Po lanskem premoru bo Ljubljano spet obiskal baletni ansambel Borisa Ejfmana – svetovno znanega ruskega koreografa. Leta 2011 se je predstavil slovenskemu občinstvu s spektakloma Onjegin ter Don Kihot, 10. septembra pa se bo na zaprtju Ljubljana Festivala predstavil z osveženo ejfmanovsko klasiko – baletom Bratje Karamazovi.
Njegove postavitve, ki izvirajo iz literature – zlasti ruske, niso spremenile samo videza in vsebine baletnih brošur in plakatov, ampak tudi sam balet, iz katerega je po besedah slavnega koreografa nastalo »prostranstvo besed«. Učenci ruskega baletnega mojstra kar se da uspešno plešejo literaturo, ki so jo transformirali v prepoznavno mojstrovino »novega ruskega baleta«.
Ejfmanu ni bilo nič podarjeno. Sam se najraje imenuje filozof, z lahkoto pa ga označimo tudi za neustrašnega borca. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, v brezbarvni epohi socialne in ideološke stagnacije, ki je znana preprosto kot »brežnjevski zastoj«, Jud iz province ni le končal Leningrajskega konservatorija, ampak je ustanovil tudi lastno avtorsko gledališče. Fenomen, ki je bil za Sovjetsko zvezo nepredstavljiv. Kot da to ne bi bilo dovolj, je v predstavah Ejfmanovega novega baleta za povrhu rohnel še rock’n’roll, ki je bil takrat prepovedan.
Veliko pozneje, ko se mu ni bilo več treba bosti z oblastjo, je izjavil, da poskuša tako zbrusiti svoje stvaritve, »da se jih nihče več ne bo mogel dotakniti z izboljšavami«. Ali niso to besede človeka, ki se nikoli ne preda? Literatura ruskih klasikov je bila idealen material za ustvarjanje »baleta prihodnosti«.
Ejfman poskuša iz literarne klasike ustvarjati svoje interpretacije sodobnih tem. Drama Galeb Antona Pavloviča Čehova je v baletnem okolju postala predvsem pripoved o ljubezni in karieri, v njegovi verziji Onjegina se je romantik in poet Lenski transformiral v rock glasbenika, glavni junak, dandy Onjegin, pa si je nadel jakno v malinovi barvi, ki je bila v devetdesetih letih prejšnjega stoletja glavni atribut ruskega bandita. Da ne govorimo o Don Kihotu, v katerem je dogajanje prenesel v psihiatrično bolnišnico. Baletni provokator zagotavlja, »da se ni hotel ukvarjati z vulgarno posodobitvijo klasične zgodbe, ampak narediti analizo današnjega dne s stališča večnih literarnih tem«.
O svojem »literarnem plesu« je med drugim povedal, »da prav v klasični ruski literaturi najde dramaturgijo, ki jo potrebuje za baletne predstave, zahvaljujoč njej pa potem lahko doda še svoje«. Ustvarjati je začel zelo zgodaj in že pri šestnajstih letih imel svojo plesno skupino. »Od tega je minilo že veliko let, mene pa še naprej vleče v dobro, visoko literaturo, ki je zame osnova. Vedno poskušam v znanem odkriti neznano in nikoli ne ilustriram tekstov. Ustvarjal sem različne stvari: baletne predstave brez vsebine, kot denimo Requiem in Moj Jeruzalem, spektakle o ustvarjalnih ljudeh – Molièru, Čajkovskem – ter komični balet. Literatura bo vedno osnova tiste dramaturgije, brez katere zame ne more biti gledališča.«
Zahodni gledališki kritiki so ga poimenovali za avtorja »novega baletnega jezika«, ki je združil klasično leksiko, moderni ples ter celo elemente vzhodnjaških borilnih veščin.
In kako se bo balet razvijal v 21. stoletju? »20. stoletje je bilo v celoti reformatorsko in se je zapisalo v zgodovino kot stoletje odkritij v baletni umetnosti. Po mojem je iskanje modernega baleta, ki so ga ustvarili veliki koreografi 20. stoletja, doseglo vrhunec. Danes ne smemo klonirati njihovih dosežkov, ampak iskati nekaj popolnoma drugačnega. Hkrati je treba ohranjati balet 19. stoletja in akumulirati, kar je bilo doseženo v 20. stoletju.«
Odgovor, kako to doseči, je po Ejfmanovem mnenju hkrati zelo težak in preprost. Treba je »zgolj najti sebe in živeti svoje življenje na podlagi višjih zakonov«. Po njegovem mnenju se prav okoli tega vrti vsa umetnost njegovega najljubšega pisatelja – Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega. »Njegova fraza pravi: ‘Hudič se spopada z Bogom, bitka pa se dogaja – v srcu ljudi.’ Znotraj vsakega posameznika obstaja konflikt med svetlobo in temo. Prav v vsakem Karamazovu je delček dobrega in delček zla. Boj vsakega od njih bo prinesel bodisi osvoboditev od teme in grešnega ali pa se bo še globlje pogreznil vanjo.«
Sloviti koreograf je prepričan, da na svetu obstajajo stvari, ki jih ni mogoče povedati z besedami. Dobro in zlo, harmonija in greh – so stvari, ki jih je lažje izraziti z jezikom telesa.