Rusija je v zadnjih šestnajstih letih doživela zelo pomembne spremembe, a vendar ostaja ujetnica sanj o velikem imperiju. Izgubljeno veličino so Rusi začeli objokovati takoj po razpadu Sovjetske zveze, ko so med Jelcinovo vladavino iskali krivca za globoko gospodarsko krizo prav v razpadu sovjetskega imperija. Ta nostalgija se je kljub bliskoviti gospodarski rasti v sedmih letih predsedovanja Vladimirja Putina samo povečala. Še več, prav na krilih naftnega razcveta je Moskva komaj dobro desetletje po propadu zadnjega velikopoteznega eksperimenta prešla iz defenzive v ofenzivo za utrditev oziroma vnovično pridobitev vloge glavne igralke v postsovjetskem prostranstvu....
Rusija je v zadnjih šestnajstih letih doživela zelo pomembne spremembe, a vendar ostaja ujetnica sanj o velikem imperiju. Izgubljeno veličino so Rusi začeli objokovati takoj po razpadu Sovjetske zveze, ko so med Jelcinovo vladavino iskali krivca za globoko gospodarsko krizo prav v razpadu sovjetskega imperija. Ta nostalgija se je kljub bliskoviti gospodarski rasti v sedmih letih predsedovanja Vladimirja Putina samo povečala. Še več, prav na krilih naftnega razcveta je Moskva komaj dobro desetletje po propadu zadnjega velikopoteznega eksperimenta prešla iz defenzive v ofenzivo za utrditev oziroma vnovično pridobitev vloge glavne igralke v postsovjetskem prostranstvu. Rusija, ki v tej geopolitični bitki stavi predvsem na karto energetske odvisnosti in »izrablja« rusko manjšino, ima zdaj v bližini močna tekmeca: Evropsko unijo in Nato.
Zaščita diaspore
Kako agresivna je postala v svoji novi samozavesti, kažejo zadnji dogodki v Estoniji, poleg Litve in Latvije edini nekdanji sovjetski republiki, ki je članica evro-atlantskih integracij. Ob zadnjih baltskih vrenjih je Moskva potegnila iz rokava oba aduta, energente in dejstvo, da v Estoniji živi močna ruska skupnost.
Prvi je težnje postsovjetske Rusije po vnovični združitvi vseh Rusov v skupni državi javno izrekel nihče drug kot pisatelj in Nobelov nagrajenec Aleksander Solženicin, ki je začel žalovati za Sovjetsko zvezo že tri leta po njenem razpadu. »V nekaj dneh smo izgubili 25 milijonov Rusov – 18 odstotkov vsega ruskega naroda … Petindvajset milijonov je daleč največja diaspora na svetu. Le kako smo jim lahko obrnili hrbet?«
Njegov poziv je padel na plodna tla in zaščita manjšine je postala ena glavnih ruskih zunanjepolitičnih prioritet. Leta 2001 je bil sprejet zakon, ki je določil okvire, po katerih lahko tuja država ali njen del postane sestavni del Ruske federacije in tako postavil temelj za ozemeljsko ekspanzijo. Sledili so še dramatičnejši ukrepi, denimo, osnutek vojaške strategije, ki pristojnosti ruske vojske širi čez državne meje in ga je obrambno ministrstvo sprejelo pred štirimi leti. Doktrina Ivanova, ki je dobila ime po snovalcu, nekdanjem obrambnem ministru in zdaj enem od dveh namestnikov premiera Sergeju Ivanovu, omogoča vojski uporabo sile tudi za zaščito ruskih državljanov v tujini.
In Rusi še vedno živijo v vseh štirinajstih nekdanjih sovjetskih republikah – največ jih je v Kazahstanu, Latviji in Estoniji. Zadnja, najrazvitejša baltska država, v kateri je ruski živelj po trditvah Moskve najbolj diskriminiran, je tempirana bomba tudi zato, ker državi še vedno nista sklenili sporazuma o meji. A kljub temu je strah, da bodo etnične napetosti na severovzhodu Estonije, kjer je večina prebivalcev Rusov, prerasle v spopad, po mnenju analitikov pretiran.
Rusija je z orožjem sicer že priskočila na pomoč rojakom, ki so se v Moldaviji po razglasitvi mednarodno še vedno nepriznane Pridnestrske republike leta 1992 zapletli v oborožen konflikt. Njena vojska je tam tudi zdaj, ruske enote pa so še vedno nameščene tudi v Abhaziji in Južni Osetiji v Gruziji ter Gorskem Karabahu, spornem kavkaškem območju, ki si ga lastita Armenija in Azerbajdžan; ne zaradi zaščite interesov svoje manjšine, ki je na teh območjih sploh ni več, temveč zato, ker si Kremelj na vse pretege prizadeva, da bi tam obdržal glavno besedo.
Ker je najbolj »nordijska« baltska država že nekaj let polnopravna članica Evropske unije in Nata in je v trenutnem sporu z Rusijo dobila podporo obeh, se ruski vojaški poseg, kakršnega je doživela Moldavija, v Estoniji skorajda ne more ponoviti. V prid tej trditvi govorijo med drugim vse slabše razmere v ruski vojski.
Nafta namesto jedrskih konic
Vojaško moč, s katero je nekoč grozila Sovjetska zveza, je zamenjala energetska (pre)moč, s katero ne samo nekdanje sovjetske republike, temveč vso Evropo zdaj izsiljuje Rusija. Estonija, ki jo je tudi zaradi najnovejšega spora kaznovala s priprtjem naftne pipe, je na svoji koži že večkrat občutila njeno jezo. Soseda ji je ustavila dobavo plina med osamosvojitvenimi težnjami leta 1990 in dve leti pozneje, kot odgovor na zahtevani umik ruske vojske iz baltskih držav. Pred takšnim kaznovanjem pa Estonije ne moreta obvarovati niti Nato niti Evropska unija, ki sicer vztrajno opozarja na rusko energetsko izsiljevanje, a v ključnih trenutkih raje zamiži. Protimonopolnim priporočilom STO in evropske energetske listine navkljub je prav ta evropska nekonsistentnost omogočilo nesluten razmah ruskih energetskih velikanov, kakor sta Transneft in Gazprom, ki je v baltskih državah prevzel skoraj ves energetski trg in naftno infrastrukturo.
Bruselj po eni strani moralistično pridiga Moskvi o pomanjkanju demokratičnih standardov, po drugi pa članice EU molče odpirajo vrata ruskim naložbam, vlagajo v ruske energetske projekte in z Moskvo panično sklepajo enostranske energetske dogovore. A tako shizofreno ukrepanje koristi samo Rusiji, ki spretno izkorišča pomanjkanje enotne evropske energetske politike. Tega izpita ni opravila niti Nemčija, ki je največja porabnica ruskih energentov in trenutno predseduje Evropski uniji. Ne glede na to, da je že med hladno vojno kot prva evropska država začela graditi gospodarske odnose z Rusijo, in ne glede na to, da je prav Nemčija motor strateškega partnerstva med EU in Rusijo, ki je energente postavila v središče evropsko-ruskih odnosov. »V Nemčiji se je rodila ideja, da so lahko prav energenti zagotovilo za dobre odnose. Toda izkazalo se je, da morajo biti ti odnosi ne le zanesljivi, temveč tudi uravnoteženi,« je na obojestransko odvisnost Evropske unije in Rusije opozoril Wolfgang Eiscwede, strokovnjak za Rusijo na univerzi v Bremnu.
V simbiozi ni prostora za izsiljevanje
Evropski strah pred izsiljevanjem Rusov z energijo je nedvomno pretiran, saj ruska odvisnost od energetskih prihodkov iz Evrope ni prav nič manjša kakor evropska odvisnost od ruske nafte in zemeljskega plina, poleg tega tako Rusija kot evropske države vlagajo v gradnjo rafinerij, naftovodov in plinovodov. »Plinovodi so to, kar so v zakonu otroci. Prodajalec in kupec sta povezana za vedno. Prvi bolj težko prodaja plin drugam, tako kakor ga drugi le stežka drugje kupuje,« je na temelj evropsko-ruske simbioze opozoril Jerome Guillet, francoski strokovnjak za naravni plin. Takšni zakoni pa so nedvomno najboljši takrat, ko ni več iluzij, da je drugega mogoče spremeniti.
Evropska unija mora torej oblikovati predvsem učinkovito strategijo za uravnavanje vzajemne koristnosti oziroma medsebojne odvisnosti, kar bi lahko na srce položili tudi slovenskim politikom, ki so med prioritete našega predsedovanja Evropski uniji leta 2008 uvrstili prav energetsko varnost. Sloveniji bodo v dogovarjanju z Rusijo morda res pomagale izkušnje, s katerimi se je oborožila med predsedovanjem Ovseju, na čelu evropskega omizja pa ni sedela še nikoli. Zato bi bilo nemara modro, da bi skupaj s sopredsedujočo Portugalsko v sedemindvajseterici čim prej začela iskati soglasje glede prihodnje evropske energetske strategije in odnosov z Rusijo. Predsedovanje EU, ki se že dalj časa spopada s kroničnimi težavami glede poenotenja zunanjepolitičnih usmeritev, bo nedvomno precej večji zalogaj od vseh prejšnjih slovenskih mednarodnih dosežkov.