Moskva – V ruski prestolnici bodo danes, na predvečer 20. obletnice razpada Sovjetske zveze, opozicijski protesti, ki po mnenju Lilije Ševcove iz moskovske ustanove Carnegie pomenijo začetek konca Putinove Rusije, tako kot so demonstracije v začetku 90. let napovedale začetek konca sovjetskega imperija.
»Gorbačov je bil prvi ruski voditelj, ki je desakraliziral oblast in postal simbol nove dobe. Sovjetskega voditelja v sebi je uničil veliko pred razpadom Sovjetske zveze,« je ena od najuglednejših ruskih političnih analitičark in avtorica številnih knjig o ruski notranji politiki izrekla priznanje »edinemu še živečemu voditelju dvajsetega stoletja, ki je spremenil dolgoročno zgodovino celotnega sveta«.
Sovjetska zveza je nehala obstajati pred dvajsetimi leti. Ali je to za vas prazničen ali tragičen dan? V kakšnem spominu vam je ostala država, v kateri ste odrasli?
Razpad Sovjetske zveze zame ne pomeni nikakršne radosti, čeprav na ruski politični sceni zastopam liberalni, demokratični spekter. Na drugi strani bi rekla, da to ni bila ne vem kakšna tragedija. Moj odnos je zelo ambivalenten, saj razumem dramo, ki so jo zaradi tega doživljali milijoni nekdanjih sovjetskih državljanov. Izgubili so svojo zgodovino, svojo državo, svojo preteklost in svoje življenje. Pri večini ljudi razpad vzbuja nasprotujoča si čustva.
Na sovjetsko preteklost še vedno ne znamo gledati neobremenjeno. Veliko nostalgije je povezane s tem, da smo bili takrat mladi, predvsem pa nam še vedno ni uspelo jasno obsoditi režima, ki je bil nasilen, ciničen in je teptal človekovo dostojanstvo. Proces desovjetizacije naše preteklosti še ni končan in še vedno živimo z nasprotujočimi si čustvi, občutki kognitivne disonance, z dvojno osebnostjo. V mnogih pogledih smo še vedno postsovjetski ljudje in s sovjetskim pečatom živi celo generacija, ki je odrasla ali se celo rodila v zadnjih dveh desetletjih. Odnos do preteklosti je dramatičen, konflikten, saj se nismo osvobodili preteklosti, zato ne moremo živeti v prihodnosti. Živimo v razdvojenosti, paralizi, plavamo v prostranstvu brez jasnih idej, perspektiv in ciljev.
Če pogledamo od zunaj, je bila Sovjetska zveza predvsem zahodni civilizaciji in njenim liberalnim vrednotam sovražna tvorba, ki je zahtevala velikanske napore, človeška življenja in se je, hvala bogu, končala z razpadom.
V nedavnem intervjuju vam je zadnji sovjetski predsednik Mihail Gorbačov priznal, da razpad obžaluje. Na zahodu velja za velikega politika, v Rusiji pa za izdajalca nacionalnih interesov?
Gorbačov razpad dejansko obžaluje. Sovjetsko zvezo je poskušal reformirati in jo preoblikovati v demokratično družbo, a mu ni uspelo. Takoj ko je odprl okno svobodi, se je začel proces, ki ga ni bilo mogoče ustaviti.
Gorbačov na zahodu dejansko velja za osebnost z veliko začetnico, saj je dosegel velik geopolitični in civilizacijski preskok. Končal je jedrsko tekmo z Zahodom, likvidiral je Sovjetsko zvezo in z njo svetovni socialistični sistem. Odrekel se je uporabi sile v Vzhodni Nemčiji, na Češkem, v Pribaltiku, na Madžarskem in v drugih državah, ki so bile sovjetski sateliti. Njihove politične elite so telefonarile v Kremelj in moledovale za pomoč pri ustavitvi žametnih revolucij, kar pomeni, da je Gorbačov veliko storil tudi za svobodo Vzhodne Evrope. Po njegovi zaslugi se je končala tekma dveh civilizacij – liberalne in komunistične. Spremenil je ves svet, tudi Zahod, ki se je po razpadu Sovjetske zveze razvijal drugače, kakor bi se sicer.
Za številne Ruse in druge prebivalce postsovjetskega prostora je še vedno izdajalec in človek, ki je porušil dotedanji tok življenja, in mogoče jih je razumeti. Toda v zadnjem času njegov ugled raste tudi v Rusiji. Večina starejših ruskih izobražencev ga je vseskozi podpirala, zdaj pa postaja njegovo ime vse bolj priljubljeno tudi med mlajšo generacijo. Vse več ljudi se je začelo zavedati, da v Rusiji še ni prave svobode, ki jo povezujejo prav z Gorbačovom. Zavedajo se, da jih je osvobodil zelo temačne preteklosti, represivnih mehanizmov, življenja v kletki. Ko bo za večino Rusov postal nesporna moralna avtoriteta, bo proces desovjetizacije končan.
Ruski premier Vladimir Putin je v svojem zadnjem pogovoru z državljani dejal, da mu je žal, ker takratni voditelji niso poskušali rešiti Sovjetske zveze.
Putin nima prav. Slabo pozna zgodovino in slabo pozna Rusijo. Dobro pozna zgolj sebe in svoje težnje po ohranitvi oblasti za vsako ceno. Gorbačov je poskušal biti do zadnjega trenutka sovjetski reformator.
Veliko ste se ukvarjali tudi z Vzhodno Evropo, tako imenovano novo Evropo, ki se je zaradi slabih izkušenj s Sovjetsko zvezo pozneje še toliko bolj oprla na Washington in Bruselj. Evropska unija se trenutno spopada z veliko krizo. Ali bi po vašem mnenju lahko doživela usodo Sovjetske zveze?
Številni prijatelji iz Poljske, Madžarske, Bolgarije in Estonije z veliko skepso gledajo na to, kar se dogaja v njihovih državah. Jezni so na evropsko birokracijo, lastne politične predstavnike, sama pa na Vzhodno Evropo gledam z velikim optimizmom. Povsod, tudi v Sloveniji, ste rešili osnovni problem – to, da politične elite, kadar izgubijo na volitvah, odidejo s položaja. Odpravili ste monopol nad oblastjo. Seveda vsi problemi še niso rešeni, vendar rešitev temeljnega problema vašim državam omogoča, da uspešno rešite tudi druge probleme.
Ko iz Rusije gledam na Evropsko unijo, mi je jasno, da je Evropa v krizi tako kot Združene države Amerike, pri čemer gre za krizo zahodnega modela razvoja, ki zahteva obnovitev temeljnih načel, ne pa njihovo opustitev. S takšnimi krizami se je Zahod spopadel že v začetku 20., 30. in 70. let prejšnjega stoletja in zahodni civilizaciji je takšne krize vedno uspeli premagati. Kako? Z novim ravnotežjem gospodarske učinkovitosti in socialne pravičnosti, nacionalnih interesov in vrednot. To je dokaz, da je zahodna civilizacija učinkovitejša in uspešnejša od vseh drugih.
Kaj pa Evrazijska unija. Je po vašem mnenju realističen projekt?
To je navadna bedarija. Gre za putinovsko idejo in dokaz zaostalosti in arhaičnosti njegovega mišljenja. Še vedno sanja o ustanovitvi nečesa podobnega Sovjetski zvezi. V mislih ima unijo avtoritarnih držav in neučinkovitih represivnih režimov. Utemeljena je na želji voditeljev teh držav, da večno ostanejo na oblasti.
Ste tudi avtorica članka z naslovom Kaj je narobe z Rusijo? Je na to mogoče odgovoriti z eno besedo?
Zelo težko. Rusija se trenutno prebuja iz spanca. To je začetek agonije Putinovega režima.
Je mogoče sedanje opozicijske demonstracije primerjati s tistimi v 90. letih, ki so na koncu pripeljale do razpada Sovjetske zveze?
Seveda. Na obojih je bila glavna zahteva več svobode.
Takrat se je komunistična partija zaradi protestov odločila za večstrankarski sistem, politične reforme pa obljublja tudi Putin.
To, kar Putin počne in govori, je samo še en dejavnik destabilizacije. Po njegovem pogovoru z državljani se je kar za desetkrat povečalo število tistih, ki so na Facebooku izrazili pripravljenost udeležiti se naslednjega protestnega shoda. Oblast, ki tako kot nekoč Mubarak in Gadafi noče oditi, zaradi tega iz dneva v dan dobiva več nasprotnikov. Trenutno smo priča prvi etapi nove ruske drame, kar je bila vsaka ruska revolucija. Za zdaj je na ulicah srednji razred, zato gre za nekakšno glamurno revolucijo. Protestirajo ljudje, ki bi se sicer radi znebili Putina, še vedno pa so pripravljeni živeti v avtoritarnem sistemu. Ko se bo virus razširil na vso državo, kar se bo prej ali slej zgodilo, in ko se bo pojavila demokratična alternativa Putinovemu sistemu, bo nastopila tretja faza naše drame.
Menite torej, da so trenutne demonstracije začetek konca Putinove Rusije. Kako dolgo bo po vašem tekel ta proces?
To je težko reči in celo na podlagi javnomnenjskih raziskav ni povsem jasno, kaj se pravzaprav dogaja od spodaj. Za sociologe so bile nepričakovano dejstvo že same demonstracije. Edino, o čemer ni dvoma, je, da so se od spodaj sprožili procesi nezadovoljstva. To lahko traja pol leta, leto, tri leta, pet let … , a niti en strokovnjak ne verjame, da bo Putin končal svoj šestletni predsedniški mandat.
Rekli ste tudi, da bo Putin verzija 2.0 verjetno še bolj avtoritaren, kakor je bil Putin verzija 1.0.
Brez dvoma. Zdaj Putin za miritev nezadovoljstva uporablja vrsto socialnih, gospodarskih in naposled tehnoloških mehanizmov. Če pri tem ne bo uspešen, bo posegel po še hujši represiji.
Kaj bo Putinova vrnitev v Kremelj prinesla za odnose med Rusijo in ZDA?
Spet bomo sedeli na dveh stolih. Za konsolidacijo ruske družbe bo uporabljal protiameriška gesla, na drugi strani pa je pragmatik, ki razume, da ruska petrodržava ne more biti uspešna brez sodelovanja z Zahodom.