Polona Frelih - tvoja kandidatka za Evropske volitve 2024

🔥 9. junija glasujemo proti pokvarjenim elitam!

🇸🇮 Najprej Slovenija. Naj zmaga Resnica!

Logo

Polono Frelih za Evropski Parlament!Media-kit

Propaganda je izrinila pravo novinarstvo

Dr. Jelena Jurišić je predstojnica oddelka za komunikologijo na zagrebškem vseučilišču, vse od krize v Ukrajini pred dobrima dvema letoma pa je tudi ena najbolj iskanih hrvaških zunanjepolitičnih komentatork. Veliko časa je preživela v Rusiji, zato z enako lahkotnostjo kot zahodne secira tudi ruske medije. Hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović in slovenski predsednik Borut Pahor sta po njenem predstavnika »ameriškega pogleda na evropsko varnost«.


 

Polona Frelih

Po napadu v Parizu, ko so vsi kričali o krčenju demokratskih svoboščin, ste vi izjavili, da je varnost legitimno pričakovanje državljanov Evropske unije.

V tistih dneh sem se pogovarjala s prijateljico iz Moskve, ki ni mogla verjeti, kako se ljudje na Zahodu zgražajo nad poostrenimi varnostnimi ukrepi in v njih vidijo korak k ustvarjanju policijske države. Rusom, ki so se s terorizmom soočali že dolgo pred nami, se to zdi popolnoma logično. Teroristični napadi v Parizu bodo zagotovo prelomnica v boju proti terorizmu v Evropi, kot je bil v ZDA prelomen 11. september. Do zdaj nismo videli skupnega evropskega odgovora na ta izziv in bojim se, da ga niti ne bomo.

Turška sestrelitev ruskega letala je po vaših besedah instinktivna poteza ranjene živali. Zakaj?

Zračni napadi, ki jih je Rusija okrepila kot odgovor na razstrelitev ruskega potniškega letala nad Sinajem, najbolj škodijo prav Turčiji. Ruski strateški bombniki so v zadnjem času intenzivno napadali naftna črpališča v Siriji in drugo naftno infrastrukturo. Med drugim 500 cistern, s čimer so IS tako rekoč onemogočili prevoz nafte čez sirsko-turško mejo. Geopolitični cilj rušenja ruskega vojaškega letala je preprečiti oblikovanje skup­ne mednarodne koalicije, ki je že začela nastajati. Z njo bi Zahod sprejel tudi rusko zahtevo, da lahko sirski predsednik Bašar al Asad ostane na oblasti do večstrankarskih volitev.

Zakaj se je Rusija vmešala v sirsko vojno? Nekateri pravijo, da zaradi lastnih interesov. Da so se zbudile njene imperialne težnje.

Tako kot imajo Američani svoje interese in koalicije, imajo svoje interese seveda tudi Rusi. Če o grožnji njihovi nacionalni varnosti govorijo Američani, ki so več tisoč kilometrov daleč, je to absurd, ruski strah pa ni neutemeljen. Sirija je od Rusije oddaljena samo 500 kilometrov, poleg tega se ve, da najmanj 2500 borcev IS prihaja iz Ruske federacije, najmanj pet tisoč pa iz držav postsovjetskega prostora. Rusko pomorsko oporišče Tartus je seveda ruski interes, vendar so nam Rusi zdaj pokazali orožje, za katero ne potrebujejo oporišča. Lani smo lahko videli demonstracijo podobnih raket, ki se izstreljujejo s podmornic in so v pol ure preletele razdaljo osem tisoč kilometrov iz Barentsovega morja do vzhodnih obal. Zadele so cilj, njihova hitrost pa znaša 16 tisoč kilometrov na uro. Gre za rakete z desetimi bojnimi glavami, ki ves čas menjajo smer in se jih s protiraketnim ščitom ne da uničiti. S takšnim orožjem lahko napadejo kateregakoli sovražnika.

Kaj pa tretji cilj – večpolni svet? Do tega ste precej skeptični.

Večpolni svet se mi zdi kot lepa in sladka utopija. Lepo bi seveda bilo, če bi ga uresničili. Aleksander Dugin, ki je eden od utemeljiteljev te ideje, pravi, da ga morajo ustvarjati močne gospodarske sile, ki bodo svetu omogočile, da napreduje in da ekonomske razlike ne bodo več tako velike. Dejstvo je, da živimo v kapitalističnem času, v katerem kapitalisti nimajo več nacionalnosti. Gre za globalna podjetja in globalne igralce, ki vlečejo poteze po vsem svetu. Posameznim državam ne bodo dovolili, da jim prekrižajo načrte. Zato mi je bolj všeč ideja Henryja Kissingerja, ki vidi rešitev v vrnitvi na detant, status quo, zamrznitev zadev, kakršne so. Po njegovem je edina alternativa slabšanje odnosov.

Je vojna v Ukrajini maščevanje, ker je Rusija pred tremi leti Ameriki preprečila posredovanje v Siriji?

Seveda. Ker so Rusi takrat preprečili vojaško posredovanje proti Asadu, se je dve leti pozneje zgodila Ukrajina. Ruska mornarica je takrat izplula iz Sevastopola, kjer je bilo po dogovoru z Ukrajino rusko oporišče. Če Rusija ne bi intervenirala na Krimu, bi morala svojo mornarico najverjet­neje umakniti vse do Novorosijska, kar bi pomenilo, da bi ZDA in Nato nadzirali izplutje ruskih ladij iz Črnega morja. Rusi bi izgubili dostop do Sredozemskega morja. Kako pomemben je ta dostop, vidimo zdaj, ko je ruska vojska dejavna v Siriji.

Imate tudi zanimivo tezo glede begunske krize. Pravite, da gre za načrtno slabitev Evrope, vse skupaj pa povezujete s sporazumom TTIP. Številni bi rekli, da gre za teorijo zarote.

Strah Angele Merkel o novi vojni na Balkanu me je še bolj prepričal o pravilnosti te teze. Po mojem je eden od ciljev slabljenje Evrope, in to tudi s krizo na Balkanu. Zakaj na Balkanu? Zato, ker so tu države, ki so neposredno politično in gospodarsko vezane na Rusijo, ta pa ima velike gospodarske interese v njih – govorimo o BiH, Srbiji, Makedoniji, Madžarski, Grčiji. Te države so si želele Južni tok, dobile pa so begunski tok! Kar se dogaja v Siriji in Ukrajini, je usmerjeno proti Evropi, še bolj pa proti Rusiji. Gre za brisanje Ukrajine kot plinskega vozlišča. Tudi Sirija je bila tranzitna država. Evropa ostaja počasi brez virov, zato bo prisiljena kupovati ameriški plin in nafto. Veliko smo slišali o tem, da so Američani zainteresirani za gradnjo plinskega terminala na otoku Krk, prek katerega bi njihov plin tekel naprej v Evropo. Seveda bo takšen plin veliko dražji od plina iz Rusije in arabskih držav! Cilj je ustvarjanje velike odvisnosti Evrope od ZDA, naprej pri energentih in nato še drugih stvareh. TTIP bo Evropo spremenil v slugo novega ameriškega trga brez kakršnihkoli pravic.

Ste tudi medijska strokovnjakinja. Kako mediji poročajo o begunski krizi?

V medijskih teorijah obstaja teorija Lea Löwenthala o družbi spektakla. Ena od oblik spektakla je emocionalni spektakel. Mediji spremljajo begunsko krizo na način emocionalnega spektakla, teren za to pa je seveda pripravila politika. Predstavljajo nam ljudi, ki so ubogi in so morali zapustiti svoje domove. Vsi zelo dobro vemo, da vsi ne prihajajo iz držav, v katerih so vojne ali nestabilni režimi. Pravijo, da so lačni, pa vidimo kose kruha, ki se valjajo po tleh, jabolka, oblačila … Seveda so med njimi tudi reveži, sirote, ki so izgubile vse, vendar to ni celotna zgodba.

Zakaj je tako?

Ker je tako odločila politika. Politika je rekla, da se ne sme spraševati, kaj se bo zgodilo, če bo Nemčija zaprla meje, kaj se bo zgodilo, če se uresniči »teorija zarote« in so med prebež­niki teroristi, ki bodo po evropskih mestih sprožali bombe. Poanta je, da ni vprašanj. Da se ne sprašuje o posledicah. Pred kratkim sem bila na znanstveni konferenci v Veliki Britaniji. Predstavljala sem raziskavo o predsedniški kampanji na Hrvaškem v začetku leta na facebooku. Ne glede na to, kaj je bila tema, vse se je končalo pri ustaših in četnikih, velikih in malih Hrvatih, Jugoslovanih, Srbih. Absolutna polarizacija brez kakršnegakoli dialoga, razprave, argumentov. Tak pristop je trenut­no karakterističen tako za običajne ljudi kot medije in politike. Gre za manipulacije s čustvi, podatke brez izvora, trditve, ki niso podkrepljene z argumenti.

Dejali ste, da v vseh medijih prevladujejo stereotipi: os zla, šahovska igra in podobno. Zakaj toliko stereo­tipov o pojavih in ljudeh, kot sta denimo Putin, Orban?

Stereotipi so osnovni element propagande. Ker ni argumentov, ljudem ponujamo čustva. V naših medijih in političnih arenah so ljudje brez argumentov. Upravljajo čustva, vzbujajo nam strahove in sebe potem predstavljajo kot ljudi, ki nas bodo rešili teh strahov.

Veliko ljudi meni, da je vse, kar pride z Zahoda, resnica, vse, kar pride iz Rusije, pa propaganda. Se vam ne zdi, da gre za dvojne standarde?

Absolutno. Lep primer je intervju ameriške televizijske postaje CBS s Putinom. Dejali so, da so intervju »uredili«. Če bi ruski RT naredil kaj podobnega z Obamo, bi rekli, da gre za cenzuro. Ko nimamo znanja, da bi sprejemali dejstva, nastopi čas za propagando. Svet je čedalje manj izobražen, ljudje niso več zainteresirani za informacije, znanje. Svet, ki nas obkroža, se vodi predvsem z interpretacijami. Mediji nam govorijo, kako moramo misliti, kar pa ni njihova naloga. To vlogo so jim pripisali politiki in lastniki, ki upravljajo medije. Novinarstvo, kakršno smo poznali 400 let, ne obstaja več.

Ko sva se videli nazadnje videli, ste pripomnili, da je kriza v Ukrajini pokazala, da ni več novinarstva, je samo še propaganda. Kaj pravite zdaj?

Rekla bi, da je dogajanje v Siriji pokazalo absolutno isto stvar. Množični mediji nas prepričujejo, da Američani v Siriji vodijo akcijo proti IS, da so v tem uspešni in da se borijo za plemenito stvar – demokracijo proti diktatorju. Pokazalo se je, da se nikakor ne borijo proti terorizmu niti se ne borijo za demokracijo. Gre za radikale pod vplivom radikalnih imamov in Saudske Arabije. Pokazalo se je, da Asad vendarle ni tako velik diktator. Edini je, ki se na terenu bori proti teroristom, kar je postalo jasno ob ruskem vojaškem posredovanju.

Legendarni novinar Zlatko Dizdarević je izjavil, da se je poročanje o Siriji spremenilo v velikanski projekt proti bistvu in smislu tradicionalnega novinarstva. Se s tem strinjate?

To se je zgodilo že prej. Staro novinarstvo, ki vztraja pri preverjanju pri najmanj dveh, še bolje pa treh ali več virih in se bori proti širjenju neres­nic in prevar, je prenehalo obstajati s pojavom televizije CNN, s katero se je uveljavilo novinarstvo trditve. Zdaj so takšne televizijske postaje še RT, Al Džazira in iranski PressTV. Treba je spremljati vse, da bi lahko prišli čim bližje temu, kar bi lahko bila resnica. Smo v fazi »copy-paste« novinarstva, ko se vse nekritično prepisuje. Današnje novinarstvo je z ene strani propaganda, z druge pa PR nekoga, najsi je to politika, kapital ali pa lokalni veljaki.

Zaupanje v medije kopni, ljudje pa sami iščejo informacije na internetu.

V zadnjih 20 letih se je zaupanje v medije res zmanjšalo, kar kažejo številne raziskave in publikacije. Na Hrvaškem je še leta 2011 medijem zaupalo 52 odstotkov ljudi, nasled­nje leto pa samo še 18 odstotkov. Ljudje so spoznali, da v medijih ni več resničnih in kakovostnih informacij in da so samo še sluge politike. Internet je ponudil alternativo, vendar je po drugi strani pripomogel k nižanju kakovosti informacij, saj gre za brezplačen vir. Na začetku so bili to portali, blogi, zdaj pa so družbena omrežja. Imamo veliko novinarjev, ki uporabljajo facebook in twitter kot vir za svoje prispevke. V Rusiji kar 90 odstotkov, v Veliki Britaniji 80 odstotkov. Internet in tehnologija sta pripeljala do tega, da se proces proizvodnje poenostavlja. Vsi smo pričakovali, da bo to vodilo do kakovostnih vsebin. Škodo so naredili last­niki, ki so začeli varčevati pri novinarskem kadru. Ko sem se leta 2007 poslovila z Jutarnjega lista, nas je bilo tam 330 novinarjev. Zdaj jih je 80 in zelo redko gredo na teren.


𝕏   Facebook   Telegram   Viber

29/11/2015 clanek-2646924.md

Priporočam

Bo Putin porazil več kot le Islamsko državo?

Snubljenje v koalicijo za boj proti Islamski državi

Vroče ozadje mrzlih radiatorjev

Za Porošenka je naredil izjemo

Tisoč in ena podoba putinomanije

Polono Frelih za Evropski Parlament!

Polona Frelih je kandidatka Stranke Resnica na Evropskih volitvah - 2024

9. junija glasujemo proti pokvarjenim elitam!