Rusija ni nikoli poznala demokracije in vsi poskusi, da bi jo uvedli, so se končali slabo, je odločna 45-letna Moskovčanka Ela Lušhenko. Večina Rusov se z njo strinja. Demokracijo namreč enačijo s kaosom, korupcijo in gospodarskim zlomom, s čimer so bila zaznamovana devetdeseta leta prejšnjega stoletja. Zdaj so Rusi zadovoljni, saj je bruto domači proizvod v preteklih sedmih letih narasel za 70 odstotkov, dohodki so se podvojili, število revnih se je prepolovilo....
Rusija ni nikoli poznala demokracije in vsi poskusi, da bi jo uvedli, so se končali slabo, je odločna 45-letna Moskovčanka Ela Lušhenko. Večina Rusov se z njo strinja. Demokracijo namreč enačijo s kaosom, korupcijo in gospodarskim zlomom, s čimer so bila zaznamovana devetdeseta leta prejšnjega stoletja.
Zdaj so Rusi zadovoljni, saj je bruto domači proizvod v preteklih sedmih letih narasel za 70 odstotkov, dohodki so se podvojili, število revnih se je prepolovilo. Po številu milijonarjev na prebivalca je Rusija takoj za Združenimi državami in Nemčijo. Srednji razred se krepi.
Z gospodarskim razcvetom zaslepljeni Rusi se prav nič ne vznemirjajo, ker je predsednik Vladimir Putin popolnoma zatrl neodvisne politične stranke, medije in civilno družbo. Do popolne odsotnosti političnega pluralizma so pripeljala leta putinizma, ki je tudi daleč najbolj izrazita Putinova zapuščina.
Vertikala oblasti
Nastajajočo vertikalo oblasti je kremeljski propagandist Gleb Pavlovski leta 2003 primerjal s faličnim simbolom. Hkrati je zagotovil, da ni skrbi, da bi moč Kremlja zrasla čez vso mero. V resnici se je zgodilo prav to.
Najprej se je Putin lotil discipliniranja ruskih regij. Guvernerjem je vzel pravico do sedeža v Svetu federacij, nato pa sprejel še novo davčno zakonodajo, po kateri so regije dolžne večino davkov pošiljati v Moskvo, ki sredstva potem razporedi. Ob sklicevanju na strah pred razpadom države je po terorističnem napadu v Beslanu odpravil tudi volitve guvernerjev, ki jih zdaj imenuje neposredno predsednik.
Peruti je pristrigel tudi oligarhom, na katere se je močno naslanjal njegov predhodnik Boris Jelcin. Vzel jim je podjetja in medijske ustanove, ki so bile zanje vir precejšnje politične moči. Tako Vladimir Gusinski kot Boris Berezovski sta zbežala iz države, njuni televizijski postaji NTV in ORT pa sta pristali v državnih rokah in sta zdaj glavni vladni trobili. Zatem so tudi lastništva drugih privatnih medijskih ustanov prevzela bodisi Kremlju prijazna bodisi državna podjetja, kot je denimo plinski velikan Gazprom.
Največji udarec političnim ambicijam oligarhov je bila aretacija nekdanjega lastnika naftnega velikana Jukos, Mihaila Hodorkovskega, ki je bil zaradi obtožb o poneverbah in utaji davkov obsojen na osem let zapora. Zaporno kazen preživlja daleč stran, v Sibiriji, njegov primer pa je odličen dokaz, da je pod popolnim nadzorom Kremlja tudi sodna veja oblasti. Lani je pobegnil v tujino tudi naftni mogotec Mihail Gutserijev, ki se je zaradi nakupa delnic Jukosa v domovini bal aretacije.
Zatem je prišla na vrsto civilna družba, ki je bila zaradi informacijskega vakuuma že tako ali tako marginalizirana. Leta 2005 so bile neodvisne ustanove in gibanja potisnjene še bolj na obrobje. Duma je namreč potrdila oblikovanje krovne civilno-družbene ustanove, ki jo financira oblasti in zato bolj kot ne izbira tudi njene člane. Smrtni udarec je za nevladne organizacije prišel januarja 2006, ko je Putin podpisal še zakon, ki prepoveduje njihovo financiranje iz tujine. Od takrat je večina civilnih gibanj in ustanov poniknila.
Po volilni zakonodaji iz leta 2006, ki je volilni prag dvignila s 5 na 7 odstotkov, strankam pa prepovedala združevanje v predvolilne koalicije, je poniknila tudi večina političnih strank, neodvisni politiki pa so izgubili sedeže v parlamentu. Opozicijske politične aktiviste oblasti poleg tega zapirajo na podlagi novega zakona o ekstremizmu in s silo razganjajo opozicijske protestne shode.
Politične, medijske, gospodarske in pravosodne elite tako zdaj sestavljajo predvsem siloviki, nekdanji obveščevalci in vojaški oficirji, ki jih je v Kremelj pripeljal Putin. Ta je s centralizacijo oblasti in kultom osebnosti Rusiji resda vrnil nekaj njene nekdanje veličine, zaradi česar mu je ob slovesu podpora narasla kar na 85 odstotkov. Malo zaradi dolge tradicije avtokratskih in avtoritarnih predsednikov v Rusiji, še bolj pa zaradi spominov na travme prvih posovjetskih let.
Socialna slika
Leta 2005 je množica protestnikov, predvsem upokojencev, invalidov in vojnih veteranov zahtevala Putinov odstop. Na ulice jih je pognal zakon, ki je odpravljal brezplačne javne prevoze, stanovanja in zdravila ter nadomestila za te stroške omogočal le peščici.
Zdaj je tudi za najrevnejši sloj ruskega prebivalstva življenje postalo bolj znosno. Po uradnih informacijah živi namreč v revščini »le« še 12 odstotkov prebivalstva, povprečni dohodek je v zadnjih štirih letih narasel za 50 odstotkov, zvišala sta se potrošnja in življenjski standard, oblikovati se je začel tudi srednji razred.
Decembra 2007 je povprečna pokojnina znašala 135 ameriških dolarjev, kar je sicer res za 16 odstotkov več kot v začetku leta 2006, je pa to zaradi vse večje draginje še vedno premalo za spodobno življenje. Podobno je s plačami, ki s svojo rastjo še zdaleč ne dohitevajo inflacije. Ta je po uradnih podatkih v zadnjih letih znašala 10 odstotkov, po nekaterih informacijah pa naj bi cene osnovnih živil poskočile za 30 odstotkov.
Vse večji je tudi razkorak med revnimi in bogatimi, saj 10 odstotkov najbogatejših zasluži 15-krat toliko kot 10 odstotkov najrevnejših. Velike so tudi dohodkovne razlike med republikami in mesti. Leta 2006 je bil bruto domači proizvod na prebivalca v Moskvi denimo 30-krat večji od tistega v Ingušetiji. »Če ima Moskva danes standard Češke, ima Sankt Peterburg standard baltskih držav, Tuva pa je denimo primerljiva z Mongolijo,« je razkorak slikovito opisal poslanec Komunistične partije Oleg Smolin.
Reforme zdravstva, šolstva in kmetijstva zaostajajo, šepa pa tudi stanovanjska politika, s čimer se je kot prvi namestnik premiera ukvarjal Dmitrij Medvedjev. Ta je že napovedal, da se bo nacionalnim projektom posvetil tudi kot predsednik.
Gospodarska slika
Ko se je Putin konec leta 1999 povzpel na oblast, se je država pobirala iz finančne krize, ki jo je prizadela leto prej. Šlo je lahko le navzgor. Na Putinovi strani je bila tudi sreča, ki je prišla v obliki visokih cen energentov. Prav na njihov račun je v zadnjih osmih letih ruski bruto domači proizvod na leto povprečno rasel za 7 odstotkov, lani pa je z 8,1-odstotno rastjo celo presegel pričakovanja. Rusija je poleg tega v celoti odplačala zunanji dolg, ima tretje največje devizne rezerve na svetu, ustanovila pa je tudi 500 milijard dolarjev vreden rezervni fond, ki jo ščiti pred novo krizo. Evropska unija je Rusijo leta 2002 ponovno uvrstila med tržne ekonomije, Putin pa je napovedal podvojitev bruto domačega proizvoda do leta 2010.
Večina ekonomistov je prepričanih, da so so bili temelji za »gospodarski bum« postavljeni že z reformami v začetku devetdsetih let in da Putin k stabilnosti ni kaj dosti prispeval. Med njegove največje dosežke prištevajo davčno reformo, s katero je bila uvedena enotna, 13-odstotna davčna stopnja. Ta je po mnenju ekonomistov tudi temelj uspešne davčne politike, kjer izziv zdaj ostaja le še davek na dodano vrednost.
Tudi pri privabljanju tujih investicij Putin ni bil v celoti uspešen. Čeprav so že v začetku njegovega mandata začeli v Rusijo vlagati tuji energetski velikani, se je zaradi procesa proti Jukosu njihova lakota po veliki ruski energetski pogači leta 2003 nekoliko zmanjšala. Samo v prvi polovici leta 2004 je bilo iz države umaknjenih 5,5 milijarde evrov. Prav afera Jukos po mnenju večine simbolizira prehod v drugo fazo Putinove gospodarske politike, ki jo številni označujejo za obdobje izgubljenih priložnosti. Zaradi ogromnih naftnih prihodkov je namreč Rusiji zmanjkajo politične volje za nadaljevanje reform. Kremelj je poleg tega začel renacionalizacijo naftnih podjetij in drugih strateških panog, kot sta letalska tehnologija in železarstvo, kar utegne dolgoročno upočasniti gospodarsko rast. Poslovno okolje ni naklonjeno malim podjetnikom, gospodarstvo je prežeto s korupcijo, daleč največja ruska pomanjkljivost pa je popolna odvisnost od naftnih prihodkov.
Izzivi
Tako nad Putinovo zapuščino kot načrti Dmitrija Medvedjeva se v obliki podivjane inflacije, ki je lani dosegla skoraj 12 odstotkov, že zgrinjajo temni oblaki. Če je v kratkem ne bodo zajezili, bo v Rusiji prej ali slej slišati zahteve po višjih plačah, zmanjšala se bo potrošnja in, posledično, prihodki države.
Prvi resen test bo že aprila, ko bo vlada umaknila odlok o zamrznitvi cen nekaterih osnovnih živil, ki so ga novembra sprejeli zaradi prihajajočih parlamentarnih in predsedniških volitev. Putin se je za vsak primer posul s pepelom že vnaprej. V svojem zadnjem nagovoru narodu je namreč prvič priznal, da mu v osmih letih ni uspelo zgraditi uspešnega gospodarstva, zaradi česar utegne Rusija zaostati za vodilnimi svetovnimi gospodarstvi in celo izgubiti status velesile. V ozadju njegove nenavadne odkritosrčnost je poznavanje pasti, ki na Rusijo prežijo v prihodnosti. Če vse ne bo šlo gladko, ima Putin na zalogi brez dvoma vrsto izgovorov. Po slovesu od predsedniškega položaja si namreč niti malo ne želi usode svojega predhodnika Borisa Jelcina, ki je zdaj kriv za vse, kar je šlo v Rusiji v preteklosti narobe.