Od naše dopisnice

Na ruskem Daljnem vzhodu, ki se razprostira na šest milijonov kvadratnih kilometrih oziroma kar tretjini ozemlja največje države na svetu, živi komaj 6,7 milijona od skupaj 145 milijonov prebivalcev Rusije, število tam živečih Rusov pa iz dneva v dan upada. Nasprotno v sosednjih obmejnih kitajskih provincah, živi kar 105 milijonov Kitajcev, njihovo število pa iz dneva v dan narašča, saj je naseljevanje na območju nekdanje Mandžurije del uradne politike kitajskih oblasti.

Zaradi takšnega nesorazmerja se Rusija proti Kitajski že dolgo ozira z nelagodjem, na grožnjo kitajske demografske ekspanzije pa že nekaj časa opozarjajo celo resni ruski politični analitiki. Mediji seveda le še prilivajo olja na ogenj. »Zastrupljajo nas na vse načine. Pridelki, ki nam jih prodajajo so škodljivi, saj jih škropijo z strupenimi kemikalijami, njihove igrače, s katerimi se igrajo naši otroci, so nevarne. Uničili so reko Amur, saj v njo spuščajo svoje industrijske odplake. Verjemite mi, da nas sovražijo! « se kar ni mogel ustaviti 35-letni Maksim Krivorotov iz Habarovska. Tovrstna paranoja je že vodila v nekatere konkretne ukrepe, kot je denimo prepoved podeljevanja ruskega državljanstva Kitajcem, poročenim z Rusinjami, saj so številni prišleki iz Kitajske prav na ta način poskušali legalizirati svoje bivanje. Ukrep je sprejel nekdanji guverner zdaj pa posebni odposlanec ruskega predsednika na Daljnem vzhodu Viktor Išajev.

V Habarovsku, prijetnem in sodobnem središču s 600.000 prebivalci, Kitajcev sicer sploh ni opaziti. »Zjutraj vstanejo, gredo na tržnico in tam delajo do večera, potem pa se odpravijo spat. Spijo kot sardele, saj jih v enem stanovanju živi po več deset. Na ulicah jih samo zato ni opaziti,« nas 27-letni domačin Ivan Aleksandrovič usmeri na tržnico na obrobju mesta.

»Poceni Adidas! Poceni Nike!« v polomljeni ruščini vabi mlad Kitajec v šumeči trenirki. »Ne razumem,« odkimava na večino vprašanj. Tako kot velik del njegovih sonarodnjakov, ruščine ne govori. Ne glede na to je kakih 2000 kitajskih prodajalcev na tržnici v večini. »Kriza seveda vpliva na prodajo, saj trenutno prodamo kar 70 odstotkov manj kot smo prej,« potoži Andrej, Kitajec z ruskim imenom, kar je med kitajskimi migranti iz povsem praktičnih razlogov precej pogosto. V Rusijo je pred sedmimi leti pripotoval iz približno 700-kilometrov oddaljenega kitajskega mesta Harbin in sodi med tiste, ki zaposlujejo tudi rusko delovno silo. Med njegovimi zaposlenimi je tudi 22-letna Marina, ena redkih ruskih prebivalcev, ki do Kitajcev nima predsodkov: »Z njimi je povsem normalno delati. So normalni ljudje in mislim, da je treba z njimi sodelovati«.

Številni Rusi so pravzaprav od sodelovanja s Kitajsko eksistencialno odvisni, saj se preživljajo tako, da tudi sami s kombiji in trajekti iz sosednje države uvažajo poceni izdelke. »Imamo nafto, plin, diamante, zlato in les in kmalu bomo začeli izdelovati še letala Suhoj, vendar se večina ljudi ne glede na to še vedno preživlja z uvozom kitajskih izdelkov,« pojasni 32-letni Anton Ivanov. Trdno verjame, da so Rusi in Kitajci z obmejnih območij medsebojno odvisni in da imajo od tega oboji koristi. »Kitajska v gospodarskem smislu bolj profitira, saj so že sprejeli vso potrebno zakonodajo. Pri nas regionalne oblasti stvari ne moremo vzeti v svoje roke predvsem zaradi federalnega nadzora, « je kritična Irina Besedina z lokalnega ministrstva za gospodarski razvoj in zunanje odnose.

Trume Kitajcev je mogoče opaziti tudi na bližnjih poljih, na katerih v zadnjih letih prav po njihovi zaslugi rasejo riž, lubenice in soja. Večina kmetijskih površin je v Birobidžanu, avtonomni judovski oblasti, kjer je na ukaz sovjetskih oblasti leta 1934 zraslo uradno središče sovjetskih Judov. Zdaj jih je tam le še peščica, saj so povečini emigrirali v Izrael, so pa v »prvi judovski državi na svetu« svoje prebivališče zato že našli številni Kitajci. »Zrak je svež, ljudi je malo. Na Kitajskem ni dela, zrak je umazan in preveč je ljudi,« je razložil nasmejani Kitajec, ki je ob robu ceste popravljal traktor, naložen z vrečami soje.

Kakih 100 kilometrov stran, v bližini kraja Leninsko, je Kitajska tako blizu, da je z rečnega brega mogoče s prostim očesom opazovati kitajske ribiške čolne. Tudi zato v Rusijo prav na tem mestu vstopa na stotine ilegalnih prebežnikov. »Če jih ujamemo in predamo kitajskim obmejnim organom niso prav nič nežni z njimi. Nad njimi se izživljajo pred našimi očmi,« na razglednem stolpu pojasni 27-letni ruski vojak. Tamkajšnje dogajanje ruske oblasti nadzirajo tudi s pomočjo štirih patruljnih čolnov, kar je malo, če to primerjamo s časi, ko je bilo eno najbolj militariziranih mejnih območij na svetu. Strasti, ki so v 60. letih prejšnjega stoletja pripeljale do precej oboroženih spopadov, so se umirile leta 2004, ko sta državi sklenili mejni sporazum, lani pa sta rešili še zadnje odprto vprašanje. Ruske oblasti so sosedi takrat izročile dva otoka na reki Amur.

𝕏   Facebook   Telegram   Viber