Moskva – Na ekspertnem zasedanju varnostnega sveta Združenih narodov je Rusija skupaj z ostalimi članicami podprla francosko vojaško posredovanje v Maliju. V zvezi s tem so sprejeli tudi posebno izjavo.
Ko so Tuaregi marca lani na severu Malija razglasili neodvisno državo s šeriatskim pravom Azavad, je posebni odposlanec ruskega predsednika za Afriko Mihail Margelov zatrdil, da Rusija podpira ozemeljsko celovitost Malija. Hkrati je posvaril pred kakršnim koli vmešavanjem: »Rusija je vedno verjela, da morajo afriške probleme reševati sami Afričani.« Ruski orožarski monopolist Rosoboroneksport je malijskim oblastem poslal novo pošiljko orožja, vendar jim kljub temu ni uspelo ustaviti napredovanja tako imenovanega Narodnega odbora za obnovitev demokracije in ustanovitev države. Brez francoskega posredovanja bi uporniška vojska po mnenju nekdanjega ruskega veleposlanika v Maliju Jevgenija Korendjasova že zdavnaj pokorila tudi malijsko prestolnico Bamako.
Ruski afrikanisti ocenjujejo, da je državljanska vojna v Maliju neposredna posledica »arabske pomladi«, zlasti strmoglavljenja libijskega voditelja Moamerja Gadafija. »Mali je razdeljen na dva dela. Upor oboroženih Tuaregov proti oblastem se je začel pred letom. K temu je odločilno prispevala vojna v Libiji, saj je v Gadafijevi Islamski legiji sodelovalo tudi kakih 1200 Tuaregov, ki so dobro oboroženi in organizirani, imajo pa tudi bojne izkušnje. Šestdeset odstotkov države so osvojili v desetih dneh,« je Korendjasov ocenil, da je malijska oblast podcenjevala islamske upornike, ki so pod močnim vplivom Al Kaide ter drugih skrajno islamističnih in salafističnih organizacij.
Po njegovem mnenju so za krizo v Maliju krivi oslabljeni mehanizmi vladanja, za kar je odgovoren nekdanji predsednik Amadou Toumani Touré, ki je izbral »konsenzualno demokracijo«, zaradi česar so v vladi sodelovali predstavniki skorajda vseh strank, tudi opozicijskih. »Vsi so se ukvarjali samo s tem, kako čim bolj obogateti – legalno ali ilegalno. Kriza v Maliju traja že devet mesecev, politična elita pa še ni našla skupnega jezika.« Posredovanje v Maliju se bo po njegovi oceni vleklo najmanj pet tednov.
Partizanov iz Sahare ni mogoče premagati
Precej večji pesimist je strokovnjak za radikalni islam z moskovske ustanove Carnegie Aleksej Malašenko, ki govori o »novi državljanski vojni v Afriki«, o kateri ne dvomi, da se bo prej ali slej razširila na Čad, Alžirijo in Nigerijo. »Partizane iz Sahare je mogoče premagati samo, če uničiš vse do zadnjega, kar ni mogoče, saj jih je že na tisoče. Nevarnost je v tem, da ne moremo predvideti razvoja dogodkov. Gre za afriške talibe, ki jih ni mogoče ustaviti, četudi bi zahodna koalicija v Maliju zmagala. Temelji afriškega Talibistana so postavljeni.«
Kot prva domina bo po njegovem padla Nigerija, prek katere je Rusija poskušala uresničiti svojo vrnitev na afriško celino, kjer je bila več desetletij praktično odsotna. Nekdanji ruski predsednik Dmitrij Medvedjev je pred štirimi leti s kar 400-člansko delegacijo v vodilnih afriških proizvajalkah plina in nafte promoviral predvsem gospodarske interese. »Naši gospodarski odnosi tradicionalno niso bili zelo dobri, saj je Sovjetska zveza v Afriki krepila predvsem politične in ideološke vezi,« je takrat ocenil Apollon Davidson, eden vidnejših poznavalcev rusko-afriških vezi. Ruski Rusal je v Nigeriji kupil 80 odstotkov aluminijskega podjetja Alscon, Gazprom pa se je z Nigerijsko narodno naftno korporacijo začel pogajati o sodelovanju pri gradnji transsaharskega plinovoda, ki naj bi nigerijski plin pripeljal do Evrope.
Poznavalci Nigerijo označujejo za lokomotivo, ki naj bi v prihodnje poganjala razvoj afriškega kontinenta, do leta 2020 pa naj bi pristala na seznamu desetih najbolj razvijajočih se držav sveta. Zasluga za to gre predvsem naravnim bogastvom, ki jih ima v izobilju. Zaloge nafte znašajo kar 9 milijard ton, zemeljskega plina pa kar 5,2 bilijona kubičnih metrov in kar 40 odstotkov vsega pridobljenega plina (25 milijard kubičnih metrov na leto) preprosto zažigajo. »Rusija ima ogromne gospodarske interese v Nigeriji, kar ne velja za Mali, čeprav je tudi tam ogromno neodkritih nahajališč nafte in zemeljskega plina,« je Ana Simi iz Muzeja antropologije in etnografije Ran zanikala tezo, da so tudi zadnje ruske poteze pogojene z apetitom po malijskih naravnih bogastvih. »Mali je bil vedno mirna in harmonična država, zdaj pa so porušeni njegovi temelji,« je tudi ona napovedala, da se evropski avanturi v Maliju slabo piše.