Po moskovskih ulicah so hrumeli tanki, topovi in kamioni z orjaškimi balističnimi raketami, pomladno nebo so preletavali vojaški lovci in helikopterji. Neznanski trušč je paral ušesa. Občutek ni bil prijeten. Vse skupaj je spominjalo na vojno. Zadnji dnevi osemletne vladavine dosedanjega ruskega predsednika Vladimirja Putina so minili v znamenju priprav na veličastno vojaško parado ob 63. obletnici zmage nad fašizmom. Prvič po osemnajstih letih je ruska vojska na Rdeči trg pripeljala težko orožje....
Po moskovskih ulicah so hrumeli tanki, topovi in kamioni z orjaškimi balističnimi raketami, pomladno nebo so preletavali vojaški lovci in helikopterji. Neznanski trušč je paral ušesa. Občutek ni bil prijeten. Vse skupaj je spominjalo na vojno.
Zadnji dnevi osemletne vladavine dosedanjega ruskega predsednika Vladimirja Putina so minili v znamenju priprav na veličastno vojaško parado ob 63. obletnici zmage nad fašizmom. Prvič po osemnajstih letih je ruska vojska na Rdeči trg pripeljala težko orožje.
Sočasno in le 1400 kilometrov stran so ruski vojaški tovornjaki prestopili mejo z Gruzijo in vstopili v njeno separatistično pokrajino Abhazijo. Ni šlo za vojaške igrice, ampak za znamenje vse hujših napetosti med Moskvo in Tbilisijem. Po besedah gruzinskega predsednika Mihaila Saakašvilija se je vse skupaj nevarno približalo vojni.
»Dragi dečko, najpomembnejši dejavnik v zunanji politiki so dogodki,« je v času hladne vojne navrgel nekdanji britanski premier Harold Macmillan. Za novega ruskega predsednika Dmitrija Medvedjeva je tak dogodek zaostrovanje med Gruzijo in Rusijo. Za zdaj se na to še ni odzval, njegov molk pa ne bo mogel trajati večno. Kot predsednik je namreč po ustavi odgovoren za zunanjo politiko.
Če bodo njegovi toni spravljivi, se bo na Zahodu dokončno uveljavil kot liberalec. Nasprotno bi v domovini z mlačnim odzivom izgubil še tisto malo ugleda, ki ga je deležen kot nastavljeni predsednik. V očeh Rusov bo zrasel le, če bo posegel po odločni retoriki, kakršne smo bili vajeni pri Putinu, zdaj predsedniku vlade in za zdaj bržkone tudi de facto voditelju največje države na svetu.
Njegovo predsedovanje ima za pozitivno kar 78 odstotkov državljanov, za katere dolgoletni predsednik pooseblja bliskovit gospodarski vzpon in okrepljeno vojaško moč, ki so jo na ogled postavili ob dnevu zmage nad fašizmom.
Na slovesnosti so ruski domoljubi ponosno mahali z ruskimi trobojnicami, evforija pa je preglasila kritike na račun vse prej kot rožnatega stanja oboroženih sil in pripombe vojnih veteranov, da se nanje spomnijo samo enkrat na leto.
Rusi ljubijo spektakle, od sveta pa hočejo spoštovanje. S Putinom so to dobili in za to mu bodo večno hvaležni. Spreminjanje že preizkušenega recepta bi bilo za Medvedjeva politični samomor. Večjih dilem, kakšna bo prihodnja ruska zunanja politika, ne more biti. Rusija bo še naprej branila svoje nacionalne interese, le da bo Medvedjev za to nemara uporabil nekoliko blažje tone.
Glede širjenja Nata na rusko dvorišče popuščanja ne kaže pričakovati, na tem področju pa ima novi ruski predsednik celo nekaj izkušenj. Dolga leta je namreč vodil svet direktorjev ruskega plinskega monopolista Gazproma, ki je ob pomoči energentov Ukrajino in Gruzijo že večkrat stisnil v kot.
Več možnosti za kompromis z ZDA in evropskimi zavezniki je pri vprašanju protiraketnega ščita in Kosova. To je neodvisno, kar je nesporno dejstvo, skorajda že dejstvo pa je tudi njegova delitev na albanski in srbski del. Če bo Zahod takšno rešitev sprejel, bodo odnosi med Rusijo in ZDA ter Evropo brez dvoma postali bolj znosni.
Na potezi je Washington. Agresivna ruska politika je bila namreč v zadnjem času predvsem odziv na ameriške poteze in ne nasprotno. »Zgodil se bo relativni zaton Združenih držav. Če se bo prihodnja ameriška administracija odločila, da izgubljeno moč pridobi nazaj z agresivnimi dejanji, Rusiji ne bo ostalo veliko manevrskega prostora. Na ameriške poteze se bo morala odzvali. Vse, kar lahko stori, je, da ostane modra in zadržana,« svetuje profesor Anatol Lieven z londonskega King’s Collegea.
Več bo znano novembra, ko bodo čez lužo volili novega predsednika. Nekaj je že zdaj jasno. Izvolitev republikanskega senatorja Johna McCaina, znanega po neprizanesljivih kritikah na račun Rusije, bi bila v tem pogledu vse prej kot blagodejna.
Putinov ugled je na Zahodu trpel tudi zato, ker se je po robu (pre?)ostro postavil ameriškemu unilateralizmu. Besedna vojna je škodovala ruskim načrtom o gospodarski širitvi v tujino, Rusija pa je bila zaradi tega prikrajšana tudi za kakšno naložbo. Za oboje je ruska elita še kako zainteresirana, saj je večina državnih korporacij v njenih rokah.
V mednarodni skupnosti je ugled Rusije nekoliko zrasel, ko je Putin za svojega naslednika imenoval Medvedjeva, ki nima niti vohunske niti komunistične preteklosti. S tem, ko je privolil, da se iz carja poniža v prvega ministra, pa utegne že v kratkem popraviti tudi svoj ugled. Kot premier je namreč že napovedal, da bo tudi z ugodnejšo poslovno klimo poskrbel za nadaljnjo gospodarsko rast, česar so se razveselili predvsem tuji vlagatelji.
Medvedjev je nasprotno prisiljen v igro, zaradi katere ga utegnejo na Zahodu kaj kmalu ožigosati za novega kremeljskega jastreba. To mu je omogočil Putin, ko mu je prepustil zunanjo politiko. Za zdaj novemu ruskemu predsedniku za kaj takega še primanjkuje odločnosti in karizme, kar so pred osmimi leti očitali tudi Putinu. Lani so ga pri reviji Time razglasili za osebnost leta. •