Trije mladi državljani Belorusije, Jauhen Šapčits, Pavel Bandzič in Aleh Anufrienka, so pred kratkim ostali na cesti; brez služb ali izključeni z univerz. Vzrok je bil videoposnetek z naslovom Skrij babici potni list, v katerem opozarjajo, da je mogoče samo tako preprečiti še četrti mandat beloruskega samodržca Aleksandra Lukašenka. Parodija, ki je na YouTube nemudoma postal pravi hit, izpostavlja dobro znano dejstvo, po katerem »zadnjega evropskega diktatorja«, kot so ga poimenovali Američani, voli predvsem starejša populacija....
Trije mladi državljani Belorusije, Jauhen Šapčits, Pavel Bandzič in Aleh Anufrienka, so pred kratkim ostali na cesti; brez služb ali izključeni z univerz. Vzrok je bil videoposnetek z naslovom Skrij babici potni list, v katerem opozarjajo, da je mogoče samo tako preprečiti še četrti mandat beloruskega samodržca Aleksandra Lukašenka. Parodija, ki je na YouTube nemudoma postal pravi hit, izpostavlja dobro znano dejstvo, po katerem »zadnjega evropskega diktatorja«, kot so ga poimenovali Američani, voli predvsem starejša populacija.
Desetmilijonska Belorusija pa avtoritarna država ne ostaja samo zaradi preživelih zgledov ostarelih sovjetofilov, temveč tudi zaradi pasivnosti mlade oziroma kar vse populacije. Javnomnenjske raziskave kažejo, da bi v primeru ponarejenih volitev, kar so bile po trditvah opozicijskih kandidatov tudi tokratne predsedniške, kar 40,5 odstotka populacije prevaro sprejelo brez večjega vznemirjenja. Glavni vzrok za apatijo je strah pred represivnim državnim aparatom.
Zaradi njega je vprašanje tudi, kaj se bo zgodilo na povolilnih demonstracijah opozicije na osrednjem mestnem trgu, na katerem so oblasti v preventivne namene postavile drsališče. Poleg tega so že napovedale, da bodo vsakršne proteste razgnale s silo, ki bo enako brutalna kot tista po predsedniških volitvah leta 2006. Beloruska »revolucija na drsalkah«, kot jo je poimenovala opozicija, je malo verjetna.
Beloruski KGB, ki v volilnem in povolilnem času dela s polno paro, je že večkrat priznal, da bi v primeru, če bi se na ulice zgrnilo več kot 10.000 ljudi, dvignili roke. Za spremembe bi torej zadostovalo že, če bi se demonstracij udeležilo pol odstotka prebivalcev beloruskega glavnega mesta Minsk, v katerem živi dva milijona ljudi. Zaradi strahu, ki ga prebivalcem v kosti vliva režim, bo težko pritegniti kritično maso. Vsaj tako meni beloruska novinarka v izgnanstvu Olga Birukova, ki je prepričana, da se v Belorusiji na demonstracijah še nikoli ni zbralo toliko ljudi. Še najbolj so se tej številki približali protesti po jedrski katastrofi v Černobilu leta 1986, katere glavna žrtev je postala prav Belorusija. Na njeno ozemlje je odneslo kar 72 odstotkov radioaktivnega prahu, oblasti pa so o tem molčale, kar je povzročilo precej nepotrebnih žrtev. Represija se je nadaljevala tudi v samostojni Belorusiji, kjer borcem za človekove pravice kot Damoklejev meč nad glavo visi znameniti akt številka 193.1 iz beloruskega kazenskega zakonika, po katerem lahko na dveletno zaporno kazen kadar koli obtožijo člane neregistriranih organizacij, kar velja za skoraj vse disidentske skupine.
Za letošnje predsedniške volitve je sicer obveljalo, da so bile bolj demokratične kot doslej, vendar gre predvsem za kozmetične popravke, ki so namenjeni ustvarjanju Potemkinove demokracije. Dobri poznavalec beloruske politične realnosti Robert Hårdh iz švedskega gibanja Borci za državljanske pravice zato Evropsko unijo opozarja, naj se ne pusti pretentati, ampak naj zahteva konkretne dosežke na področju demokratizacije.
Bruselj bo težko ostal dosleden, saj za vpliv v Belorusiji tekmuje skupaj z Rusijo, kar je postalo mogoče šele po nedavnih rusko-beloruskih razprtijah. Kot vedno doslej bodo mednarodni volilni opazovalci rekli kakšno pikro na volilni račun, jutri pa se Belorusom ne obeta nov dan, ampak stara realnost. Prepuščeni samovolji »večnega predsednika« bodo še naprej poskušali ostati čim bolj neopazni.
:: unmapped ::
Navodilo: MNENJA_Kom2_