Moskva – Statistični podatki kažejo, da je 1. januarja 2012 v ruskih zaporih sedelo 775.600 ljudi, ki živijo v grozljivih razmerah. »Potreboval bi poetične veščine Danteja ali umetniške veščine Boscha, da bi mi uspelo primerno opisati razmere, ki vladajo v ruskih zaporniških celicah.
Vse je odvratno; vonj, dotik, okus in pogled. Pogoji so kruti, nehumani, ponižujoči; to je mučenje,« je leta 1994 zapisal posebni poročevalec Združenih narodov. Od takrat so se razmere v ruskih zaporih nekoliko izboljšale, a ne glede na to ostajajo peklenske.
Sovjetska zveza je bila država z največjim številom zapornikov na svetu, Rusija pa se je v tej statistiki uvrstila na drugo mesto; takoj za Združenimi državami Amerike. »Eden od štirih odraslih Rusov je nekdanji zapornik. Zaprti so v nečloveških razmerah, kjer trpijo zaradi lakote, bolezni in nezaposlenosti. Večina zapornikov sploh ni resnih kriminalcev, ampak nesrečnikov, ki so se za zapahi znašli zaradi revščine, nezaposlenosti in brezdomstva. Več tisoč jih vsako leto umre od lakote, tuberkuloze ali pa se preprosto zadušijo zaradi pomanjkanja kisika v prenapolnjenih priporih,« so glavni očitki moskovskega Centra za reformo zapora. Vodi ga Valerij Baršev, ki redno obiskuje približno 10.000 ruskih zaporov in priporov, kjer so razmere še posebej grozljive in kjer obtoženi na izrek kazni čakajo tudi do štiri leta. »Število zapornikov se sicer zmanjšuje, vendar je med njimi zgolj 25 odstotkov takšnih, ki si zaslužijo zaporno kazen,« je kritičen Baršev, borec za pravice zapornikov in svetovalec ministrstva za pravosodje glede reforme zaporov. Ker so obsodbe na javna dela v Rusiji izjemno redke, v zaporu zelo pogosto končajo tudi storilci manjših kaznivih dejanj.
»Zaporom v Rusiji sicer namenjajo čedalje več proračunskih sredstev, nekatere so obnovili, poniževanje pa ostaja. Zaporniška oblast nadleguje, pretepa in včasih celo ubija ljudi,« je kritičen ruski borec za človekove pravice Lev Ponomarjov. Zaporniki iz Lgova južno od Moskve so leta 2005 pritegnili pozornost na zlorabe zaporniškega osebja na zelo dramatičen način. Kar 300 zapornikov je sodelovalo v množičnem rezanju z britvicami – spravili so se nad svoja zapestja, vratove in celo trebuhe.
»Zapornikov ne smatrajo za ljudi«
Leta 2008 so jih posnemali zaporniki v kazenski koloniji številka pet v Amurski regiji na ruskem Daljnem vzhodu, kjer je 142 zapornikov protestiralo proti slabim razmeram v zaporu. Isto leto se je na internetu pojavil šestminutni videoposnetek brutalnosti zaporniških varnostnikov v zaporu v Jekaterinburgu. Na njem paznik zapornika z vso silo udari po obrazu, njegov sodelavec zapornike neusmiljeno pretepa z železno palico, jih brca z vojaškimi škornji ter uničuje njihovo skromno lastnino. Nekdanji zapornik Ruslan Rusakov v videu razkrije tudi mučenje s kratenjem pravice do spanja; ponoči so jih silili čistiti tla in na hodniku vse do jutra tekati gor in dol. V posteljo naj bi jim dovolili šele pet minut pred uradnim bujenjem. »Vladalo je popolno brezpravje. Zapornikov ne smatrajo za ljudi,« je poudaril Rusakov. Direktor Zvezne službe za izvrševanje kazni Jurij Kalinin je incident potrdil, hkrati pa je poudaril, da sega v zgodnja 90. leta prejšnjega stoletja.
Moskovska Fundacija za pravice zapornikov, ki se je dokopala do posnetka, trdi nasprotno. Posnetek, ki so ga za potrebe ustrahovanja novih zapornikov menda posneli sami pazniki, je po njihovem mnenju nastal šele leta 2006. »V ruski zaporniški administraciji je veliko nekdanjih vojakov, ki so napovedali vojno proti elementom kriminalne ideologije. Za nasilje in zlorabe so odgovorni lokalni zaporniški uradniki, in ne Kremelj,« meni Jevgenij Hlov iz Gibanja za človekove pravice.
Še več prahu je dvignila smrt Sergeja Magnickega, odvetnika nekoč največjega ruskega vzajemnega sklada Hermitage Capital Management, ki je pred dvema letoma in pol v moskovskem priporu umrl zaradi neustrezne zdravstvene oskrbe in izživljanja zaporniškega osebja. Prijeli so ga na podlagi obtožnice o utaji davkov, ki so jo vložili kmalu po tem, ko je razkril korupcijsko afero, v katero naj bi bili vpleteni visoki uslužbenci notranjega ministrstva, ki so državo domnevno oškodovali za 160 milijonov evrov. »Vsakič, ko nočem spremeniti svojega pričanja, v katerem me preiskovalci silijo govoriti neresnico, pogoji mojega zadržanja postanejo slabši,« je Magnicki pred smrtjo v pismu materi potožil, da z zaostrovanjem razmer nad njim vršijo pritisk. »Smrt Magnickega ni osamljen incident. V priporu med čakanjem na obsodbo vsako leto umre več tisoč ljudi,« vztraja urednica neodvisnega časopisa The New Times Jevgenija Albac.
Ljudje s Kajnovim znamenjem
Ruski zapori so tudi gojišče številnih bolezni in skoraj 100.000 zapornikov naj bi bilo okuženih s tuberkulozo, zaradi nerednega jemanja antibiotikov pa se je razvil tudi proti antibiotikom odporen sev tuberkuloze, s katerim je okuženih kar 10.000 zapornikov. »Zaradi zločina sem bil obsojen na štiriletno zaporno kazen, ki se je sprevrgla v smrtno. Umiram … Izkašljujem zadnje koščke svojih pljuč,« je le eno od pisem, ki jih od ruskih zapornikov redno prejemajo v človekoljubni organizaciji Amnesty International (AI). »Razmere v nekaterih zaporih so tako ekstremne, da jih lahko označimo za krute, nehumane in poniževalne,« piše AI. Kar 35.000 ruskih zapornikov je okuženih z virusom HIV, 90.000 jih je narkomanov.
»Na zoni«, kot v ruskem žargonu imenujejo zapor, zapornikom nudijo samo en obrok na dan in še tega večinoma sestavlja vodena juha z nekaj koščki zelenjave in tanek košček kruha. Sorodniki zaprtih sicer lahko pošiljajo pakete s hrano, ki pa le redko dosežejo svojega naslovnika. »Akutno je pomanjkanje higienskih potrebščin, zaradi česar ženske vložke delajo kar iz posteljnih blazin. Številni zaporniki nimajo spodnjega perila, primanjkuje zobne paste in ščetk ter seveda toaletnega papirja,« pravi prostovoljka Anja Voronkova in dodaja, da za tovrstne pripomočke poskrbijo človekoljubne organizacije. »V številnih ruskih regijah morajo zaporniki delati, saj lahko le tako zagotavljajo svoj obstoj in obstoj zapora. Zapornik v Rusiji mora delati, če hoče preživeti, medtem ko so v Sovjetski zvezi zaporniki s prisilnim delom zagotavljali preživetje državne ekonomije,« v knjigi Preživeti ruski zapor (Surviving Russian Prison ) piše Laura Piacentini iz Pravne univerze v Strathclydu.
Zaporniške celice so prenatrpane in v sobi za deset ljudi se jih stiska od 30 do 40, zato si morajo zaporniki čas za spanje porazdeliti tako, da nekateri spijo, ko drugi delajo in obratno, razkriva dokumentarni film z naslovom Kajnovo znamenje (Mark of Cäin) avtorice Alix Lambert, ki se je poglobila v hierarhično strukturo tetoviranja v ruskih zaporih. Sveto pismo pravi, da je Bog prvega morilca pred izgnanstvom ožigosal, zato je Kajnovo znamenje postalo stigma vseh izobčencev sveta. Zapornike in druge kršitelje družbenih pravil so skozi stoletja nasilno tetovirali, zdaj pa to počnejo kar sami, čeprav je v nasprotju z zaporniškimi pravili.