Kijev – Majdan nezaležnosti (Trg neodvisnosti), kjer se je pred petimi leti pred očmi svetovne javnosti razpletala oranžna revolucija, je bil dva dni pred predsedniškimi volitvami precej opustel. Malo zato, ker od 9. januarja do 7. februarja tam velja prepoved zborovanj, svoje so prispevale nizke temperature, glavni razlog pa je razočaranje državljanov nad dosežki oranžne revolucije. Žrtveno jagnje je postal predsednik Viktor Juščenko, ki mu javnomnenjske raziskave napovedujejo celo slabši rezultat kakor novincu v politiki, sicer pa poslovnežu Sergiju Tigipku. V drugi krog, ki bo 7. februarja, se bosta najverjetneje uvrstila poraženec izpred petih let in predsednik Stranke regij Viktor Janukovič in premierka Julija Timošenko.
Od naše dopisnice
»Janukovič ima več možnosti za zmago kot Timošenkova. Dokončnega izida si ne upam napovedovati, lahko pa rečem, da bo to v vsakem primeru Pirova zmaga. Kdorkoli že bo predsednik, bo zaradi gospodarske krize verjetno zelo hitro ob priljubljenost,« je za Delo napovedal Aleksej Topigo iz Kijevskega centra za politične raziskave in konfliktnost. V razpravo o ukrajinski politični realnosti se je vključil tudi njegov kolega Anton Finko.
Apatičnost in umazani besedni spopadi
Na eni strani apatičnost volivcev, na drugi strani umazani besedni spopadi med predsedniškimi kandidati, pri čemer sta v zadnjih dnevih vodila predvsem Timošenkova in Janukovič. Ta je na Mihajlovskem trgu v Kijevu še zadnjič nagovoril volivce, televizijsko soočenje z glavno konkurentko pa je zavrnil, zato sta nastopila vsak na svoji televiziji. Tudi sedanji predsednik Juščenko še ni vrgel puške v koruzo; zadnji dan predvolilne kampanje je predstavil knjigo z naslovom Narodu, v kateri je zbral 40 najpomembnejših govorov predsedniškega mandata. »Mislim, da je Juščenko že začel kampanjo za parlamentarne volitve, to pa velja tudi za Tigipka, ki bo verjetno po predsedniških volitvah ustanovil svoj blok, s katerim bo nastopil na parlamentarnih volitvah,« je prepričan Topigo. »Naš volilni sistem je povsem razpuščen. V času Kučme so bile parlamentarne volitve vsake štiri leta, zdaj pa se je uveljavila praksa predčasnih volitev in mislim, da bo tudi novi predsednik najprej razpustil parlament in že spomladi, najpozneje pa jeseni sklical še ene predčasne parlamentarne volitve,« ga je dopolnil Finko.
In zakaj je Juščenko trenutno tako nepriljubljen? »Je ukrajinski ultranacionalist, ki ga zanimajo jezik, kultura, zgodovina, ne pa gospodarstvo. Nikoli ga niso zanimala vprašanja, kakor je bil, denimo, vstop Ukrajine v Svetovno trgovinsko organizacijo. Kot nosilcu protiruske politike mu nas je uspelo spreti z Rusijo, kar je razdelilo našo državo, negativno pa je vplivalo tudi na odnose z Evropo. Nacionalisti, ki so pri nas precej vplivni, so v ideološko temo spremenili tudi problematiko, povezano z ruskim plinom. Ves čas so kričali, da je treba skleniti pravični sporazum, ki je bil večkrat spremenjen. Šlo je samo na slabše,« je Finko opisal glavno jabolko spora z veliko sosedo. »Vladavina Juščenka je ogrozila skrb za ukrajinske nacionalne interese, kamor sodi tudi vprašanje trgovine s plinom, tranzita in plinskega konzorcija, « je pristavil Topigo.
Zakaj Rusija tokrat ni podprla nobenega kandidata
Juščenkovo nekdanjo zaveznico, zdaj pa največjo nasprotnico Julijo Timošenko sta označila za pragmatično političarko, ki se je vedno znala prilagoditi okoliščinam. »Je populistka, ki spretno manevrira med različnimi interesi. Vedno se je bolj osredotočala na plače in pokojnine, zato je deležna velike podpore tudi na nacionalističnem zahodu in osrednjem delu države. Pred kratkim je obnovila stike z Rusijo in glede pogodbe o ceni ruskega plina je bila preveč popustljiva celo po mnenju Stranke regij,« je Topigo ugibal, da je Timošenkova za Rusijo morda celo bolj sprejemljiva od Janukoviča, na katerega so stavili pred petimi leti. Tako Janukovič kot Timošenkova trenutno lovita ravnotežje med Rusijo in Zahodom. »Pri Kučmi smo takšno politiko označevali za večvektorsko, saj gre za iskanje koristi tako na Vzhodu kot na Zahodu. Kar se tiče Rusije, sta v enakovrednem položaju. Janukovičev minus je želja po spremembi plinskega sporazuma, Timošenkova pa je leta 2008 podpisala pismo o podpori članstvu v Natu,« je Finko ugibal, zakaj Rusija tokrat ni podprla nobenega kandidata.
Kar zadeva protirusko razpoloženje v največji evropski državi, ki je razpeta med Rusijo in Evropo, sta si naša sogovornika edina. »Javno mnenje v Ukrajini je povečini rusofilsko, prorusko, obstaja pa tudi izjemno aktivna protiruska manjšina, ki je skoncentrirana predvsem na zahodu Ukrajine v t. i. Galiciji in Kijevu. Juščenko ni prišel na oblast s protiruskimi gesli, ampak zaradi kritike korupcije in Kučmovega režima. Če bi začel kritizirati Rusijo že pred petimi leti, ne bi bil nikoli izvoljen. Ne vem, kako je s tem zdaj, a pri nas je bil dolgo najbolj priljubljen Putin, saj ga je podpiralo kar 60 odstotkov Ukrajincev, medtem ko je imel Juščenko v najboljšem primeru 20-odstotno podporo. To je za neodvisno državo nekaj povsem nenormalnega,« je Finko poudaril svojevrsten paradoks. »Stališče večine naših državljanov je, da je treba z Rusijo ohraniti dobre odnose. Med konfliktom na Kavkazu sta vzhod in jug Ukrajine podpirala Rusijo, za Gruzijo so navijali na zahodu, v osrednjem delu pa je prevladovalo mnenje, da moramo ostati nevtralni. V nasprotju z Gruzijo je v Ukrajini s protiruskimi gesli mogoče doseči kvečjemu petodstotno, v najboljšem primeru 15-odstotno podporo,« je Topigo sklenil geopolitično obarvano razpravo.