Moskva – Nasilje na Severnem Kavkazu ne pojenja in vsak dan je več poročil o napadih na proruske policijske enote v Dagestanu, Ingušetiji in Čečeniji. Minuli teden je eksplozija avtomobila bombe v Nazranu, glavnem mestu Ingušetije, zahtevala življenja dveh policistov, v Čečeniji je bil med spopadom s skupino 30 upornikov ubit pripadnik posebnih enot čečenskega notranjega ministrstva, o policijski žrtvi pa poročajo tudi iz dagestanskega glavnega mesta Mahačkale. V Čečeniji so poleg tega potrdili, da je bil njihov predsednik Ramzan Kadirov pred kratkim tarča atentata, ki ga je nanj poskušal izvesti eden od njegovih najožjih sodelavcev.
Od naše dopisnice
»Sem policist, ki vas je vodil po dagestanski vasi Gubden. Nekaj tednov pozneje je našo policijsko patruljo z avtomati napadla skupina skrajnežev. Dva policista sta umrla, sam pa sem bil huje ranjen. Trenutno sem v bolnišnici ministrstva za notranje zadeve v Moskvi,« mi je pred dnevi po telefonu sporočil dagestanski policist Džamil Džabrailov. Sredi maja nas je ustrežljivo vodil po dagestanski vasi Gubden, ki je znana kot središče skrajne islamske skupine Gubdenski džamat. V parku bolnišnice, ki je iz varnostnih razlogov obdana z bodečo žico, podrobno opiše, kaj se je v Gubdenu dogajalo 15. maja, ko so skrajneži med rutinskim obhodom vasi napadli policijsko patruljo. »Na ulici sem srečal neznanega človeka brez dokumentov in denarja, imel pa je kar dva telefona. Takoj se mi je zdel sumljiv, zato sem sklenil, da mora z nami na policijsko postajo. Skupaj s še dvema policistoma smo se spravljali v avtomobil, ko je mimo nas pripeljala lada s spuščenimi šipami. Po nas je padlo kar 400 strelov,« se Džamil spominja dneva, v katerem je postal invalid. Vanj so izstrelili kar 10 krogel in zdravniki so bili prepričani, da napada ne bo preživel. »Kako bi lahko umrl? Mesec dni pred napadom sem se poročil,« pravi o svojem čudežnem okrevanju. Njegova kolega sta v napadu izgubila življenje, ubit pa je bil tudi pridržani moški.
Napadalci so že za zapahi, med njimi pa je tudi 35-letni brezposelni domačin, bližnji sosed policista Džamila. »Ne vem, kaj je bil vzrok. Mogoče so streljali zato, ker je bil pridržani povezan s skrajneži in so se bali, da bo kaj izdal. Še bolj verjetno se mi zdi, da so hoteli ljudi odvrniti od dela pri policiji,« razmišlja na glas. Pove, da so v Gubdenu pred kratkim obnovili policijsko postajo, s čimer so hoteli privabiti v policijske vrste čim več ljudi, a so se ušteli. Zaradi napada se bodo domačini policijski službi zagotovo še bolj izogibali.
Gubden je najbolj religiozno mesto nemirnega Severnega Kavkaza, islamu se tam niso odpovedali niti v času Sovjetske zveze. Po perestrojki so mnogi odšli na šolanje v Pakistan, od koder so se nekateri vrnili tudi z idejami o uveljavitvi šeriatskega prava. »Ne razumem jih. V Gubdenu živimo v skladu z vsemi islamskimi zakoni. Že otroci berejo koran. Naše ženske so pokrite. V trgovinah ne prodajamo cigaret in alkohola. Moški lahko mirno nosijo dolge brade in zaradi mene lahko ves dan molijo s koranom na glavi. Pri nas ni treba nikogar učiti islama. Morda v Mahačkali, kjer ženske še vedno hodijo odkrite,« o nesmiselnosti džihada pravi mlad policist.
Džamil je policijsko službo opravljal komaj tri leta. Dovolj, da je izgubil vero v policijsko poslanstvo. Večkrat se mu je namreč zgodilo, da je priprl domnevnega skrajneža, ki je bil na podlagi visoke podkupnine pozneje izpuščen. »Tak človek se je vrnil domov kot junak, ki je vsem razlagal, da je bil zaprt nezakonito. Mene, ki sem ga spravil za zapahe in sem imel za to dovolj dokazov, so vsi v vasi gledali postrani,« razkrije osnovno težavo, s katero se v Gubdenu srečujejo policisti. Najboljši dokaz o tem, kako nezaželeni so v domači vasi, je veliko število napadov na policijo. Lani so tako neznanci do tal požgali dom policijskega načelnika, ubili pa so tudi pripadnika posebnih enot ruske policije Omon, ki jim včasih priskoči na pomoč. Lani je bil žrtev napada tudi muslimanski kadi Nurmagomed Gadžimagomedov, eden najbolj vplivnih islamskih verskih voditeljev in odločen nasprotnik vahabizma. Kljub napetim razmeram Džamil komaj čaka, da se vrne domov: »Niti malo se ne bojim. Zdaj ne bom več služboval kot policist, zaradi česar sem tudi postal tarča napada. Zamera proti meni ni bila osebna. Za vsak primer si bom kljub vsemu kupil pištolo.«