Ljubljana – Ruska državna naftna družba Rosneft je na četrtkovi dražbi v Moskvi kupila Jukosovo proizvodno enoto Samaraneftgaz, kjer načrpajo 200 tisoč sodov nafte na dan, in tri Jukosove rafinerije. Za zadnje premoženje propadlega ruskega naftnega velikana je Rosneftova podružnica Neft-Aktiv odštela 4,7 milijarde evrov. Za nakup se je potegovala le še manj znana družba Versar. V Rusiji je zdaj v državnih rokah kar 40 odstotkov naftne proizvodnje, prodaja pa Jukosu omogoča poplačilo 22,2 milijarde evrov neporavnanih davčnih obveznosti državi, ki so posledica davčnih postopkov proti Jukosu.
Rosneft, ki je večino Jukosovega imetja pokupil že na prejšnjih dražbah, je včeraj postal največja ruska naftna družba in je s tega mesta izpodrinil Lukoil, ki je v zasebni lasti. S četrtkovo pridobitvijo je namreč Rosneftova proizvodna zmogljivost poskočila z 1,9 milijona na 2,1 milijona sodov nafte na dan, kar je toliko, kot vsak dan načrpata Nigerija in Irak, vodilni članici Opeca. »Samaraneftgaz je bil prodan po skorajda tržni ceni, v čemer se precej razlikuje od Juganskneftgaza, ki je bil prodan za več milijard dolarjev nižjo ceno, kot je njegova dejanska vrednost. Strategija Kremlja je, da poskuša vnaprej dogovorjene kupčije prikazati kot povsem običajen posel na trgu,« je na sporno prodajo Jukosa opozoril Konstantin Batunin, analitik za energetiko pri Alfa Banki.
Rosneftov vzpon med energetske zvezde se je začel pred tremi leti, ko je državni naftni gigant po izjemno ugodni ceni odkupil največjo Jukosovo proizvodno enoto Juganskneftgaz, marca letos je odkupil še delež svojih delnic, ki so bile v Jukosovi lasti, prejšnji teden pa proizvodno enoto Tomskneft. Vzpon Rosnefta je bil vzporeden s propadom Jukosa, ki po dvanajstih dražbah, na katerih so razprodali njegovo premoženje, tako rekoč ne obstaja več.
Edina ruska družba, ki je poleg Rosnefta pridobila delež Jukosove pogače, je Unitex, ki ga ruski mediji povezujejo z ruskim plinskim monopolistom Gazpromom in je na četrtkovi dražbi za 366,6 milijona evrov kupil 537 Jukosovih črpalk, za katere sta se potegovala tudi britansko-nizozemska naftna družba Royal Dutch Shell in britansko-ruski TNK-BP. Edina tuja družba, ki se ji je uspelo dokopati do Jukosovega premoženja, je tako italijanski Eni, ki je na aprilski dražbi kupil za 4,41 milijarde evrov Jukosovega premoženja.
Danes bodo stečajni upravitelji pripravili še zadnjo dražbo, na kateri bodo prodali znameniti Jukosov nebotičnik, ki je nekoč simboliziral energetski imperij brez primerjave. Le redki dvomijo, da bo tudi velikan v središču Moskve prešel v roke Rosnefta, ki ga vodi Igor Sečin, namestnik vodje kremeljske administracije.
Propad Jukosa, prve ruske družbe, ki je poslovala po »zahodnih standardih«, se je začel leta 2003, ko so zaradi obtožb o davčni utaji aretirali prvega moža Mihaila Hodorkovskega in njegovega tesnega sodelavca Platona Lebedova, ki sta za zapahi še danes. Kritiki na Zahodu proces proti Jukosu vidijo kot kazen, ki jo je ostri Putinov kritik Hodorkovski plačal za svoje politične ambicije, povezujejo pa ga tudi s težnjo ruskih oblasti po nadzoru nad energenti.