Stari novi testament

Ruski predsednik Vladimir Putin je v nagovoru državnemu svetu, posvetovalnemu organu, v katerem sodelujejo vplivni politiki, poslovneži, generali in verski voditelji, razgrnil svojo vizijo razvoja Rusije do leta 2020. Zagotovil je, da bo takrat Rusija najbolj fascinantna in atraktivna država na svetu. Za svoje besede o čedalje močnejši Rusiji, zmožni sodelovati v novi globalni oboroževalni tekmi, ki jo je začel Zahod, je dobil gromovit aplavz. Nastop, ki so ga analitiki že označili za stari novi Putinov testament, so v živo prenašale vse državne televizije. Stari zato, ker se je v njem pohvalil s svojimi dosežki, med katerimi je omenil rusko zmago nad terorizmom, vzpostavitev reda po kaosu v 90-letih prejšnjega stoletja in gospodarski razvoj; novi pa zato, ker Putin v nasprotju s pričakovanjem niti z besedico ni omenil svojega najverjetnejšega naslednika Dmitrija Medvedjeva.

To po mnenju analitikov dokazuje, da namerava imeti Putin v Rusiji še naprej glavno besedo. »Pravijo, da gre za Putinovo obdobje in da se z volitvami ne bo končalo,« je prepričan Nikolaj Petrov iz moskovskega Fundacije Carnegie. Andrej Kolesnikov, dolgoletni poročevalec Kommersanta iz Kremlja, se je v zvezi s tem pošalil, da je bil 45-minutni Putinov nastop pravzaprav kot govor človeka, ki je šele začel predsedniški mandat. Tako kakor večina zadnjih Putinovih nastopov je bil tudi ta govor namenjen poenotenju v boju proti zunanjim sovražnikov, ki da hočejo Rusijo oslabiti. Nastop ne dopušča dvoma, da se bo konfrontacija med Rusijo Zahodom nadaljevala. Takšna ostrina pa ni bila značilna za vseh osem let Putinove vladavine, ki je imela glede politike do Zahoda tri pomembnejše faze: zbliževanje, oddaljevanje in protinapad.

Faza zbliževanja

Po izvolitve leta 2000 se je začel Putin na mednarodnem parketu uveljavljati kot pragmatičen voditelj, ki je najprej poskrbel za Jelcinove zapuščine. Izboljšal je odnose z zvezo Nato, ki so bili na mrtvi točki vse od napadov Nata na Jugoslavijo leta 1999, nato pa je poskrbel, da je kar se da globoko pod kožo zlezel takratnemu britanskemu premieru Tonyju Blairu in nekdanjemu nemškemu kanclerju Gerhardu Schröderju. S tem je tlakoval pot do Združenih držav, osebno prijateljstvo z evropsko elito pa je odbijalo tudi kritike nove vojne v Čečeniji, ki jo je začel takoj po prihodu na oblast.

Putin se je odločil dokončno »osvojiti« ZDA, ko je oblast prevzel George Bush ml. Zato je prišel kot nalašč teroristični napad 11. septembra. Takrat je Putin Washington nemudoma podprl v boju proti terorizmu, na srečanju na Brdu pri Kranju pa tudi ameriškega predsednika osebno.

Ruska podpora ameriškemu napadu na Afganistan in ruski molk ob ameriški vojaški navzočnosti v srednji Aziji sta veljavno strateško razmerje sil v svetu dokončno postavila na glavo; zveza Nato je postala popoln anahronizem. A rusko-ameriška koalicija ni zdržala dolgo. Razpadati je začela hkrati z ameriškimi načrti o napadu na Irak. Rusija se je ZDA lotila z mehkim prijemom. Priviti jo je poskušala na prijateljski način. S Parizom in Berlinom je ustanovila nekakšno novo antanto in ta je napadu na Irak odločno nasprotovala.

S podporo tako imenovane nove Evrope in razvpite vilniuške izjave, ki jo je podpisala tudi Slovenija, se je ameriški napad na Irak kljub temu začel. Prav to je naredilo prvo resno razpoko v ameriško-ruski protiteroristični koaliciji in prav zato ruska stran za obsodbo te akcije še zdaj ne spusti nobene priložnosti. Tema je bila omenjena tudi v petek. »Danes vidimo, da pod pretvezo svobode in odprte družbe uničuje suverenost držav in celotnih regij. Številni konflikti, zunanjepolitična dejanja in diplomatske depeše smrdijo po nafti in plinu,« tako je Putin Washington spet obtožil, da je imel pri napadu na Irak en sam cilj: nafto.

Faza oddaljevanja

Dokončna prelomnica v odnosih med Rusijo in Zahodom je prišla s širitvijo Nata leta 2004 na države v nekdanji sovjetski interesni sferi, zadnji žebelj v krsto odnosov med Moskvo in Washingtonom pa je bila »oranžna revolucija« v Ukrajini. Spremembe v svoji soseščini so v Rusiji brez izjeme interpretirali kot prevrate, ki jih sponzorira Zahod, da bi Rusiji »ukradel«, kar je bilo še pred kratkim njeno. Rusija si je s cmokom v grlu priznala, da se je uštela, saj ji spogledovanje z Zahodom ni prineslo želenega cilja – pravice do prevlade na postsovjetskem prostranstvu. Zaradi gospodarskega razcveta, za katerega tudi Putin priznava, da je »božji dar«, saj so zanj zaslužne predvsem čedalje višje cene nafte in zemeljskega plina in ironično tudi ameriška invazija v Irak, se je Rusija na mednarodnem odru iz pasivne poslušalke čez noč prelevila v eno od pobudnic v mednarodnih odnosih. Putin pragmatik je postal glavni ideolog proti ameriški hegemoniji.

Kadar Washington kritizira rusko demokracijo, mu Moskva v zameno pridrži ogledalo, z igranjem na energetsko in gospodarsko karto krepi svoj vpliv ne le v postsovjetskem prostranstvu, ampak potiska v kot tudi Evropo, v želji dokazati svojo suverenost pa ustvarja zavezništva s tistimi, ki jim drugje zapirajo vrata. Denimo z venezuelskim predsednikom Hugom Chavezom, iranskim predsednikom Mahmudom Ahmadinedžadom in voditelji Hamasa.

Na čedalje hujšo rusko samovoljo odgovarjajo ZDA in EU s čedalje glasnejšo kritiko stanja demokracije in človekovih pravic v Rusiji. Od Moskve zahtevajo odgovore o sodnem procesu proti lastniku propadlega naftnega velikana Jukos Mihailu Hodorkovskemu, umorjeni novinarki Ani Politkovski in zastrupljenem nekdanjem vohunu Aleksandru Litvinenku. V zvezi s tem obtožujejo sam ruski politični vrh.

Bruselj in Washington nekoč pri podobnih primerih nista kritizirala ruskega vodstva – vsaj dokler je Moskva z njima hodila z roko v roki –, zato lahko v Kremlju spremenjeni odnos upravičeno povezujejo s čedalje večjim strahom pred vrnitvijo Rusije na svetovno politično prizorišče in multipolarnim svetom.

Protinapad

Protiofenzivo je ruski predsednik Vladimir Putin začrtal na lanski münchenski varnostni konferenci, ko je napovedal revizijo dosežkov hladne vojne in za glavni ruski zunanjepolitični cilj postavil konec ameriške hegemonije. Retoriko je v petek le še zaostril. ZDA in Nato je obtožil, da niso znale odgovoriti na varnostne zadržke Moskve in da so za pogajanji » diplomatsko prikrile uresničevanje svojih načrtov«. Po njegovem mnenju Rusiji ni ostalo drugega kot sodelovati v novi oboroževalni tekmi, ki da jo je s svojimi akcijami začel Zahod: »Nato se širi in se čedalje bolj približuje našim mejam. Mi smo svoje baze umaknili iz Kube in Vietnama. Kaj smo dobili v zameno? Nove ameriške baze v Romuniji, Bolgariji in na Poljskem.« Na napad so je nemudoma odzvala zveza Nato in Rusijo pozvala, naj umiri svojo retoriko.

Zaradi ostrih besed postaja Rusija v tujih očeh čedalje bolj čudaška in osamljena. Tako se ji vse bolj odmika tudi uresničitev povsem legitimnega cilja: multipolarnega sveta z več centri moči. Če že vztraja pri doslednem reševanju mednarodnih kriz v okviru varnostnega sveta Združenih narodov, je tudi škoda, da pri svojih odločitvah ni vedno najbolj načelna.

Na varnostni svet OZN se Rusija sklicuje tudi pri nasprotovanju kosovski neodvisnosti. A kot vse kaže, so jo ZDA in EU iz tega problema tako ali tako že povsem izločile in ruskih groženj ne jemljejo resno. Takšna odločitev je vse kaj drugega kot pametna. Navsezadnje je Rusija z odstopom od sporazuma o konvencionalnem orožju v Evropi dokazala, da glede nove svetovne ureditve in celo oboroževalne tekme misli zelo resno. To, kar se odloči narediti, tudi naredi. Pred volitvami le še z večjim veseljem. Razglasitev kosovske neodvisnosti pred ruskimi predsedniškimi volitvami je zato precej tvegano dejanje.

Tudi za prihodnje slovensko-ruske odnose. Če je namreč Sloveniji med predsedovanjem OVSE uspelo ohraniti vlogo moderatorke med Vzhodom in Zahodom, se zdaj ne sme čuditi, da jo Rusija trenutno vidi predvsem kot trojanskega konja ameriških interesov v Evropski uniji.

𝕏   Facebook   Telegram   Viber