Polona Frelih - tvoja kandidatka za Evropske volitve 2024

🔥 9. junija glasujemo proti pokvarjenim elitam!

🇸🇮 Najprej Slovenija!

Twitter:𝕏 @PolonaFrelih

Logo

Vse gre skozi želodec

Zelo preprosto je reči, da ima vsaka vojna zmagovalca in poraženca, vendar so v praksi stvari pogosto bolj kompleksne. Lanska vojna v Južni Osetiji, v kateri sta se skozi puškine cevi gledali gruzinska in ruska vojska, je dobra šola za vse, ki so bili v spopadu neposredno in posredno udeleženi. Rusija je poleg odmevne vojaške zmage utrdila svoj položaj na Kavkazu, si razširila dostop do Črnega morja in, kar je najpomembneje – drugim morebitnim junakom na svojih mejah je pokazala, da z njo ni šale....


 

Zelo preprosto je reči, da ima vsaka vojna zmagovalca in poraženca, vendar so v praksi stvari pogosto bolj kompleksne. Lanska vojna v Južni Osetiji, v kateri sta se skozi puškine cevi gledali gruzinska in ruska vojska, je dobra šola za vse, ki so bili v spopadu neposredno in posredno udeleženi.

Rusija je poleg odmevne vojaške zmage utrdila svoj položaj na Kavkazu, si razširila dostop do Črnega morja in, kar je najpomembneje – drugim morebitnim junakom na svojih mejah je pokazala, da z njo ni šale. Na drugi strani je prav avgustovska vojna močno vplivala na globino gospodarske krize, ki je Rusijo prizadela bolj kot katero koli drugo državo na svetu. Z Abhazijo in Južno Osetijo si je priključila še dvoje lačnih ust, ki bo še dolgo živelo izključno od injekcij iz nenadoma ne več tako obilnega proračuna.

Manj zmagoslavno se te dni počutijo tudi v Abhaziji in Južni Osetiji. Obe republiki sta že pred vojno veljali za najmanj razviti entiteti na Kavkazu, zdaj pa jima je postalo jasno, da je tudi prihodnost vse prej kot rožnata. Številni Abhazijci jezno opazujejo, kako njihovo prelepo obalo kupujejo ruski mogočneži, obnova že dvajset let porušene države pa se ne premakne nikamor.

Južna Osetija, ki že od nekdaj sanja o združitvi z rusko republiko Severno Osetijo, je iz Kremlja pred kratkim dobila jasen signal, da Rusija tega ne bo dovolila. V Južni Osetiji se poleg tega krepi opozicija, ki čedalje glasneje opozarja, da je velik del denarja, namenjenega obnovi, poniknil v žepih korumpirane birokracije. Zato južnoosetinski predsedniki Eduard Kokoiti v Moskvi nima več nikakršnega ugleda; ta teden so mu poslali celo prisilnega upravitelja. Novi predsednik vlade je postal Rus Vadim Brovcev.

Tudi ZDA in Evropska unija so iz vojne izšle kot poraženke, čeprav v njej niso bile neposredno udeležene. Z njo je Kremelj državama vrnil za Kosovo, s katerim sta leto prej odprli Pandorino skrinjico. Razen deklarativne obsodbe pretirane uporabe moči Rusije in povsem impotentne evropske opazovalne misije Evropska unija za dejansko ureditev razmer ni storila kaj prida.

Premirje, ki ga je v potu obraza izpogajal predsedujoči EU Nicholas Sarkozy, je Rusija sicer podpisala, a ga je vedno spoštovala le toliko in tam, kjer ji je bilo to v interesu. Svoje vojaške enote je iz Gruzije umaknila šele potem, ko je uničila dobršni del vojaške in civilne infrastrukture na severu in zahodu države. Poleg tega v Južno Osetijo še danes ne dovoli mednarodnim opazovalcem, blokirala je mirovno misijo Ovseja, v ženevskih pogajanjih o nadaljnji usodi Abhazije in Južne Osetije pa postavlja vedno nove zahteve. Ob tako kilavem napredku bi moralo Uniji postati jasno, da se bo ob bok obema velesilama lahko postavila šele, ko bo poenotila svojo zunanjo politiko. Naučiti se bo morala tudi, kako to politiko uveljavljati.

ZDA so jasno pokazale, da ji dobri odnosi z Rusijo, vezani zlasti na sodelovanje pri umirjanju razmer v Afganistanu, pomenijo več kakor odločnejša pomoč državi, ki je pred vojno veljala za njihov patronat. Drži, da so ZDA opremljale in šolale gruzinsko vojsko, manj pa je znano, da le za lastne potrebe. Gruzinska vojska tako ni bila pripravljena na frontalni spopad z ruskimi tanki, ampak le za bojevanje proti arabskim upornikom v Iraku in Afganistanu, kamor je Gruzija vdano pošiljala svoje čete.

Tbilisi je dobil najmočnejšo lekcijo in možnosti, da se bo Gruzija kmalu priključila EU ali Natu, so zdaj tako rekoč nične. Ker se je Mihail Saakašvili lani brezglavo spustil v spopad z največjo državo na svetu, je moral skoraj pol leta prenašati demonstracije Združene gruzinske opozicije ter poniževalne plakate, na katerih žveči svojo kravato, ki so jih nasprotniki prizadevno lepili po glavnem mestu.

Tik pred prvo obletnico spopada se je začela ponavljati lanska zgodba – izzivanje z orožjem ter obilica rožljanja z besedami na obeh straneh. Bojazen o ponovitvi vojne je najverjetneje odveč. Možnost seveda obstaja – tako na gruzinski kot na ruski strani –, da bi vladajoči strukturi z novo vojno poskušali odvrniti pozornost domače javnosti od nakopičenih gospodarskih težav. Za zdaj kaže, da so vsi vpleteni bolj nagnjeni h krpanju odnosov, ki jih je petdnevna avantura hudo načela.

Gruzija lahko ponovni nadzor nad obema pokrajinama vzpostavi le na miroljuben in dolgoročen način. Najprej je treba utrditi demokracijo in gospodarstvo, šele potem lahko pride na vrsto navezovanje stikov z vodstvom upornih ozemelj. Le tako jih bo lahko prepričala, da tako v materialnih dobrinah kot po svoboščinah ponuja več kakor Rusija. Ne le ljubezen, tudi politične želje narodov gredo zelo pogosto skozi želodec.


𝕏   Facebook   Telegram   Viber

8/8/2009 clanek-1568562.md

Priporočam

Polono Frelih za Evropski Parlament!

Kandidat Stranke Resnica: Polona Frelih

Naš program: predvsem podpora našim državljanom in nikomur drugemu. Ne gremo v vojno, hranimo gotovino (brez digitalnega evra), živimo svobodno in zdravo brez obveznega cepljenja.

Glasuj za stranko Resnica (številka 10 na seznamu) in napiši moje ime. Na listi stranke sem na 2. mestu.

Polona Frelih, stranka Resnica

Danes je tvoj glas naša moč! #zaSlovenijo