Moskva – Rusko vodstvo se je na operacijo Nata v Libiji vseskozi odzivalo precej nekonsistentno. Najprej se je vzdržalo glasovanja o resoluciji, s katero je varnostni svet ZN podprl vojaški poseg, libijsko začasno vlado je priznalo mesece za drugimi državami, libijski konflikt pa je sprožil enega redkih javnih sporov v vladajočem tandemu.
Omenjeno ambivalentnost kaže pripisati odličnim odnosom med Moskvo in Tripolijem v času Gadafijeve vladavine, ki je ruskim orožarskim in energetskim podjetjem prinesla številne donosne posle. Po ocenah ruskih medijev je zdaj ogroženih kar za sedem milijard evrov poslov.
»Začasna vlada bo nove pogodbe verjetno sklepala z državami, ki so odigrale glavno vlogo pri odstranitvi Gadafijevega režima. Britanci, Francozi in Italijani svojega denarja in ugleda niso tvegali zato, da bodo libijski trg delili s tistimi, ki v operaciji niso sodelovali,« je prepričan Fjodor Lukjanov, urednik revije Rusija v globalnih zadevah.
Edini porok donosnih energetskih in orožarskih poslov je bil Gadafi, na čigar smrt se je visoka ruska politika odzvala zelo zadržano. Predsednik Komunistične partije Genadij Zjuganov je Gadafijevo usmrtitev označil za »sramotno«, predsednik ultranacionalistične Liberalnodemokratske stranke Vladimir Žirinovski pa za »barbarizem«, vendar njuna pobuda o resoluciji, v kateri bi se na Gadafijevo smrt odzvali s sožaljem, v dumi ni dobila podpore. Zavrnili so jo poslanci vladajoče Enotne Rusije, ki so raje obsodili tako Zahod kakor Gadafijeve zločine.
»Ne moremo spregledati dejstva, da je bil odgovoren za bombni napad na letalo in za druga teroristična dejanja,« je bil proti poslanec Enotne Rusije Sergej Markov. Premier Vladimir Putin je molčal, predsednik Dmitrij Medvedjev pa je izrazil upanje, »da bo Libija postala politično moderna država.«
Ruski zunanji minister Sergej Lavrov je pozval k natančni preiskavi okoliščin Gadafijeve smrti. »Posnetek, ki smo ga videli na televiziji, kaže, da je bil Gadafi še živ, ko so ga prijeli. To pomeni, da so ubili ujetnika.« V časopisu International Affairs je njegov argument podkrepil ruski pravni strokovnjak Aleksander Mezjajev: usmrtitev Gadafija je resna kršitev mednarodnega prava, o kateri bi se moralo izreči Mednarodno kazensko sodišče v Haagu (ICC).
Zakaj molči Mednarodno kazensko sodišče?
»Marca je VS ZN priznal, da v Libiji poteka oboroženi konflikt, kar pomeni, da morajo vse strani spoštovati ženevske konvencije iz leta 1949, tudi konvencijo o stanju ranjenih in bolnih pripadnikov oboroženih sil na terenu, ki v 3. členu pravi, da je treba humano obravnavati vse, ki so orožje odložili zaradi bolezni, ran, pridržanja ali drugega razloga,« je Gadafijevo usmrtitev označil za vojni zločin. Po njegovih besedah se bo Mednarodno kazensko sodišče v najboljšem primeru izgovorilo, da so v njegovi pristojnosti najhujši zločini, ne pa usmrtitev enega človeka. Dodaja, da so pri ICC zadržani tudi zato, ker bi s preiskavo o Gadafijevi smrti odprli Pandorino skrinjico in bi morali preiskati tudi druge domnevne zločine libijskega prehodnega sveta.
Hkrati opozarja, da je ICC proti Gadafiju že junija napisalo obtožnico zaradi zločinov proti človečnosti, zato bi moralo njegovo usmrtitev v najslabšem primeru obravnavati kot usmrtitev priče. »Če bi Gadafiju sodili, bi lahko pričal o številnih spornih zadevah, med drugim o Lockerbieju ter nekaterih operacijah Zahoda proti Libiji in drugim državam,« je ICC obtožil dvojnih standardov. Nanje je mednarodno skupnost pogosto opozarjal tudi Gadafi, ki je v generalni skupščini ZN nekoč celo pozval k preiskavi ubojev predsednikov držav in vlad v 65-letni zgodovini organizacije, a so njegov poziv zavrnili. »To je dokaz, da oblasti večine držav ne želijo obešati na veliki zvon podrobnosti omenjenih dogodkov,« sklene svoje razmišljanje Mezjajev.