Po velikem protestnem shodu ruske opozicije se velja osredotočiti na vprašanje o prihodnosti političnega protesta v Rusiji. »Pohod milijonov« je po oceni organizatorjev pritegnil 200.000 ljudi, kar pomeni, da je bil daleč najbolj množičen shod v samostojni ruski zgodovini. Policija je naštela 18.000 udeležencev, kar je precej manj, a vseeno več kot na katerikoli protestni akciji, ki se je v Rusiji zgodila med letoma 1993 in 2011. Pohod je potekal skozi središče ruske prestolnice, pridružiti pa se mu je bilo mogoče na enem samem trgu....
Po velikem protestnem shodu ruske opozicije se velja osredotočiti na vprašanje o prihodnosti političnega protesta v Rusiji.
»Pohod milijonov« je po oceni organizatorjev pritegnil 200.000 ljudi, kar pomeni, da je bil daleč najbolj množičen shod v samostojni ruski zgodovini. Policija je naštela 18.000 udeležencev, kar je precej manj, a vseeno več kot na katerikoli protestni akciji, ki se je v Rusiji zgodila med letoma 1993 in 2011.
Pohod je potekal skozi središče ruske prestolnice, pridružiti pa se mu je bilo mogoče na enem samem trgu. Po prehodu skozi detektor kovin, kakršne poznamo z letališč, je protestnik vstopil v neprepustno zaprto cev iz bulvarjev in ulic, ki je vodila samo do prizorišča shoda in nikamor drugam.
Nacionalisti, homoseksualci, anarhisti, pravoslavci, desni in levi so vzklikali zdaj že skorajda ponarodele slogane: »Putin tat!« in »Rusija bo svobodna!« Povezoval jih ni samo gnev do ruskega predsednika, ampak tudi sovražnost drug do drugega. Sam shod se je začel s pretepom med nacionalisti in zaščitniki pravic istospolnih manjšin, ki so jim na pomoč priskočili liberalci. »Mi smo tudi proti Putinu,« so pojasnjevali patriotsko razpoloženi državljani. »Kaj pravzaprav sploh hočejo tile cionisti?«
Ruska oblast ne bi mogla biti bolj zadovoljna. Na demonstracijah, ki so sledile spornim decembrskim parlamentarnim volitvam, se protestniki niso pustili ukrotiti, tokrat pa so se pustili zapreti v »politični geto«. K temu so verjetno veliko pripomogli novi drakonski zakon o množičnih akcijah, aretacije udeležencev shoda 6. maja in hišne preiskave na domovih glavnih opozicijskih voditeljev. Napovedovali so radikalizacijo protestnega gibanja, priča smo bili ukročenemu protestu.
Vlada ima za zdaj dovolj denarja za pokojnine ter plače učiteljem in delavcem, Putinu pa ostajajo zvesti tudi siti policisti in poslušni mediji. A evropska kreditna kriza je že povzročila rahel padec cen nafte, ki je temelj ruskega na izvozu surovin utemeljenega gospodarstva. In proračunski primanjkljaj lahko v času političnega protesta kaj hitro postane detonator socialne eksplozije.
Nezadovoljstvo že tli tudi v ruskih regijah. Prebivalci juga Rusije že več mesecev protestirajo proti načrtom za gradnjo rudnikov niklja in bakra, zaradi česar kmetijskim regijam grozi velika ekološka katastrofa. Na njihovih shodih prevladujejo nacionalisti, za katere je Putin zgolj »ameriški agent«. Na alternativo ultradesničarjem bomo čakali zaman, saj agresivna oblast sama kultivira »velikodržavni šovinizem«. Ne glede na to, kakšnih trikov se bodo v prihodnosti domislili kremeljski alkimisti, ki poskušajo osedlati opozicijski protest, se kremeljskemu vladarju dolgoročno verjetno ne piše nič dobrega.
Svoje priložnosti decembra lani ni zamudila samo opozicija, ampak tudi sam Putin.