Polona Frelih - tvoja kandidatka za Evropske volitve 2024

🔥 9. junija glasujemo proti pokvarjenim elitam!

🇸🇮 Najprej Slovenija!

𝕏 @PolonaFrelih

Logo

Intervju s PolonoResnica o migrantihO vojni

Rusija 88

Film z naslovom Rusija 88, kar pomeni »Heil Hitler« – črka H je osma v ruski abecedi – so ruski kritiki označili za najboljši film lanskega leta. Gre za fiktivno zgodbo o življenju moskovske neonacistične tolpe in vsebuje številne eksplicitne prizore napadov na neslovanske etnične manjšine, ki jih njihovi pripadniki snemajo zato, da jih potem objavijo na internetu. Film režiserju Pavlu Bardinu ni prinesel slave, ampak ovadbo zaradi sovražnega govora in spodbujanja rasne nadvlade. Pomagala mu niso niti pojasnila, da je želel zgolj opozoriti na priljubljeno prakso, ko dejanske tolpe na spletu objavljajo rasistične napade, in da gre pri vsem skupaj za obsodbo in ne promocijo rasizma.


 

Po podatkih neodvisne organizacije za spremljanje ekstremizma Sova je bilo samo lani v rasističnih napadih v Rusiji ubitih 71, ranjenih pa 330 imigrantov, predvsem s Kavkaza in iz Srednje Azije. Posnetki nekaterih umorov in napadov so na medmrežju dostopni še zdaj. Pri Sovi sicer ocenjujejo, da so se oblasti vendarle začele boriti proti temu pojavu. Ne zaradi problema samega, ampak iz bojazni, da bi rasno sovraštvo vodilo v nemire širših razsežnosti.

Resnični »zvezdniki« ruskega ekstremizma

Dmitrij Djomuškin, 31-letni idejni oče ene najbolj radikalnih ruskih nacionalističnih organizacij z imenom Slovanska zveza (SS, Slovjanskij sojuz, op. p.), postopa pred restavracijo McDonald’s v moskovskem blokovskem naselju Marino. Ker je od najinega lanskega srečanja precej spremenil svoj imidž, ga prvi hip sploh ne prepoznam. Njegovi lasje niso več kratko pristriženi, zaradi rdečkaste brade pa bolj kot na skinheada spominja na pravoslavnega popa. Po krajših vljudnostnih frazah ni dvoma, da gre za isto osebo, ki je v letu dni samo še pridobila samozavest. »Deutsche Welle je z mano posnel že toliko intervjujev, da vam ne znam povedati. Pred časom je bila tukaj ameriška ekipa, zdaj pa so mi vlogo v enem od svojih filmov ponudili celo pri blockbusterju. Sprejel sem jo, saj sem po branju scenarija ugotovil, da je vloga zelo zanimiva,« se že v naslednjem stavku na vse grlo širokousti. »Si gledal film Rusija 88?« nadaljuje kolega z ruske televizijske postaje NTV. »Seveda sem, ampak nisem navdušen. Samo v tem filmu je mogoče videti nacionalista narkomana, teh v resnici ni,« sebe in svoje »soborce« označi za zagovornike zdravega načina življenja, ki obsojajo alkohol, cigarete in droge.

»Vedno organiziraš pravo novinarsko ekskurzijo,« ga zbode ruski kolega Mihail Popov, čeprav sva prisotna samo dva novinarja, s čimer brez dvoma cilja na njegov smisel za samopromocijo. »Počakajta tukaj, mi pa gremo po orožje,« se usede v avto in nas kot kakšen zvezdnik pusti čakati skoraj dve uri. Vrne se v športnem črnem chevroletu, ki ga vozi človek, za katerega ni nobenega dvoma, da je eden najbolj zapriseženih neonacistov. Ima pobrito glavo, njegove oči zakrivajo sončna očala, na rokavu pa ponosno nosi svastiko, zaradi katere se za njim obrne marsikateri preplašen pogled. Nemara prav zaradi »okraska« hodi naokoli še bolj možato.

»Dajte mi tisoč rubljev, da grem po naboje [24 evrov],« brez sramu zahteva Djomuškin. Ko se zavem, da bom s tem pravzaprav sofinancirala njihovo nesmiselno početje, se spomnim na besede sodelavke Sove Galine Koževnikove, ki mi je med lanskim pogovorom navrgla, da bi morali novinarji Slovansko zvezo preprosto ignorirati, saj se njeni privrženci dobesedno hranijo z medijsko pozornostjo. V bližnji trgovini z lovsko opremo kupijo naboje, nato pa se vendarle odpeljemo kakih 50 kilometrov iz Moskve. Nikjer žive duše, le neskončna belina in spokojna tišina. Po nekajminutnem gazenju po snegu nas sredi smrekovega gozda ob ognju že čakajo drugi člani razvpitega gibanja. Pozdravijo se z možatim stiskom rok, se preoblečejo v bela kamuflažna oblačila, nato pa drug drugemu pomagajo pri pripenjanju svastik. Iz torb in nahrbtnikov izvlečejo puško in kalašnikov ter več kot ducat nožev. Napenjanje mišic se lahko začne!

»Živali se mi smilijo, zveri na dveh nogah pa ne!«

»Brez mojega dovoljenja ne smete dajati intervjujev. Videli ste, kaj so objavili na RTR [ruski državni televizijski postaji Rossija],« ukaže Djomuškin. Golobrada fantiča, stara največ osemnajst let, se zato z mano nočeta pogovarjati, prav tako ne edina ženska predstavnica Svetlana, ki je na urjenju prvič. Prvi stik s puško jo tako navduši, da prosi, ali lahko vajo ponovi, nato pa prek mobilnega telefona s svojim podvigom še kar nekaj časa seznanja kolegice. Precej nezaupljiv je tudi obritoglavec, ki je s svastiko že v Moskvi zbujal pozornost. Izvem, da gre za razvpitega Saša Zorga, ki je v svoji ekstremistični karieri že dvakrat ustrelil migranta, zaradi česar je bil obakrat obsojen na zaporno kazen. »Zakaj imaš povezano roko?« se trudim navezati stik. »Zlomil sem si jo, ko sem nekomu polomil lobanjo. Verjetno ne veste, da je lobanjska kost najbolj trda. Po naključju sem sodeloval v pretepu,« pove z nemalo ponosa. »Ščitil je dekle,« navrže nekdo, skupina pa se potem več minut kot blazna smeji. »Od kod ste?« me povpraša s spuščenim pogledom. Pojasnim mu, da sem iz Slovenije, vendar prazen pogled izda, da se mu niti približno ne sanja. »Mi smo tisti, ki smo Rusijo premagali v nogometu,« mu pomagam osvežiti spomin. Prvič in zadnjič ga vidim, kako se nasmeji.

»Tukaj sem šele drugič in o naši dejavnosti lahko govori samo Dmitrij,« se pogovora otepa tudi Nikolaj Vovilov. »Ona je zahodna novinarka in njej lahko poveš, kar hočeš. Previdni morate biti samo z novinarjem NTV [ruske televizijske postaje v lasti Gazproma],« v pogovor vskoči Djomuškin, ki udeležencem deli volnene obrazne krinke. »Se bojite, da bi vas kdo prepoznal?« ga vprašam, ko si nadeva masko, izpod katere potem gledajo le še njegove zelene oči. »Politika v naši državi je taka, da je bolje, če ne vedo, da si član naše organizacije,« odgovori sogovornik. Med nepretrganim streljanjem, zaradi katerega sredi zimske idile zavlada razpoloženje kot na fronti, podrobno razloži še rusko politiko do nošenja orožja: »Dovoljenje za posedovanje orožja dobiš, ko predložiš medicinsko potrdilo in potrdilo oddelka za psihiatrijo in narkotike ter potrdilo o nekaznovanosti. Preprosto povedano, dokazati je treba, da nisi norec ali narkoman. Povsod po svetu se zakonodaja zaostruje. Razlog je vse večja razlika med politiko in ljudstvom. Realno orožje pomeni svobodo. Oblast lahko prireja volitve, ne upošteva volje naroda. Če ima narod orožje, vedno obstaja realna možnost upora.«

Tudi pri tej temi ima Djomuškin seveda zadnjo besedo. »Ali niste vedeli, da se v Rusiji lahko kupi orožje. Dobiti je treba dovoljenje, lahko ga seveda tudi kupite. S tem se ukvarjam tudi jaz, za deset tisoč rubljev [240 evrov] ga priskrbim normalnim ljudem. Lahko tudi tistim, ki so bili že kdaj obsojeni. Za tujce je seveda dražje, za moje soborce pa ceneje,« se pohvali s svojo vsemogočnostjo. Pozneje odkrijem, da se spet samo širokousti. Ob nenapovedanem prihodu enega od udeležencev, ki ga je očitno zamenjal za policista, je v gozdu namreč nastala prava panika. »Takoj poskrijte vse puške,« se je glasil njegov ukaz.

Od enega od udeležencev še slišim, da nikoli ne bi mogel postati lovec, »saj se mu živali smilijo, zveri na dveh nogah pa ne«. Zveni znano, tudi Adolf Hitler in vodilni nemški nacisti so bili zapriseženi ljubitelji živali, predvsem psov. Slovita nemška sociologa Theodor Adorno in Max Horkheimer sta v zvezi s tem ugotavljala, da je pri avtoritarnih osebnostih ljubezen do živali samo način, kako ustrahovati druge: »Smrtonosno fašistično kolesje vidi v živalih le sredstvo za poniževanje človeka. Njihovo strastno zanimanje za živali, naravo in otroke ima svoje korenine v poželenju po preganjanju. S svojo roko lahko trepljajo otroka ali psa, hkrati pa ju lahko z isto roko tudi uničijo. Tovrstno ljubkovanje na simbolni ravni pomeni, da so pred obličjem moči vsi enaki in da nihče ni bitje samo po sebi. Živo bitje je samo neizoblikovan material, ki služi gospodarjevim krvavim ciljem.«

»Po Moskvi hodiš, kot da to ni več rusko mesto«

Kljub besnemu streljanju, ki para ušesa, in precej grotesknemu postavljanju med bojevanjem z noži v Slovanski zvezi vztrajajo, da so miroljubna organizacija. »Svoje najbližje ljudi, Ruse, učim, kako se boriti in ščititi. Hočem, da bi bili moški, ne pa punčke, in da bi se znali zaščititi. Ali je bolje, da bi se pustili ubiti?« si Djomuškin zastavi retorično vprašanje. Doda, da je njegovo gibanje veliko ljudi odvrnilo od hudih zločinov: »Mladi ljudje najbolj ostro dojemajo probleme. Na žalost prihaja do zločinov in to se bo še nadaljevalo, ampak za to nismo krivi mi, ampak oblast. Sem je spustila na milijone migrantov. Zažirajo nas. Govorijo, da gre za poceni delovno silo in da Rusi tega nočejo delati. Osemdeset odstotkov gradbenih podjetij je v rokah ljudi iz Srednje Azije. Zakaj so pri nas cene stanovanj najdražje na svetu? K… pa poceni delovna sila. Ženo in hčer se bojim spustiti na ulico po šesti uri zvečer. Kaj imam jaz od te poceni delovne sile? Na njih služijo predstavniki elite. Gre za čisto korupcijo in treba jih je streljati.«

Še več predsodkov je povezanih s prišleki s Kavkaza, o katerih govorijo izključno kot o čurkih, kar je približno enako kot pri nas čefurji. Zaradi mržnje, ki veje iz besed Nikolaja Vovilova, me spreletava srh: »Plodijo se kot zajci in predstavniki čečenske diaspore so že v oblasti. Vse več jih je. Služil sem v vojski in lahko vam povem, da so ljudje s Kavkaza strašni. Še hujši so kot Turki. Čečenci so kot Albanci. Nikoli niso delali, vedno so samo kradli. Niso sposobni delati in tega niti nočejo početi. V šoli ne morejo priti več kot do drugega razreda. Ti ljudje so biološko zveri, ki se jih ne da spreobrniti v ljudi. V Rusiji so jim vedno gledali skozi prste. Nikoli niso služili v vojski, se bojevali za Rusijo, plačevali davkov ali delali. Po Moskvi hodiš, kot da to ni več rusko mesto.« Že v naslednjem stavku svoje navedbe nehote zanika, ko še enkrat poudari, da je skupaj z ljudmi s Kavkaza služil vojsko: »Kašo smo jedli iz skupnega kotla. Pogovarjali smo se, delali smo skupaj, drug drugemu smo izlivali svojo dušo. Spoznal sem, da se s temi ljudmi ne da živeti. Ali bodo tukaj živeli oni ali pa mi. Pripravljamo se, da rešimo to vprašanje.«

V en glas zatrjujejo, da niso taki kot nacisti, saj ne želijo vladati vsemu svetu, ampak želijo doseč le, da bi v Rusiji živeli samo Rusi. V tem jih menda podpira kar 60 odstotkov prebivalcev, zato je Djomuškin še bolj besen, ker mora biti v politični opoziciji, pravzaprav v ilegali. Kar 20 njihovih »soborcev« je zaradi rasno motiviranih umorov in napadov za zapahi, na urjenju pa spoznam tudi njihovega odvetnika Dmitrija Baharjova. »Zadnji proces, na katerem sem sodeloval, je bil tisti proti moskovskemu oddelku SS. Aretirali so nekaj ljudi. Obtoženi so bili zaradi podžiganja mednacionalne nestrpnosti in uboja Kirgiza. Eden je dobil 13 let, drugi manj.«

Je edini, ki v streljanju ne sodeluje, in čeprav zase pravi, da je miroljuben, v tovrstni promociji nasilja ne vidi nič slabega. »Gre samo za priložnost, da se vidimo, pogovorimo,« opravičuje svojo udeležbo. Poleg tega, da je njihov odvetnik, je tudi zapriseženi član Slovanske zveze: »Ti ljudje se borijo, ker oblasti nič ne storijo proti temu, da je v Moskvi vse več prišlekov s Kavkaza in iz Srednje Azije. Če bi se oblast proti temu borila, oziroma vsaj dala občutek, da se ukvarja s tem problemom, ne bi ubijali. Slovanska zveza poudarja zakonit boj proti temu pojavu, kot so denimo agitacija, propaganda, razne konference. Oblast nam ne dovoli delovati niti v teh okvirjih, zato se mladi ljudje dejansko organizirajo v avtonomne skupine odpora.« V en glas napovedujejo, da se bo število napadov le še povečalo, kar je dejansko slišati kot grožnja.

Po šestih urah njihove družbe me zebe do kosti. Ne samo zaradi mraza. Ponudijo mi čaj in za hip me prešine, da so pravzaprav povsem prijazni ljudje, česar se potem kar nekaj časa sramujem. Kako malo je potrebno, da se ti ljudje s sprevrženimi idejami zazdijo povsem običajni. Niso in ta članek je obsodba, in ne promocija hude deviacije, v prvi vrsti pa popis dejanskega stanja. •


𝕏   Facebook   Telegram   Viber

13/2/2010 clanek-1642113.md

Priporočam

Polono Frelih za Evropski Parlament!

Kandidat Stranke Resnica: Polona Frelih

Naš program: predvsem podpora našim državljanom in nikomur drugemu. Ne gremo v vojno, hranimo gotovino (brez digitalnega evra), živimo svobodno in zdravo brez obveznega cepljenja.

Glasuj za stranko Resnica (številka 10 na seznamu) in napiši Frelih. Na listi stranke sem na 2. mestu.

Polonca Frelih, stranka Resnica

Danes je tvoj glas naša moč! #zaSlovenijo