Prvi maj je bil sprva praznik socialistov, delavcev in delavskih sindikatov, sčasoma pa so si ga prilastili Sovjetska zveza in drugi komunistični režimi, ki so na prvi majski dan s propagandnimi prijemi utrjevali represivne režime. V teh je življenje izgubilo od 80 do 100 milijonov ljudi; več kot v vseh drugih diktatorskih režimih 20. stoletja skupaj. Na priljubljenem ameriškem blogu z naslovom Zarota Volokh, na katerem objavljajo ugledni pravni strokovnjaki, se je že leta 2007 pojavila ideja, da bi vsakega prvega maja počastili spomin na vse žrtve komunističnih režimov....
Prvi maj je bil sprva praznik socialistov, delavcev in delavskih sindikatov, sčasoma pa so si ga prilastili Sovjetska zveza in drugi komunistični režimi, ki so na prvi majski dan s propagandnimi prijemi utrjevali represivne režime. V teh je življenje izgubilo od 80 do 100 milijonov ljudi; več kot v vseh drugih diktatorskih režimih 20. stoletja skupaj.
Na priljubljenem ameriškem blogu z naslovom Zarota Volokh, na katerem objavljajo ugledni pravni strokovnjaki, se je že leta 2007 pojavila ideja, da bi vsakega prvega maja počastili spomin na vse žrtve komunističnih režimov. Ne le v Sovjetski zvezi, ampak tudi na Kitajskem, v Kambodži in drugih komunističnih diktaturah. Najprej je bila njihova alternativa 7. november, ko je v Rusiji izbruhnila oktobrska revolucija, vendar so se premislili, saj so hoteli opozoriti na žrtve komunističnih režimov po vsem svetu.
V Sovjetski zvezi so mednarodni praznik delavcev dejansko izrabljali za izvažanje socialističnega modela, v Rusiji pa je izgubil svoj ideološki naboj. Da bi to dokazali, so celo spremenili njegovo ime in se zdaj imenuje praznik pomladi in dela. Slovo od ideologije je tudi največji dosežek ruske zunanje politike. Aktualni izziv zanjo je postal – kako omejiti ameriško hegemonijo.
Evropa je lani praznovala 20. obletnico padca komunizma, kar je prineslo konec delitev na dva ideološka bloka, ne pa tudi »konca zgodovine«, kot so ugotavljali nekateri analitiki. S padcem berlinskega zidu se je odprlo novo poglavje v mednarodni politiki. Po mnenju Timofeja Bordačeva, direktorja moskovskega Centra za evropske in mednarodne študije, je leto 1989 prineslo zlom temeljnih mehanizmov strateške stabilnosti. Mednarodni skupnosti jih v zadnjih dveh desetletjih ni uspelo ustvariti na novo.
V Evropi so bila leta po padcu komunizma precej burna, najboljši dokaz za to pa sta krvava morija na Balkanu in vojna v Gruziji leta 2008. S posegom v gruzinski separatistični pokrajini Južni Osetiji je Rusija dokazala, da je še vedno pripravljena poseči po imperialistični doktrini. Odpovedale se ji niso niti Združene države Amerike, kar so dokazale z invazijo na Irak leta 2003.
Rusija že nekaj časa neuspešno promovira novo skupno evroatlantsko varnostno strukturo, ki bi obsegala območje od Vladivostoka do Vancouvra, v katero bi države tega območja vstopale kot suverene entitete, in ne kot članice kakšnega bloka ali zveze. Z omenjenim predlogom je dokazala, da je namesto tekmovanja izbrala sodelovanje.
Najboljši primer, da je s skupnimi močmi mogoče zaustaviti še tako zagrizenega sovražnika, je zmaga proti nacistični Nemčiji, ki jo bodo v Rusiji z razkošnimi slovesnostmi proslavili 9. maja. Na paradi ob 65. obletnici zmage nad fašizmom bodo prvič v zgodovini korakali tudi francoski, ameriški in britanski vojaki, kar je še en dokaz, da se je Rusija ideološko precej omehčala. Do zdaj je bolj ali manj veljalo, da je zmago izborila Sovjetska zveza, ki je v vojni izgubila kar 27 milijonov svojih državljanov.
Z zadnjo potezo so posredno priznali, da brez zavezniške pomoči velike zmage morebiti celo ne bi bilo. Poleg obžalovanja zaradi Stalinovih čistk je to največji dokaz, da sodobna Rusija ni Sovjetska zveza in da ruski premier Vladimir Putin ni sovjetski diktator Josip V. Stalin, kakor so na prvomajskem shodu v Moskvi vzklikali maloštevilni člani ruske opozicije.