V Egiptu preganjajo še glasbo in ples

Zgovorna 24-letna Sara je doma iz Ljubljane, njeni starši pa prihajajo iz Bosne in Hercegovine. »Moje korenine izvirajo iz Bosne, zato sta mi orientalski ritem in melodija zelo blizu,« že v uvodu pove temnolaska, ki bi jo po videzu lahko postavili v katerokoli državo arabskega sveta. V resnici njeni starši prihajajo iz srbskega dela Bosne in njeni ljubezni do »orientalskega« niti najmanj ne nasprotujejo. »Pri plesu so me podpirali že od mladih nog. Zelo so ponosni name,« je družini hvaležna za podporo pri svojih plesnih podvigih, ki so se začeli pri rosnih petih letih. »Prej sem 13 let plesala jazz balet in tudi tekmovala. Za orientalski ples sem se navdušila med gledanjem brazilsko-maroške telenovele, v kateri so nastopale trebušne plesalke.«

Poleg arabske glasbe obožuje arabski jezik, s katerim se je spoznavala tudi na ljubljanski filozofski fakulteti. »Znam pisati in brati, seveda bolj osnovno. Poleg tega vsak konec tedna nastopam v zelo znani arabski restav­raciji na Dunaju. V živo me spremlja ansambel iz Egipta, zato razumem predvsem egiptovski dialekt.« Njena največja želja je, da bi se preselila v Egipt, vendar je zaradi zaostrovanja razmer v državi to odložila za nedoločen čas. V zibelko orientalskega plesa se odpravi najmanj dvakrat na leto, predvsem po nakupih plesnih kostumov, poleg tega se je udeležila dveh festivalov orientalskega plesa in obakrat osvojila drugo mesto. Ansambel in pevec iz Egipta sta jo spremljala tudi med nastopom v Moskvi, med njimi pa je bil harmonikar, ki je nekoč spremljal slovito egiptovsko pevko Om Kalsoum, zvezdo Orienta oziroma mater egiptovskega naroda, kakor ji pravijo. Legendarna pevka je v Egiptu takšna znamenitost, kot so denimo piramide, njene pesmi odmevajo iz kavarn, taksijev in pisarn. Pravzaprav so odmevale, saj to zaradi vladavine Muslimanske bratovščine ni več tako samoumevno.

»Sanjala sem o tem, da bi živela v Kairu, vendar je zdaj preveč nevarno. Muslimanska bratovščina je začela preganjati tudi ples in glasbo. Zapirati so začeli kavarne, saj je za islam razgaljena plesalka grešnica. Ženske spolno zlorabljajo, otipavajo v javnosti. Nobeni plesalki ne priporočam, da javno govori, s čim se ukvarja. Zaradi tega jih je tam veliko prisiljeno živeti dvojno življenje. V Egiptu ni lahko biti plesalka. Zgodilo se je že, da so žensko vrgli iz stanovanja samo zato, ker je bila plesalka, polivajo jih s kislino, režejo z noži,« zgroženo opisuje egiptovsko realnost.

Med nastopi na Dunaju še ni imela slabih izkušenj. »Obiskujejo nas gostje iz Bahrajna, Saudske Arabije, ki so najmanj dostopni. Ko plešeš, te nočejo pogledati, kar je po svoje izraz spoštovanja. Jaz nekako upam, da se jim bom s svojo toplino vseeno lahko približala. Kar zadeva podarjanje denarja, nekatere plesalke tega ne odobravajo, druge pa. Seveda je zelo pomembno, kako ti ga dajo. Treba ga je zatakniti za naramnico ali za pas in nikamor drugam. Pomembno je, da se te pri tem ne dotaknejo. Včasih ti denar dajo v roke in si ga sam zatak­neš,« opiše osnovna pravila komuniciranja z orientalskimi plesalkami. Precej bolj kot Arabci so jo razočarali Slovenci. »Večkrat se recimo zgodi, da te povabijo na abrahama, poroko in te potem obravnavajo, kot da si striptizeta. Zaradi tega sem dobila odpor do nastopov v Sloveniji.«

Od Colette do Mate Hari

Sara poudarja, da so med nastopom njena ciljna publika predvsem ženske. Nemara zato, ker je med plesnimi šolami na Zahodu razširjena teorija, da trebušni ples izvira iz severne Afrike, kjer da so ga ženske plesale za ženske, s čimer poskušajo spodbijati negativne seksualne stereotipe, ki so povezani s trebušnim plesom. Druga teorija pravi, da ima korenine v starodavnih arabskih ritualih, povezanih z rojevanjem, spet tretja pa, da izvira iz Indije, od koder da so ga ciganske plesalke »ghawazee« prinesle v Egipt, kjer se je trebušni ples tudi najbolj razvil. Znan je pod imenom »raqs sharqi«, kar pomeni ples iz Orienta. V času faraonov so svečenice valovile s svojim trebuhom v želji, da bi jih obsedla egipčanska boginja ljubezni, plesa, glasbe in plodnosti Hator. Plesne tehnike, ki se opirajo na egipčansko plesno izročilo, so se v ustnem izročilu prenašale iz družine v družino. V Egiptu so plesali vsi družbeni sloji, od kraljevega dvora do kmetov in urbanih cigank. Vse do 60. let prejšnjega stoletja so delovale »awalim«, profesionalne plesalke, pevke in glasbenice, ki so nastopale na družinskih slavjih premožnejših družin in uživale velik ugled, ter skromne »ghaziyyah«, ki so javno plesale na ulicah.

Nepogrešljiva sestavina orientalskega plesa je glasba, ki skupaj s plesom ustvari »tarab« oziroma čar. K orientalski mistiki veliko pripomore tudi tradicionalni kostum, ki se imenuje »bedlah« in je sestavljen iz oprijetega vrhnjega dela, bogato okrašenega s kroglicami, biseri, kovanci, pleteninami in vezenjem, pasu, ki leži nizko na bokih, ter dolgega krila ali hlač. V teh drznih opravah so v Egiptu trebušnim plesalkam prepovedali nastopati že daljnega leta 1950, ko se je pojavila bolj konvencionalna obleka, ki je prekrila celotno telo.

Zahodni svet se je z zapeljivimi orientalskimi gibi prvič srečal med Napoleonovo invazijo na Egipt leta 1798, ko so Napoleonove vojake očarale ulične plesalke, zlata doba trebušnega plesa pa se je začela v času romantike, ko so vzhodnjaški umetniki idealizirali otomanski imperij in haremsko življenje, v katerem so sultana upodabljali v družbi s tropom trebušnih plesalk. Konec 18. in v začetku 19. stoletja so vzhodnjaške plesalke in plesalci, ki v nasprotju z ženskami bolj kot s trebuhom plešejo z boki, kot denimo turški derviši, začeli nastopati na svetovnih razstavah, kjer niso bili deležni nič manjše pozornosti kot predstavljeni znanstveni in tehnološki dosežki. Med drugim so navdihnili francosko pisateljico Colette, navdušeno trebuš­no plesalko, še bolj razvpita pa je bila Mata Hari, nizozemska eksotična plesalka, kurtizana in dvojna vohunka, ki je med prvo svetovno vojno vohunila tako za Nemško cesarstvo kot Francijo, kjer so jo nazadnje zaradi izdaje dali usmrtiti.

𝕏   Facebook   Telegram   Viber