Chinvali – Na osrednjem trgu južnoosetinskega glavnega mesta Chinvali so na večer pred prvo obletnico krvavega vojaškega spopada z Gruzijo postavljali odre, na katerih so brez izjeme plapolale tako osetinske kot ruske zastave. Prav toliko kot dan žalovanja za žrtvami je bil ta jubilejni dan tudi praznik samostojnosti, ki ga brez Rusije ne bi moglo biti. Državi, ki jih ni le vojaško zaščitila, ampak je priznala tudi njihovo samostojnost, hvaležnost izražajo na vsakem koraku, nanjo pa opominjajo tudi ogromni lepaki z napisi: Za vedno z Rusijo! Prav po njeni zaslugi je bilo prvo povojno leto tudi najbolj mirno v zadnjih dvajsetih letih, nam zagotavljajo naši sogovorniki.
Od naše dopisnice
Chinvali je bil lani ob tem času zaradi vojne odrezan od sveta, včeraj pa se je zdel kot njegovo središče. V jedro enega od štirih zamrznjenih konfliktov na postsovjetskem prostranstvu, ki traja že osemnajst let, se je ob obletnici povsem nepričakovane vojne zgrnila domala vsa svetovna medijska srenja. Predvsem zato, ker so izjave ruskih, gruzinskih in južnoosetinskih politikov začele neprijetno spominjati na tiste izpred leta dni. V nasprotju s pričakovanji je trenutno vzdušje v mestu skorajda prijetno. Čeprav je bil dan zelo vroč, je v mestu prevladovala ustvarjalna energija.
Na ulici, ki nosi ime sovjetskega diktatorja Josipa Visarionoviča Stalina – lastijo si ga tako Gruzini kot Osetini, le da prvi njegov priimek izgovarjajo kot Džugašvili, drugi pa Dzugate so domačini na svojih domovih opravljali obnovitvena dela. Chinvali, kjer se je napredek tako ali tako ustavil že daljnega leta 1956, je namreč vse od vojne predvsem mesto ruševin, pogosto pa ostane tudi brez vode, elektrike in plina.
»Zdi se nam, da zdaj lahko začnemo z obnovo. Rusija nas je avgusta zaščitila in s priznanjem naše samostojnosti smo dobili zagotovila, da ne bo dopustila našega uničenja,« pred svojim delno obnovljenim domom pravi 29-letni zdravnik Kostja Čibirov. Na tleh poleg njegove opečnate hiše zeva praznina, nekoč pa je tam stal gruzinski dom. »Gruzincev ni nihče podil od tukaj. Pred vojno so sami odšli, saj so jih obvestili, kaj se pripravlja. Nihče jim ne preprečuje, da bi se vrnili. Sami se nočejo vrniti, saj jih peče vest,« se njegov sosed Dzumber Bašharuli izogne jasnemu odgovoru na vprašanje, zakaj je na vsej ulici v celoti porušena samo ena hiša.
Precej bolj odkrit je Alan Čovrebov iz administracije predsednika Eduarda Kokoitija. »Gruzinskih beguncev ni. Gre za ljudi, ki so pred vojno odšli v Gruzijo in so sodelovali pri napadu na nas. Takemu človeku lahko rečeš edinole izdajalec. Vse njihove domove smo uničili, saj nočemo, da bi se vrnili,« mi brez dlake na jeziku pove med tradicionalnim kosilom.
V vasi Džava smo priča prizorom, ki vendarle vlivajo drobno upanje na morebitno osetinsko-gruzinsko sožitje. V tamkajšnji šoli poletne počitnice skupaj že preživljajo revni in osiroteli osetinski in gruzinski otroci. »Smo iz vasi Leningor in našo šolo obiskujejo tako gruzinski kot osetinski otroci. Pouk poteka v obeh jezikih in nikakršnih težav nimamo. Osetinci se do nas zelo lepo obnašajo,« se pohvali vodja gruzinske skupine Ana Indiašvili.
Edino vprašanje, ki se ob tem postavlja, je, ali ni tako govorila samo zato, ker so bili skupaj z nami v poletnem taboru tudi predstavniki osetinskih oblasti.
Otroke je med našim obiskom razveselila tudi gruča motoristov, ki se je udeležila mirovne dirke od Moskve do Chinvalija. Da so prispeli do napol porušene prestolnice, so morali mimo popolnoma porušenih gruzinskih vasi. Tudi zato se trideset tisoč Gruzincev, ki so do vojnega spopada na Kavkazu živeli v gruzinski separatistični pokrajini Južni Osetiji, še zdaj ni vrnilo na svoje domove.