Sobotni umor ruskega opozicijskega politika Borisa Nemcova nedaleč od Kremlja je gotovo najodmevnejša likvidacija v zgodovini sodobne Rusije. V 90. letih je Nemcov sodil v ozek krog ljudi, ki bi na predsedniškem položaju lahko zamenjali prvega ruskega predsednika Borisa Jelcina.
Polona Frelih
Umor se je zgodil nedaleč od simbola ruske politične moči, kjer je veliko nadzornih kamer, zato je tragedijo mogoče spremljati kot vohunski resničnostni šov. Na ozadju svetovno znanih čebulastih kupol cerkve Vasilija Blaženega, se je Nemcov v spremstvo 23-letne kijevske manekenke Ane Duricke vračal domov. Glavna akterja je snežni plug zakril v ključnem trenutku in na posnetku je mogoče videti le še bežečega morilca in dekle, ki je ostalo nepoškodovano. Nekaj minut pozneje je na drugi strani ceste ustavil avtomobil, iz katerega sta izstopila dva človeka, se prepričala, da je morilec svoje delo opravil, in zbežala s kraja tragedije.
Putinovo maščevanje ali sakralna žrtev?
Preiskovalci so na kraju tragedije našli šest nabojev. Po navedbah namestnice glavnega moskovskega preiskovalnega urada Julije Ivanove je bil zločin skrbno načrtovan. Ne izključujejo možnosti, da je šlo za naročeno likvidacijo.
Predstavnik preiskovalnega odbora Vladimir Markin je poudaril pet glavnih motivov, med katerimi je na prvem mestu umor kot provokacija s ciljem destabilizirati politične razmere v državi, kar bi pomenilo, da je Nemcov postal nekakšna sakralna žrtev. K tej razlagi se nagiba tudi zadnji sovjetski voditelj Mihail Gorbačov, ki zavrača teorije, da so umor pripravili pripadniki tujih tajnih služb, in vztraja, da je morilce treba iskati v Rusiji.
Med sodelavci Nemcova je najbolj razširjena razlaga o Putinovem maščevanju, še posebno zato, ker je bil umorjeni tudi oster kritik ruske politike do Ukrajine, ki se je trenutno ukvarjal z iskanjem dokazov o vpletenosti Rusije v konflikt v Donbasu. Menda se je ravno pripravljal na predstavitev pomembnih dokumentov o navzočnosti rednih enot ruske vojske na vzhodu Ukrajine, kar v Kremlju vztrajno zanikajo. Ukrajinski predsednik Petro Porošenko je umor označil za rušenje mostička med Rusijo in Ukrajino.
Tretja verzija je povezana z islamskim ekstremizmom, v skladu z njo pa bodo pod drobnogled vzeli domnevne grožnje s smrtjo, ki naj bi jih Nemcov prejel zaradi ostrih stališč do poboja novinarjev kontroverzne francoske satirične revije Charlie Hebdo.
Komentatorji ne izključujejo, da gre za »kolateralno« žrtev skrite borbe znotraj Kremlja, kjer se je ob »silovikih« in »liberalcih«« morda pojavila še tretja sila, o kateri navadni smrtniki ne vedo nič. Nesporno dejstvo je, da umor Nemcova pomeni spreminjanje šahovskih pravil, posledice tega pa bo v Rusiji gotovo mogoče še dolgo čutiti.
Zadnja in najbolj banalna različica od vseh govori o ljubosumju. Petinpetdesetletni Nemcov je bil namreč tudi znani lomilec ženskih src, ki je kot po tekočem traku menjal pretežno rosno mlade spremljevalke. Pred kratkim je spet postal poslanec v mestni dumi v mestu Jaroslav, v devetdesetih letih pa je bil najmlajši guverner in podpredsednik, zato ga je občudovala vsa država.
Umor so ostro obsodili vodilni politiki s celega sveta, ki pozivajo k neodvisni preiskavi. Pod svoj nadzor je preiskavo umora vzel kar Putin, ki se je zavezal, da bodo krivce »našli in jih kaznovali«. Nemcov je bil resda eden najostrejših kritikov Putina, ni pa bil njegov neposredni tekmec, zato je umor resda političen, ne pa tudi odstranitev političnega tekmeca. Medtem ko Putin uživa največjo podporo v svoji karieri, protestni shodi opozicije pritegnejo kvečjemu nekaj tisoč ljudi.