Slovenski miti in ruski kulturni vzorci

V kozmonavtskem centru Jurija Gagarina v Zvezdnem mestu na obrobju Moskve so leta 2005 predstavili prvo ponovitev uprizoritve petdesetletnega projektila Noordung, Moskovski center sodobne umetnosti Vinzavod pa je z živahnim dogajanjem v zadnjih letih močno spremenil dinamiko postsovjetske umetniške scene. Premikanje mej je tudi ambicija festivala Platforma. »Naš svet se bliskovito spreminja, saj prihaja do mešanja multimedijskih in interaktivnih izkušenj. Izkušnje telesa širimo s pomočjo novih medijev in tako omogočamo napredek. Obstaja mesto, kjer čas teče drugače. To je oder. Na Platformi ne bomo predstavljali razvoja tehnologije, kar bi bilo tako, kot če bi na odru kazali svoje noge ali ušesa. S pomočjo naprednih tehnologij reprezentacije in percepcije bomo poskušali izpopolniti naše izkušnje,« je cilj festivala predstavila kuratorka Ana Beljajeva. Program je pisan na kožo postgravitacijski umetnosti, pri kateri ne gre za poigravanje s tehnološkimi inovacijami, ampak je tehnologija izključno v funkciji umetniške ideje.

Gravitacija in hruška

»Dunja Zupančič, Miha Turšič in jaz, Dragan Živadinov, smo v Sloveniji mit. Borimo se za abstraktno umetnost, ki je mogoča samo v gravitaciji 0. Naj živita abstraktni teater in gravitacija 0! Naj živi absolutni 0!« je Dragan Živadinov izrisal prvo od petdesetih koordinat postgravitacijskega informansa. S sopotniki je v naslednjih urah odstiral elemente in koncepte kompleksnega postgravitacijskega umetniškega izraza, ki se nenehno nadgrajuje. Na Platformi se je razvil v pisan patchwork slovenskih mitov in ruskih kulturnih vzorcev.

»Zdaj vse gledalce vabim na zdravico, česar sem se naučil v ruskem kulturnem vzorcu,« je občinstvo pogostil s slovensko viljamovko. »Vitanje, Vitanje, Vitanje –Svitanje! « se je glasila zdravica, po kateri so se vsi spraševali, kako so hruško spravili v steklenico. »Ruski kulturni vzorec me je naučil tudi, da je knjiga lepa in pametna, zato bo naslednjih 49 ur glavno vlogo v informansu igrala knjiga Hermana Potočnika Noordunga Problem potovanja po vesolju,« je obiskovalcem ob koncu druge koordinate podaril »postgravitacijsko biblijo«, ki je prvič izšla leta 1928 v nemškem jeziku. V ruščini so jo izdali leta 1935, v slovenščini pa šele leta 1986.

Hommage Noordungu

Amalgam gledališča, preciznega plesnega izraza Mateje Rebolj, glasbenih motivov Daria Serevala, digitalne informacijske grafike, fotografij in kozmologije je bil predvsem hommage pionirju kozmonavtike Noordungu. »Pred seboj vidite bivalno kolo Hermana Potočnika Noordunga. Ker smo na medijskem festivalu, ste verjetno vsi videli film Odiseja 2001. Stanley Kubrick je bivalno kolo vzel iz njegove knjige.«

Avtorjeva družina izvira iz Vitanja, kjer bo 6. septembra slavnostno odprtje Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij (Ksevt), ki se ga bodo udeležili predstavniki ruske vesoljske agencije Roskozmos, ameriške vesoljske agencije Nasa ter evropske vesoljske agencije ESA. »Umetnik je na področju znanosti gost, znanstvenik pa je na področju umetnosti vedno amater. Med tema dvema pristopoma k znanju obstaja konflikt, zato bo Ksevt nekakšno nevtralno ozemlje, ki ga zato imenujemo diplomatski protokol,« je povedal direktor Ksevta Miha Turšič. »Borimo se proti komercializaciji in militarizaciji vesolja. Naš cilj je njegova kulturalizacija. Velikih nalog se ne da reševati z biznisom, ampak zgolj z umom in umetnostjo,« je Živadinov povedal v intervjuju za Rossijsko gazeto, v katerem je sovjetski Sputnik označil za prvi postgravitacijski umetniški projekt, »ki se je osvobodil telesnosti, gravitacije in lebdi v breztežnosti«.

In drugi pokloni

Performans je bil tudi poklon lani preminuli igralki Mileni Grm, ki je v ruskem Zvezdnem mestu sodelovala na prvi od petih ponovitev Živadinovove zadnje gledališke predstave Noordung 1995–045. »Ker si ne želim izvajati blasfemije, sem njeno družino prosil, če lahko v Moskvi govorim o njem. V pismu so mi napisali, da bi bilo lepo, če se je bomo spomnili,« je predstavil njeno življenjsko pot, ki se je začela leta 1942 v Bohinjski Beli. Zadnja od petih ponovitev, ki potekajo vsakih deset let, je v načrtu za leto 2045 in takrat naj bi Živadinov umetniški satelit z njenim daljinsko vodenim znakom namestil v ekvatorialni orbiti okoli planeta Zemlje, z »ungebotom « pa naj bi nadomestil tudi ostale po vsej verjetnosti že pokojne igralce in igralke. Ženski »pametni roboti« bodo proizvajali melodijo, moški pa ritem.

Nov svet konsov

Veliko pozornosti je namenil tudi Srečku Kosovelu, »najboljšemu konstruktivističnemu pesniku na svetu«, ki se je v enem mesecu naučil ruskega jezika. »Konstruktivisti, funkcionalisti predstavljajo nov svet. Konec je s simbolizmom, konec je z metaforami in alegorijami! Prihaja sistem, prihajajo modeli sveta, prihaja znak! To je Moskva leta 1922,« je nizal odlomke iz pisma, ki ga je Vlado Martelanc iz Moskve poslal sošolcu z realke Kosovelu. Avtor Integralov je na njegovo pobudo začel ustvarjati novo konstruktivistično revijo Kons, ki nikoli ni ugledala luči sveta.

Nato je prišel na vrsto Kazimir Maljevič, predstavnik ruske avantgarde in pionir geometrijske abstrakcije. »Naredil je zadnjo futuristično razstavo, ki jo je poimenoval Zadnja futuristična razstava 0010. Z njo je dal vedeti, da futuristov od tega trenutka dalje ni več. Izumil je suprematizem, s katerim je Moskva leta 1920 dobila nekaj povsem avtentičnega.«

Maljevič zalit z radensko

Ker je informans potekal na deseto obletnico njegove smrti, so se spomnili tudi guruja ruske nekonformistične umetnosti Timurja Novikova. »Timur Novikov je bil na najvišji slovenski gori Triglav. Ko prideš na Triglav, postaneš pravi Slovenec. Umetnost ne more biti ne ruska, ne slovenska, ne italijanska.«

Je pa zato brez dvoma slovenska radenska, ki je med petdeseturnim informansom tekla v potokih. Še en slovenski mit!

𝕏   Facebook   Telegram   Viber