Nizke cene nafte imajo na rusko gospodarstvo bolj uničujoče učinke kot zahodne sankcije.
Polona Frelih
Rusija se je znašla v najdaljši recesiji po letu 1997, kar je lani spodbudilo zelo velik odliv kapitala. Po zaslugi protikriznih ukrepov ruske vlade so se na začetku letošnjega leta razmere počasi začele stabilizirati: rubelj se je okrepil, znižala se je inflacija. Temu navkljub se je rusko gospodarstvo po podatkih ruske vlade v tretji četrtini letos skrčilo za 4,3 odstotka, kar je več, kot sta napovedovala Mednarodni denarni sklad (3 odstotke) in Svetovna banka (3,8 odstotka).
Za prihodnje leto ruska vlada napoveduje šibko rast v višini 0,7 odstotka, bolj pesimistični pa so v Svetovni banki, kjer ocenjujejo, da si bo rusko gospodarstvo opomoglo šele leta 2017, ko bo rast dosegla 1,5 odstotka.
Minilo je dobro leto dni, odkar je Zahod zaradi priključitve Krima kaznoval Rusijo s sankcijami, ki poleg prepovedi potovanja za posameznike vključujejo tudi zamrznitev premoženja, omejitev dostopa do evropskih kapitalskih tržišč ter kreditov za ruske banke in podjetja, embargo na uvoz in izvoz ruskega orožja in druge omejitve na področju orožarske, naftne in plinske industrije ter prepoved trgovanja z določenimi izdelki. Zadnja je vzbudila največ pozornosti, saj je Rusija kot protiukrep uvedla prepoved na uvoz mesa, rib in zelenjave iz držav Evropske unije.
Usodnejše kot sankcije je zniževanje cen nafte
Leto dni po uvedbi sankcij so posamezne članice predstavile izgube, ki jih je njihovemu gospodarstvu povzročil manjši izvoz v Rusijo – v nekaterih primerih za kar 50 in celo več odstotkov. Po podatkih neodvisnega avstrijskega inštituta za gospodarske raziskave (WIFO) bo Evropa zaradi sankcij proti Rusiji izgubila kar sto milijard evrov in tako v članicah EU ogrozila dva milijona delovnih mest. Nekoliko bolj konservativno oceno je na junijskem gospodarskem forumu v Sankt Peterburgu podal ruski predsednik Vladimir Putin, ki meni, da bodo sankcije evropskemu gospodarstvu povzročile škodo v višini od 40–50 v skrajnem primeru pa sto milijard evrov.
Negativen trend je po mnenju Daniela Grosa in Federice Mustilli iz Centra za študije evropske politike bolj kot s sankcijami povezan z več kot 50-odstotno pocenitvijo nafte, ki je s cene 110 ameriških dolarjev za sod lani zdrsnila pod 50 ameriških dolarjev, letos pa celo niže, zato se je rusko gospodarstvo znašlo v globoki recesiji. »Ameriški delež v ruskem uvozu se je po uvedbi sankcij celo povečal in je maja 2015 dosegel deset odstotkov, zelo stabilen pa je tudi japonski delež, ki je in še naprej znaša okoli štiri odstotke. Podatki, povezani z ZDA so intrigantna uganka, saj uradni Washington sodi med najbolj goreče zagovornike sankcij proti Rusiju, ki niso niti najmanj vplivali na ameriški izvoz,« ugotavljata Gros in Mustillijeva v raziskavi z naslovom Ekonomski učinki sankcij proti Rusiji: Veliko hrupa za nič.
Tanja Kuzman, direktorica Inštituta za konkurenčnost v Harvardski poslovni šoli, poleg nizkih cen energentov ter sankcij med vzroke za rusko recesijo prišteva tudi že obstoječe gospodarske težave Ruske federacije, ki so se nakopičile med letoma 2011 in 2014: korupcija, nekonkurenčnost, odvisnost od izvoza surovin, prevelika vloga države v gospodarstvu … »Zaradi sankcij je rusko gospodarstvo bolj dovzetno za nihanje cen nafte. Za rusko gospodarstvo, v katerem kar 70 odstotkov prihodkov od izvoza ustvarijo s prodajo nafte in plina, so sankcije zunanji dejavnik, ki še poslabša učinek padanja cen nafte in notranje gospodarske stiske.«
Ruska recesija v številkah
V zadnjem desetletju je rusko gospodarstvo uživalo stabilno gospodarsko rast, ki so jo poganjale predvsem visoke cene energentov. Lani se je obdobje debelih krav nepreklicno končalo in državo je zajela najhujša kriza po finančnem zlomu leta 1998.
A takrat je bila državna zakladnica skoraj prazna, zdaj pa posledice krize blažijo predvsem na račun deviznih rezerv, nakopičenih v zadnjem desetletju. Leta 2008 so znašale kar 560 milijard evrov, kar pomeni, da so bile tretje največje na svetu. Avgusta letos se je njihova količina znižala na 3345 milijard evrov, saj je ruska Centralna banka z njihovo pomočjo krotila padec rublja, ki je v zadnjem letu proti ameriškemu dolarju izgubil kar 43 odstotkov svoje vrednosti, ter inflacijo, ki je dosegla kar 15 odstotkov. To pa je močno zmanjšalo potrošnjo. Daleč stran od bleščečih luči Rdečega trga si Rusi zelo prizadevajo, da bi povezali mesec z mesecem.
»Pričakujemo, da se bo letos stopnja revščine močno povečala, in sicer na več kot 14 odstotkov. Lani je znašala 11,2 odstotka. Gre za prvo večjo stopnjo revščine od krize med letoma 1998–1999,« je eno od ključnih ugotovitev zadnjega poročila Svetovne banke o ruskem gospodarstvu izpostavil Birgit Hansl, glavni ekonomist SB za Rusijo. Kot največji prihodnji izziv ruskega gospodarstva je poudaril negotovost, sicer pa je pohvalil odziv oblasti za stabilizacijo gospodarstva: plavajoči menjalni tečaj, še vedno pozitivni saldo tekočega računa plačilne bilance, kar je po njegovem mnenju velik dosežek in zelo dobra makroekonomska prilagoditev.
Rusko naftno industrijo, ki skupaj s plinsko ustvari kar polovico državnih prihodkov, ne pestijo le nizke cene nafte, ampak tudi pomanjkanje svežega kapitala in dostop do tehnologije, kar je posledica sankcij. Tudi na tem področju so finančne težave nekoliko ublažile manjši investicijski odhodki ter devalvacija rublja, zato so se operacijski stroški v naftni industriji zmanjšali za približno tretjino. Poleg tega se tuja naftna podjetja, kot so ExxonMobil, Statoil in BP niso umaknila z ruskega tržišča. Še pomembnejša je ruska preusmeritev na azijska tržišča (»pivot to Asia«), na katerih je Rusija že sklenila številne pomembne sporazume o dobavi plina. Maja je s Kitajsko podpisala tako imenovani mega plinski sporazum, ki je vreden kar 290 milijard evrov in se nanaša na obdobje 30. let, azijski velikanki pa naj bi na leto dobavili kar 38 milijard kubičnih metrov plina. Novembra so ga kronali s še enim plinskim sporazumov v podobni vrednosti.
»Rusija je prevelika, da bi jo popolnoma izolirali … delna izolacija pa bo imela nehotene učinke, ki so v nasprotju s cilji, za katere so ZDA in EU upali, da jih bodo dosegli s sankcijami,« pravi liberalni ruski ekonomist Igor Jürgens. Ko bo Rusija osvojila nova tržišča, bodo stara pozabljena, Evropsko unijo na dolgoročni strel v koleno opozarjajo evropski gospodarstveniki, ki so med najglasnejšimi zagovorniki ukinitve sankcij proti Rusiji.
Putinova zlata past?
Ruski predsednik Dmitrij Medvedjev in drugi predstavniki ruske oblasti radi poudarjajo, da so sankcije v resnici Rusiji dobro dele, saj so jo spodbudile, da je začela razvijati svoje gospodarstvo, predvsem kmetijski sektor. Čeprav so se številni Rusi zgražali nad prizori uničevanja zasežene hrane, ki je na seznamu ruskih protiukrepov, kar 68 odstotkov Rusov podpira odlok ruske vlade o prepovedi uvoza rib, mesa in zelenjave iz članic Evropske unije. Številni segmenti ruskega gospodarstva so septembra zaznali okrevanje, v primerjavi z avgustom pa so se povečale tudi industrijska proizvodnja in naložbe. Največjo rast imajo v kmetijskem sektorju – štiriodstotno. Gre za posledico doslednega izvrševanja slogana »Jem rusko«, v skladu s katerim država spodbuja domačo proizvodnjo mleka, mesa, mlečnih izdelkov, sadja in zelenjave. Kar zaradi klimatskih pogojev ne morejo proizvesti doma, namesto iz Evrope zdaj uvažajo iz držav Srednje Azije in Latinske Amerike.
Ruski premier Dmitrij Medvedjev je Zahodu zagrozil tudi, da jim bodo omejili dostop do ruskega zračnega prostora, še dlje pa je šel Putinov svetovalec za gospodarska vprašanja in avtor koncepta Evrazijske gospodarske skupnosti Sergej Glazjev, ki je predlagal več ukrepov za povečanje ruske gospodarske neodvisnosti od Zahoda, s pomočjo katerih bi hkrati oslabili zahodna gospodarstva. Njegova vizija oblikovanja »široke zveze proti dolarju« je na plodna tla padla predvsem med državami Briks (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južna Afrika). Med drugim predlaga prenos javnih sredstev in računov denominiranih v ameriških dolarjih in evrih iz držav članic zveze Nato v nevtralne države, prodajo obveznic držav članic Nata, nadomestitev v dolarjih in evrih denominiranih kreditov državnih korporacij in bank s krediti, ki so denominirani v rubljih, svoj sistem za medbančno izmenjavo podatkov namesto Swifta in lastni plačilni sistem ter trgovanje v domačih valutah med članicami Briks, kar se že dogaja.
Strokovnjak za trgovanje z dragocenimi kovinami Dmitrij Kaliničenko v članku z naslovom Zlata past šahovskega velemojsta Vladimirja Putina piše, da Rusija že dolgo časa z ameriškimi dolarji, ki jih zasluži s prodajo nafte, plina in urana, pospešeno kupuje zlato. »Za rusko nafto, plin in uran, Rusija od Zahoda prejemata plačilo v dolarjih, katerega kupna moč je umetno napihnjena v primerjavi z nafto in zlatom. S temi dolarji Putin od Zahoda kupuje fizično zlato, katerega cena je denominirana v dolarjih in umetno znižana po zaslugi taistega Zahoda,« poudarja Kaliničenko.
Centralne banke vseh držav sveta so v tretjem četrtjetju lani kupile 93 ton zlata, od tega je kar 55 ton kupila prav ruska centralna banka. Po podatkih Mednarodnega denarnega sklada je Rusija od leta 2005 skoraj potrojila zaloge zlata, fizično zlato pa kopiči tudi Kitajska. »Članice Briks pod vodstvom Rusije in Kitajske spreminjajo status dolarja v globalnem monetarnem sistemu. Vse bolj postaja samo še vmesno plačilo,« je prepričan Kaliničenko.
Kot kaže, ni edini Rus, ki je prepričan o »zlati prihodnosti«. Mihail Kazin, matematik in ekonomist, ki je pravilno napovedal tako finančno krizo leta 2008 kot zlom ruskega gospodarstva leta 1998, pravi, da se bo vloga zlata v prihodnosti samo še krepila in da bo prej ali slej postalo enotno merilo vrednosti.