Od naše dopisnice

Prvi mož ruskega plinskega monopolista Gazprom Aleksej Miller je še pred dvema mesecema samozavestno napovedoval, da bo Južni tok pod streho že leta 2015, zadnje dni pa se v ruskih medijih pojavljajo naslovi kot Južni tok je padel v črno luknjo in Južni tok ogrožen.

Zanimanje za enega najbolj velikopoteznih in najdražjih projektov Gazproma je oživelo po nedavnem Erdoganovem obisku, med katerim je vplivni podpredsednik vlade Igor Sečin omenil ruske načrte o postavitvi obrata za proizvodnjo utekočinjenega plina v Črnem morju, ki bi lahko postal dodatek Južnega toka ali pa celo alternativa zanj. Zamisel ni nova, saj jo je v razpravi o diverzifikaciji južne plinske poti med nedavnim obiskom v Bruslju predstavil že Putin. »Obrat za utekočinjen plin je skladen z Južnim tokom. Če bomo pri izvajanju tega plinskega projekta naleteli na resne ovire, potem lahko postane njegova alternativa,« je olja na ogenj prilil Putinov tiskovni predstavnik Dmitrij Peskov.

Ruski energetski strokovnjaki omenjenih načrtov ne jemljejo resno. Po njihovem gre za »blefiranje«, s katerim poskuša Rusija izvajati pritisk na Turčijo. »Turčija ravna kot normalna tranzitna država in želi soglasje za potek Južnega toka po njenih teritorialnih vodah prodati čim dražje,« pravi direktor inštituta za nacionalno energetiko Sergej Pravosudov. »S pritiskom na Turčijo poskušajo pospešiti uresničitev projekta. Ne izključujem možnosti, da bodo zdaj na Turčijo začele pritiskati tudi tiste evropske države, ki so zainteresirane za diverzifikacijo ruskih dobav plina. Rusija je v Južni tok vložila preveč političnega in gospodarskega kapitala, da bi ga preprosto pokopala,« je prepričan Grigorij Birg, analitik podjetja Investcafe.

Ocenili so, da bi gradnja obrata za utekočinjen plin trajala najmanj sedem let, kar je precej več, kot so denimo potrebovali za postavitev zrcalnega plinskega projekta Severni tok. Še večja težava je, da bi morali tudi v tem primeru od Turčije dobiti soglasje za prevoz ruskih tankerjev skozi ozki in zelo prometni ožini Bospor in Dardanele. »Če bi obrat postavili na ruski črnomorski obali, bi morali nujno zgraditi še plinske terminale v Bolgariji in Romuniji, kar bi pomenilo dodatne stroške,« je na zasoljenost projekta opozoril partner svetovalne družbe RusEnergy Mihal Krutihin. Hkrati je poudaril, da Turčija ni edina država, ki bi utegnila preprečiti izvedbo Južnega toka, ampak je to tudi Romunija. Ta je z Gazpromom resda podpisala medvladni sporazum o sodelovanju v projektu, hkrati pa je pripravljena sprejeti tretji energetski sveženj Evropske unije, ki Gazpromu preprečuje, da bi postal lastnik plinovodov.

Sicer pa sploh še ni jasno, ali bodo plinovod po dnu Črnega morja iz Rusije potegnili do Romunije ali Bolgarije; naprej naj bi ga speljali še v Srbijo, Madžarsko, Avstrijo in Slovenijo. Dolg naj bi bil tri tisoč kilometrov, od tega naj bi kar tretjino cevi položili po dnu Črnega morja. Projekt je vreden od 15 do 25 milijard dolarjev in bo imel zmogljivost 63 milijard kubičnih metrov plina. Gazpromova partnerja v projektu sta italijanski Eni in francoski EDF.

Polona Frelih

𝕏   Facebook   Telegram   Viber