nagrajenem filmu.

Tudi jaz ne morem pozabiti babice Tosje. Nanjo me vsak dan opominja na stotine njenih sovrstnic, ki na moskovskih ulicah za golo preživetje prosijo vbogajme.

Moskovske ulice

Ruske babice so posebne, saj ženske v ruskih družinah nosijo levji delež odgovornosti. O njih pogosto piše in razmišlja slavna ruska pisateljica Ljudmila Ulicka: »V skladu z rusko tradicijo se je naša enakopravnost končala takrat, ko so ženske skupaj z moškimi začele graditi ceste in voziti tramvaje. V tem ni ničesar dobrega, razen da se je značaj žensk okrepil. Moški, ki so preživeli vojno ali zapor, so povsem deformirani. Fizično, psihično in družbeno. S težavo izpolnjujejo družinske obveznosti,« mi je zaupala v nedavnem intervjuju. Te močne ruske ženske na stara leta videvamo na glavni moskovski nakupovalni ulici, kjer klečijo na kosu kartona in predse stegujejo pravoslavno ikono. »Ime mi je Mari. Spim na železniški postaji. Moj sin je bil narkoman in zaradi njegovih dolgov so mi zasegli stanovanje. Ker nimam stalnega prebivališča, ne morem dobiti pokojnine in povsem sem odvisna od tega, kar mi dajo dobri ljudje,« zaupa gospa, ki obraz ves čas tišči v tla.

Spet z drugo se srečujeva v cestnem podhodu. Naslonjena je na steno in predse steguje desnico. »Moja pokojnina znaša štiri tisoč rubljev [okrog devetdeset evrov]. Ko plačam stroške, mi ne ostane veliko. Nimam izbire. Če hočem jesti, moram ves dan stati na ulici,« je redkobesedna Nataša, ki tako kot vse druge noče zaupati priimka.

Olja na postajališču tramvaja za nekaj drobiža ponuja škatlo čokoladnih bombonov, ki jih je nekoč verjetno dobila v dar. »Mož mi je umrl, prav tako sin. Nikogar nimam. Nočem prosjačiti,« odkloni petdeset rubljev, ki jih ponudim, ker nimam dovolj denarja, da bi od nje odkupila bonboniero.

Potem je tu še sključena in na palico oprta starka, ki pred trgovino s pregrešno dragim francoskim kruhom za ceno ene francoske štruce prodaja ročno kvačkano in že precej zamazano belo otroško čepico. »Koliko?« nagovorim drobceno postavo. »Sto rubljev,« se obotavlja, kot da bi se bala, da zahteva preveč.

Na hektičnih in včasih kar zloveščih moskovskih ulicah so stalnica tudi ostarele prodajalke cvetja, gob, borovnic in drugih pridelkov pa precej agresivne upokojenke, ki se pri vhodu na Rdeči trg pulijo za drobiž, ki ga v vraževernem ritualu čez ramena mečejo obiskovalci.

Prikazni ruske tranzicije v ponošenih plaščih, jopicah in krilih ter zbledelih rožnatih naglavnih rutah kot potepuški psi ves dan postopajo po ulicah. »Večina babic je v trpečem življenju videla številne transformacije Rusije: grozo terorja, vojno, lakoto, upanje, kratko udobje stabilnosti in končno spoznanje, da je bilo vse skupaj prevara. Te ženske so v svojem življenju hote ali nehote veliko žrtvovale, danes pa lahko preživijo samo tako, da stojijo na pločniku in predse molijo plastičen kozarec. Vsakokrat, ko vidim kakšno od njih, me stisne pri srce. To ni pravično,« je neznani opazovalec ruskega vsakdanjika zapisal na svojem blogu Popoldanski mrak.

Precej čustveni izliv so pod drobnogled vzeli na kontroverzni in izjemno brani spletni strani, posvečeni Rusiji, z imenom La Russophobe. Opozorili so, da je večina babic pravzaprav v »lasti« organiziranih kriminalnih skupin; te jim poberejo kar devetdeset odstotkov dnevnega zaslužka. »Babice, ki prosijo na najboljših mestih, kakršen je, denimo, Rdeči trg, to dejansko počnejo za mafijo. V njihovi lasti so tudi berači invalidi, matere z otroki, ki sploh niso njihovi, ampak so jih kupili od njihovih staršev alkoholikov. Da ne jočejo, jih drogirajo ali napijejo z vodko,« pravi Svetlana Ganuškina iz nevladne ustanove Državljanska pomoč.

Pa so Rusi do beračev velikodušni? »Očitno so, drugače beračenja ne bi bilo toliko, kot ga je. Kriminalne skupine so zelo spretne in spreminjajo taktiko. Včasih bolj stavijo na starostnike, drugič vojne veterane, tretjič matere z otroki, v zadnjem času pa se je pojavilo predvsem veliko ljudi s psi, ki prosijo pomoč za svoje hišne ljubljenčke, in celo pijanci, ki preprosto priznavajo, da denar potrebujejo za pijačo,« opiše široko razpredeno in menda precej donosno moskovsko beraško podzemlje.

Ko smo s tem soočili babice, so se vse po vrsti zavile v molk in obrnile stran. Za koga pravzaprav delajo, niso bile pripravljene povedati niti za velikodušno miloščino.

Beračenje kot posel

Ruska oblast je že večkrat sprožila različne pobude o prepovedi beračenja, a nobena ni zaživela. Zadnji tak poskus je bil predlog ruskega notranjega ministra Rašida Nurgalijeva in članov moskovske mestne dume, ki so se zavzeli za sprejetje zakonodaje o kriminalizaciji zlorabe otrok za beračenje. »Treba je sprejeti ukrepe proti staršem in skrbnikom otrok, ki ne izpolnjujejo svojih obveznosti,« je Nurgalijev predlagal na srečanju vladne komisije za zaščito mladoletnikov, ki ji tudi predseduje. Člani komisije so se zavzeli za stroge kazni ne le za kriminalne skupine, ki imajo v lasti cele mreže beračev, ampak tudi za starše, ki dovoljujejo tovrstne zlorabe. Nevladne organizacije so državljane na svojih spletnih straneh celo pozivale, naj sami poskrbijo za aretacijo žensk, ki beračijo z otroki.

Dmitrij Babič iz organizacije Russiaprofile neuspeh pri boju z beraškim podzemlje povezuje s skorumpiranostjo moskovske policije in visokih ruskih uradnikov: »Obračun s kriminalnimi združbami ne bo mogoč brez obračuna s skorumpiranimi uradniki, ki so podrejeni notranjemu ministru. To bo vsekakor manj prijetno in bolj tvegano kot zakonski predlogi in srečanja različnih komisij.«

Podobnega mnenja je tudi Vladimir Himanič iz nevladne organizacije Svobodna volja, ki se med drugim ukvarja s policijskimi zlorabami: »V metroju je polno kamer in policije ter poskušajte tam za pet minut igrati kitaro ali prodati časopis, ne da bi prej plačali podkupnino, pa boste videli, kdo je pravi lastnik moskovskega metroja. Če je policija tako uspešna pri boju z ilegalnimi trgovci, ne vem, zakaj je tako pasivna glede beračev.«

Še največ za zaščito teh ubogih par, ki so najprej žrtev revščine, nato pa še brezobzirnih kriminalcev, je storila moskovska ustanova za socialno pomoč brezdomcem, ki je z dejavnostjo pripomogla k razbitju dveh moskovskih kriminalnih skupin. »Naše socialne patrulje se vsak dan srečujejo z berači in prav po njihovi zaslugi so varnostni organi lani prišli na sled kriminalnim združbam, ki so k beračenju silile invalide,« se pohvali Himanič.

Pod pragom revščine

Moskovčani dobro vedo, da denar, ki ga namenijo beračem, največkrat konča v žepih požrešnih izkoriščevalcev, zato so postali tudi manj velikodušni. Na spletu so se razvnele vroče razprave o tem, kdaj je vredno seči v žep in kdaj se je bolje obrniti stran. Eden od številnih nasvetov pravi: »Denarja nikoli ne dajem materam z otroki, invalidom, od katerih se nekateri samo pretvarjajo, in vojnim veteranom. Sem in tja kakšen rubelj podarim babici, pa še to samo takim, ki so zelo ponižne.«

Razprave so se od humanitarnosti premaknile celo na polje morale. So ta grbasta bitja dejansko zgolj nevedne žrtve? Ni morda ista krhka starka med Stalinovimi čistkami ovajala ljudi? Je morda mogoče, da kot zaprisežena komsomolka še zdaj verjame v boljševizem? Bo sploh kdaj spoznala svojo zmoto, če bodo ljudje do nje še naprej darežljivi?

Ponavadi se vse skupaj konča pri vprašanjih avtoritarnosti in demokracije v Rusiji. Bi bilo denar bolj smotrno namenjati organizacijam, ki se borijo proti revščini in promovirajo demokracijo? Ali podpiranje babic pravzaprav ne zmanjšuje možnosti, da bodo enkrat vendarle spregledale in se po robu postavile oblastnikom, ki so najbolj odgovorni za nastali položaj?

Čeprav so povečini resda še vedno čile, je od ruskih stark verjetno iluzorno in neupravičeno pričakovati, da bodo začele novo revolucijo. Ali pa tudi ne. Leta 2005 so namreč prav upokojenci poskrbeli za največje socialno-ekonomske proteste v zgodovini sodobne Rusije, po katerih je takratni ruski predsednik Vladimir Putin zamrznil načrtovano pokojninsko reformo. V skladu z njo so finančno moč javnega sektorja poskušali okrepiti z zakonom, po katerem bi morali upokojenci v prihodnje sami plačevati za javni prevoz, stanovanja in zdravila, le redki od njih pa bi bili upravičeni do nadomestil.

Vedno več ruskih upokojencev živi pod pragom revščine, saj povprečna pokojnina znaša od tri in pol do pet tisoč rubljev (od osemdeset do sto deset evrov). V Moskvi, ki je na seznamu najdražjih svetovnih prestolnic letos zasedla tretje mesto, je nekoliko višja, vendar še vedno ne presega 6800 rubljev (kakih sto petdeset evrov). S to miloščino v ruski prestolnici životari dva milijona upokojencev in pol, v celotni Rusiji pa 29 milijonov. Številni zaradi dodobra zbirokratiziranega postopka, po katerem pokojnine ni mogoče prejemati brez prijave stalnega prebivališča, od države ne prejemajo niti kopejke.

Rusko prebivalstvo se stara in število upokojencev za kar 7,3 milijona presega število aktivne populacije. Med njimi prevladujejo predvsem starejše ženske, ki v povprečju živijo trinajst let dlje od moških, tako da je skoraj sedem milijona starejših Rusinj na stara leta prepuščeno skromni pokojnini in lastni iznajdljivosti.

Moskovska mestna oblast zagotavlja, da bo do konca leta povprečno pokojnino dvignila na deset tisoč rubljev (dvesto dvajset evrov) in da gospodarska kriza ne bo pripeljala do krčenja socialnih transferjev, premier Vladimir Putin pa v skrbi za izpolnjevanje »naše dolžnosti pred starejšo generacijo« poziva k čimprejšnjemu začetku pokojninske reforme. Za zdaj drži le to, da inflacija ruskim upokojencem na leto požre kar dobrih deset odstotkov pokojnine, zato so čedalje bolj potrebni pomoči. Prav jim pride vsak dodaten rubelj, ki čez dan konča v njihovi razprti dlani.

Oprosti, babica! je, mimogrede, tudi ime priljubljenega in nadvse bleščečega moskovskega nočnega kluba. •

𝕏   Facebook   Telegram   Viber