Evropska unija poka po (kriznih) šivih. A ne kaže obupavati, saj prihaja čudovita alternativa. Še kakšna tri leta in zaživel bo skupni politično-gospodarski prostor od Poljske pa vse do kitajskih meja. Geopolitična mojstrovina Vladimirja Putina se imenuje Evrazijska unija. S projektom se poleg Putina ukvarjajo še drugi veliki umi našega časa, tudi večni voditelj Belorusije Aleksander Lukašenko. »Mislim, da nas čakajo dobra leta. O tem sem prepričan tudi zaradi vaših izjav, da se bo vektor evrazijskega prostranstva krepil,« se je Lukašenko iz vsega srca zahvalil, ker je Putin za svoj prvi obisk v tujini izbral prav Belorusijo....
Evropska unija poka po (kriznih) šivih. A ne kaže obupavati, saj prihaja čudovita alternativa. Še kakšna tri leta in zaživel bo skupni politično-gospodarski prostor od Poljske pa vse do kitajskih meja. Geopolitična mojstrovina Vladimirja Putina se imenuje Evrazijska unija.
S projektom se poleg Putina ukvarjajo še drugi veliki umi našega časa, tudi večni voditelj Belorusije Aleksander Lukašenko. »Mislim, da nas čakajo dobra leta. O tem sem prepričan tudi zaradi vaših izjav, da se bo vektor evrazijskega prostranstva krepil,« se je Lukašenko iz vsega srca zahvalil, ker je Putin za svoj prvi obisk v tujini izbral prav Belorusijo. Bilo je kot na romantičnem prvem zmenku, ki se je zgodil na prvi poletni dan.
Če z Evrazijci stvari tečejo kot po maslu, pa ima Putin z Evropejci precej več nesoglasij. Njegovi pogovori v Berlinu in Parizu prejšnji teden so bili vljudni, ne pa prijateljski. Krivi so čudaški Evropejci, ki jim ni po godu sirski predsednik Bašar al Asad, za katerega je Rusija pripravljena zastaviti svoj mednarodni ugled. »S Sirijo imamo dobre odnose. Ne podpiramo nobene izmed strani, zaradi katerih se je država znašla na robu državljanske vojne,« je Putin podprl status quo. Vse zato, ker Rusi dobro poznajo geografijo, kar kaže pripisati njihovi večtisočletni zgodovini.
Merklovi je pred dnevi uspelo na šolskem zemljevidu Berlin »prestaviti« v Ukrajino, Putin pa zlepa ne pozabi, da je tudi Bližnji vzhod pravzaprav Evrazija. In kjer je Evrazija, je tudi Rusija. Rusi pa svojih nikoli ne pustijo na cedilu. Pravzaprav bi bila Sirija brez Bašarja kot Egipt brez Hosnija Mubaraka. Tahrir, sodišča, priče in revolucionarni blogerji, kar v Evrazijski uniji ni dobrodošlo. »Njihova jetra bomo razmazali po pločnikih,« se je Putinov tiskovni predstavnik Dmitrij Peskov odzval na opozicijske demonstracije, ki so v Moskvi izbruhnile na predvečer Putinove inavguracije. Vse za ohranjanje stabilnosti.
Pravijo, da se je Mubarak razjokal, ko je spoznal, da so ga s sodišča prepeljali naravnost v zapor. Egipčani so svojega bivšega diktatorja obsodili na dosmrtno ječo, in to brez pomoči Francije, Nemčije in ZDA. Kakšna nehvaležnost! Po vsem, kar je ostareli Mubarak dobrega naredil za svoje ljudi!
Evrazijski voditelji se ne ustrašijo jeznih množic. Na zadnjih volitvah v Franciji je Nicolas Sarkozy izgubil predsedniški položaj, v Evraziji pa ni ne duha ne sluha o politični loteriji. Po drugi strani bogate izkušnje lanske pomladi učijo, da ob padanju življenjskega standarda ljudstvo ne bo ostalo pasivno. Zakon o povezavi možganov in želodca po trditvah politologov ne deluje samo v vroči Afriki, ampak tudi v hladnih prestolnicah Neevropske unije.
Zaradi »evrazijske stabilnosti« verjetno ni vredno zganjati ljubosumja, saj je njena prihodnost odvisna predvsem od cene nafte na borzah v Londonu in New Yorku.