Polona Frelih - tvoja kandidatka za Evropske volitve 2024

🔥 9. junija glasujemo proti pokvarjenim elitam!

🇸🇮 Najprej Slovenija!

𝕏 @PolonaFrelih

Logo

Intervju s PolonoResnica o migrantihO vojni

Ruska Angelina Jolie? Upam, da ne!

»Ko so nam leta 2004 v Barceloni podelili Nansenovo nagrado Visokega komisariata Združenih narodov za begunce, so na mojo nesrečo na slovesnost povabili tudi ambasadorko dobre volje Angelino Jolie. Pojma nisem imela, kdo je, vendar zaradi nje ni nikogar zanimalo, kdo sem in kaj počne človekoljubna organizacija Memorial. Ljudje so se do nje obnašali kot verniki, ki srečajo Jezusa Kristusa. Kričali so: 'Angelina, dotakni se me!' Ko so mi podelili nagrado, so ljudje tudi k meni začeli prihajati po avtograme. Spraševali so me, ali sem ruska Angelina Jolie. 'Upam, da ne,' sem jim hitela odgovarjati.«


 

Tudi človekoljubnost je postala spektakel, pop kultura, z nasmehom na obrazu ugotavlja ruska borka za človekove pravice Svetlana Ganuškina, ki je za predano delo z begunci in migranti že prejela številna priznanja. Med njimi ni Nobelove nagrade za mir, za katero je bila nominirana kar štirikrat. Trikrat skupaj s človekoljubno organizacijo Memorial, ki jo je pomagala postaviti na noge in se zavzema za zgodovinsko spravo, demokracijo in človekove pravice, enkrat pa v okviru projekta 1000 izjemnih žensk sveta. Po mnenju kritikov ji »nagrade vseh nagrad« niso podelili predvsem zato, ker je predsednik Nobelovega odbora Thorbjørn Jagland hkrati tudi generalni sekretar Sveta Evrope, v katerem sodeluje tudi Rusija. Z nagrado pravozaščitnici brez dlake na jeziku bi pri že zdaj precej samovoljni članici izzvali le še večjo kljubovalnost.

Znova ste na seznamu nominirancev za Nobelovo nagrado za mir. Kaj to pomeni za vas, ruske človekoljubne organizacije in Rusijo sploh?

Tolikokrat sem že odgovarjala na to vprašanje, da se mi preprosto ne da več. To je priznanje našemu delu, izraz solidarnosti itd. (naveličano) Skrajni čas je že, da nam nagrado tudi dajo. (smeh) Če je tokrat ne dobimo, si ne želim nikoli več priti na seznam. (pogovor je potekal 5. oktobra, op. ur.)

Ali nominacija pomeni, da je z Rusijo nekaj strašansko narobe?

Sploh ne. Ko so nagrado dali Obami, to ni pomenilo, da je z Združenimi državami Amerike nekaj hudo narobe, ampak je bilo to priznanje, da počne nekaj dobrega. Memorial si priznanje nedvomno zasluži.

Kaj bi lahko povedali o človekovih pravicah pri vas?

Situacija je zelo težka, kar je povezano z uničenjem vseh demokratičnih mehanizmov in vertikalo oblasti, s katero se je dolgo in zelo uspešno ukvarjal Vladimir Putin. Verjetno bo to nadaljeval v svojem naslednjem predsedniškem mandatu. Na žalost bo njegovo predsedovanje zelo dolgo.

Prvič, rada bi opozorila na popolno pomanjkanje političnih pravic. Kot veste, volivci že dolgo ne izbirajo več guvernerjev ruskih regij, ne voli se več poslancev zgornjega doma parlamenta, volitve v spodnji dom so farsa. Ko so nam sporočili, da bo naš predsednik spet Putin, sem hotela predlagati, da ukinemo volitve, saj nimajo nobenega smisla. Aktualni predsednik ter bivši in bodoči predsednik v enem sta se sama dogovorila o vsem. Zakaj zapravljati denar? Vse so rešili brez nas. Ali ne bi bilo bolje, če bi ta denar namenili socialnim programom, ki jim pri nas nihče nikoli ne posveča pozornosti? Ta denar raje namenimo za pomoč invalidom, otrokom ter drugim socialno ogroženim slojem ljudi. Kar govorim, je zelo grenka šala.

Drugo, kar bi želela izpostaviti, je popolno uničenje pravosodnega sistema in odsotnost sodne veje oblasti, ki bi morala biti neodvisna. Celo Medvedjev priznava, da neodvisnih sodišč pri nas ni, ampak obstaja korporacija, ki upravlja z vsem. Zelo malo je oprostilnih sodb, saj je sodišče tesno povezano s tožilstvom, ki pripravi obtožnico. Psihologija sodnika bi morala biti drugačna kot psihologija tožnika, vendar pri nas vsi razmišljajo enako, korporativno.

Tretja pomanjkljivost je odsotnost neodvisnih medijev. Vse televizije so državne in svoboda govora je omejena z odsotnostjo neodvisnih medijev. Na njih pritiskajo, jih uničujejo in neodvisna sta ostala edinole radijska postaja Eho Moskvi, in še to samo delno, ter časopis Nova Gazeta.

Zadnje in najbolj grozno je, da je pri nas strahovito kratena pravica do življenja. Na Severnem Kavkazu so ubili več sto tisoč ljudi, ki niso bili nič krivi. Nihče se ni potrudil, da bi pred začetkom vojne v Čečeniji mirne ljudi opozoril, naj se umaknejo. Nasprotno. Do leta 1999 beguncem niso dovolili oditi z območja napadov. Resnični banditi, ki ugrabljajo in ubijajo, jih ne zanimajo, saj z njihovimi zločini opravičujejo strašansko kratenje osnovnih pravic nedolžnih civilistov. Verjemite mi, da se podobne kršitve dogajajo še danes.

Položaj na Severnem Kavkazu se torej ni dosti spremenil?

Na ulicah Dagestana policija še vedno ubija ljudi. Pred kratkim so varnostne službe ugrabile moškega z imenom Amar. Naslednji dan so v Gudermesu (Čečenija) našli njegovo truplo. Na naše poizvedovanje so nam odgovorili, da so Amarja uničili v posebni operaciji varnostnih služb. Na generalno državno tožilstvo sem napisala pritožbo, v kateri sem zapisala, da je v povezavi s človekom nedopustno uporabiti glagol uničiti. Tudi v državah, kjer obstaja smrtna kazen – pri nas imamo hvala bogu moratorij – ljudi ne uničujejo, ampak jih kaznujejo. V Čečeniji ženske ubijajo, ker nekaterim ni všeč njihovo obnašanje.

Meni pa se je zdelo, da je v Čečeniji trenutno precej bolje kot denimo v Ingušetiji, Dagestanu.

V Čečeniji ni bolj mirno, razlika je le ta, da se vse kršitve dogajajo pod preprogo. Nastal je popoln razvrat, saj lahko vsaka ženska postane last predsednika Ramzana Kadirova. Z njimi sklepa začasne poroke, ko pa se jih naveliča, jih preprosto pošlje domov. Te ženske potem ubijajo lastni bratje, bratranci … Prepričujejo me, da je to islam, kjer se prešuštvo kaznuje s smrtjo. Odgovarjam jim, da bi bilo najprej potrebno šeriatsko sodišče, po šeriatskem pravu pa bi morala obstajati tudi dva človeka, ki sta na lastne oči videla akt prešuštva in ga potrdila na koranu. Pri nas je dovolj, da tajni agenti žensko posnamejo, ko se je z nekom poljubila na ulici … Tudi šeriatsko pravo ščiti človekove pravice in ljudi varuje pred klevetami in lažnimi obtožbami.

Ne morem vam povedati imen žensk, ki se v zadnjem času k nam obračajo po pomoč. Spravila bi jih v nevarnost. Po pričevanju naših opazovalcev so v zadnjem letu v eni sami čečenski vasi zaradi neprimernega obnašanja ubili deset žensk. Če se želiš znebiti žene, je treba reči samo, da se je neprimerno obnašala. Kadirovci (pripadniki enot, zvestih proruskemu čečenskemu predsedniku Kadirovu, op. p.) posiljujejo, ubijajo in se sploh obnašajo razvratno. Na koncu so vedno krive ženske. Razmere so katastrofalne, in če k nam pride Čečenka, ki pravi, da tam ne more živeti, jo je treba nemudoma poslati iz Rusije. Dolga roka Kadirova jo na žalost lahko najde tudi v tujini.

Ste tudi članica predsedniškega sveta za civilno družbo in človekove pravice. Ste v njem opozorili na tragedijo čečenskih žensk?

O tem sem govorila na zadnjem srečanju 5. julija. O njihovi tragediji ne morem govoriti podrobno, saj bi jih s tem ogrožala, lahko pa opozarjam na ugrabitve v Dagestanu. V telefonu imam mobilno telefonsko številko prvega namestnika premiera Dagestana Rizvana Kurbanova ter inguškega predsednika Junusbeka Jevkurova. Če imamo kakšno pritožbo, ju lahko nemudoma pokličem. Včasih jima ni všeč, kar govorim, vendar sta vseeno pripravljena sodelovati. Kar se tiče Čečenije, to ni mogoče, saj tam ves čas ustvarjajo idealizirano podobo raja na zemlji.

Glavne žrtve so torej ženske?

V Čečeniji absolutno in v njihovi tragediji sem našla celo psihološko analogijo z ženskami v Franciji, ki so jih po drugi svetovni vojni javno strigli in poniževali. Moški se po vsaki vojni počuti poraženega, ne glede na to, ali je bil na strani zmagovalcev ali poražencev. Zaveda se, da ni mogel zaščititi svojih žensk. Katarzo poskuša najti v tem, da žensko še bolj poniža. Čečenski predsednik Ramzan Kadirov je divjak. Zanj je slaba vsaka ženska, ki ne želi samo sedeti doma, vzgajati otrok in biti na voljo moškemu.

Ženska je prav tako človek, ki želi biti spoštovan del skupnosti. Seveda želi imeti otroke in jih vzgajati, hkrati pa želi delati in ostati svobodna. Njena pravica je, da moški, s katerim živi, domov ne prinaša samo denarja in daril, ampak včasih poskrbi tudi za otroke. Moj mož je predaval čez dan, jaz pa sem to počela zvečer. Menjavala sva se. Ni šlo za vprašanje denarja, ampak statusa. Kot matematik se nisem želela ukvarjati samo z aritmetiko majhnih otrok!

Zaradi ostrih besed na njegov račun vas je Kadirov hotel tožiti zaradi klevete.

Meni in Ljudmili Aleksejevi (predsednica ruskega Helsinškega monitorja in veteranka ruske borbe za človekove pravice, op. p.) je dejansko grozil, da naju bo tožil zaradi klevete, vendar tega ni storil. Mama mu je menda zabičala: »Proč od teh bab!« Oddahnila sem si. Sodni proces, skozi katerega je moral kolega Oleg Orlov, je bil izjemno dolg, in za to bi mi bilo preprosto žal časa.

Kadirov je Orlova tožil zaradi klevetanja, vendar je bil ta oproščen. Za vas je bila to verjetno velika zmaga?

Brez dvoma, predvsem zato, ker je bilo na sodišču povedano vse, kar je bilo treba povedati. Razkrili smo vsa Ramzanova grozodejstva. Na prvem sodišču sem bila tudi jaz ena od prič. V sodni dvorani sta se vsaki dve uri menjala dva sodna izvršitelja, zato sta spremljala le polovico dogajanja. Pojma nista imela, kdo je na zatožni klopi. Enega od izvršiteljev sem na lastna ušesa slišala, ko je mlademu ruskemu bogatašu pred vrati sodne dvorane razlagal, da bo sodnik še dolgo zaseden. Mladenič ga je vprašal: »Kaj se dogaja?« Izvršitelj mu je odgovoril, da sodijo Kadirovu. »Zakaj pa?« je zanimalo mladeniča. »Ker je bandit!« je odvrnil izvršitelj. »Jasno, da je bandit, ampak od kdaj pri nas sodijo banditom?« je bil začuden mladenič. Anekdota iz resničnega življenja.

Kadirov je Orlova tožil zaradi trditve, da je odgovoren za umor sodelavke Memoriala v Čečeniji Nataše Estemirove. Tudi vi ste bili zelo skeptični do uradne verzije o njenem umoru.

Uradna verzija je bila absolutna fikcija, absurd. Pri Memorialu in Novi Gazeti smo izdelali analize in poročilo, v katerem smo uradno verzijo raztrgali na koščke. Ne vemo, kdo je ubil Natašo, vemo pa, da tega ni storil človek, ki je bil za to obtožen. V DNK-materialu, ki so ga Nataši vzeli izpod nohtov, je biološka substanca treh ljudi. Primerjali smo jo z DNK-jem, odvzetim pri bratu domnevnega morilca; za sodelovanje z nami se je odločil prostovoljno. Izkazalo se je, da se njegova biološka substanca ne ujema s substanco teh treh ljudi.

Sedmega oktobra je minilo pet let od umora preiskovalne novinarke Ane Politkovske. Porota je za sodelovanje v umoru enkrat že oprostila čečenske brate Mahmudov. Kakšen je vaš komentar?

Za njihovo obtožbo ni bilo dovolj dokazov in v odsotnosti dokazov je oprostilna sodba edina pravilna. Če jim bo na novem sojenju uspelo dokazati, da so krivi, bo sodišče sprejelo ustrezno rešitev. Sodelovala sem na sojenju in jasno mi je, da je bil dokazni material skrajno smešen.

Vedno ste se zavzemali za sodne procese s poroto, saj naj bi to pripomoglo k nepristranskosti sojenja.

To je edina rešitev, vendar Medvedjev ves čas poudarja, da nismo dorasli takšni sodni praksi. Ko mi predsednik, ki je star nekaj čez 40 let govori, da nečemu nismo dorasli, ga želim vprašati, ali je on dorasel svoji nalogi. Če narod ni zrel, kako je lahko potem on predsednik države! Na to mesto je bil imenovan, ne pa izvoljen.

Verjetno je za vas zelo pomembno, da odkrijejo naročnika umora Ane Politkovske in kaznujejo njenega morilca?

Nikoli mi ni bilo pomembno, da kaznujejo morilce. Ko so vsi kričali, da je Budanov dobil nizko zaporno kazen, se tem pozivom nisem pridružila. Zame je bilo dovolj, da so ga razglasili za krivega. To je zadostna kazen. (Ruski polkovnik Jurij Budanov je bil zaradi posilstva in umora 18-letnega čečenskega dekleta Elze Kungajev obsojen na deset let zapora. Odslužil je samo dve tretjini kazni, op. p.)

Med čečensko vojno ste opozarjali, da je državni rasizem najhujša oblika rasizma. Kako se odraža v Rusiji?

Pri vojni v Čečeniji ni šlo zgolj za rasizem, ampak nasilje nad ljudmi raznih nacionalnosti. Nihče se ni trudil, da bi od tam evakuirali Ruse. Vseeno jim je bilo. Pred kratkim je izšel dokumentarni dnevnik Poline Žerebcove, ki je pisala o grozotah v Čečeniji, nekakšen čečenski dnevnik Ane Frank. To je Rusinja, ki je preživela vse čečenske grozote, zato je to grozljiv dokument. Kar si je privoščila naša oblast, je preprosto strašno. Uničili so ves živelj določenega območja.

Zdaj oblast podpira nacionalistične kroge, v čemer prednjači naš nekdanji in bodoči predsednik Putin. Nacionalistična čustva izrablja za svoje politične cilje. Zelo všeč mi razlaga kolega, ki pravi, da je nacionalizem opij ruskega naroda. In dejansko ima veliko skupnega z narkotično omamo. Droge uporabljajo ljudje, ki so nezadovoljni in iščejo izhod iz realnosti. Bežijo v virtualni svet. Pri nacionalizmu se dogaja nekaj podobnega. Človek ne more najti dela, ne more šolati svojih otrok, nima nobenega upanja. Pojavi se nekdo, ki mu pravi: »Zakaj si nezadovoljen, žalosten? Ponosen bi moral biti, da si Rus.« Njegova reakcija je: »Res je, Rus sem! Pripadam veliki naciji!« Potem začne za svoje tegobo kriviti druge.

Naši jezni mladeniči so 11. decembra protestirali na Manežni ploščadi v središču Moskve. Čeprav za to niso imeli dovoljenja oblasti, se je policija do njih obnašalo povsem miroljubno, saj gre za ljudi, ki so mentalno blizu oblastem. Ko je 31. decembra na Triumfalni ploščadi potekal shod v zaščito 31. člena ruske ustave, so taisti policaji v Sneguljčico oblečeno 83-letno Ljudmilo Aleksejevo udarili po nogi.

Če še ne veste, se je Putin udeležil pogreba navijača moskovskega nogometnega kluba Spartak Jegorja Sviridova, ki je bil ubit v pretepu s prišleki s Kavkaza. To je lepo, saj je šlo za tragedijo. Umrl je mlad človek, kar je vedno tragedija. Najbolj seveda sočustvujem z njegovo materjo, saj je grozno izgubiti sina, še posebej mladega.

Težava je, da o tem dogodku širijo laž, ki je v zavesti ljudi že zdavnaj postala resnica. Ni res, da so Kavkazci plačali podkupnino, zaradi katere so jih izpustili iz zapora. Vse udeležence pretepa s te in druge strani so izpustili. Zadržali so samo človeka, ki je ubil Sviridova in je to pošteno priznal. Povedal je, da je streljal v samoobrambi, saj je Sviridov ležal na njem in ga dušil, zato ni imel drugega izhoda. Njegovo verzijo potrjuje dejstvo, da je Sviridova zadel naravnost v čelo, kar je mogoče le, če nekdo dejansko leži na tebi. Poleg tega nihče ne govori o tem, da tovariši Sviridova na naših ulicah še naprej vsak dan ubijajo migrante.

Občutek imam, da se je v zadnjem času situacija nekoliko izboljšala, saj so za umore prišlekov obsodili številne ultradesničarje.

S tem se strinjam, vendar ne, če govorimo o atmosferi v družbi, ampak o tem, da je oblast dejansko kaznovala nekatere bande. To so tiste bande, ki so se obrnile proti oblastem. Ker je oblast začutila grožnjo, so dobili visoke zaporne kazni. Začela se je kolikor toliko resna borba z nacionalizmom.

Že od leta 2004 opozarjamo, da ne bi smeli dovoliti ruskega marša 4. novembra. Ko sem v metrojih prvič videla vabila na ta fašistični shod, sem moskovskemu županu Juriju Lužkovu pisala odprto pismo. Povabili so me na sedež zvezne migracijske službe in eden od tamkajšnjih majorjev me je sprejel zelo lepo, kar je bilo zame nepričakovano. Vprašal me je: »Zakaj nam ne dovolijo, da bi se borili s fašizmom?« Povabila sem ga, da skupaj organizirava tiskovno konferenco. Ker se je bal za svoje delovno mesto, je povabilo zavrnil. Tudi generalni državni tožilec mi je povedal, da je enkrat poskušal kazensko preganjati mladega človeka, ki je po Moskvi hodil s svastikami. Odgovorili so mu, da bi ga lahko preganjali samo, če bi poleg promoviranja fašistične simbolike zganjal tudi fašistično propagando. Kakšen nonsens. Tega človeka preprosto niso hoteli preganjati.

Ali mislite, da je val nacionalizma v Rusiji sploh mogoče ustaviti?

Mislim, da smo priložnost zapravili že med perestrojko. Po razpadu Sovjetske zveze so na oblast prišli ljudje, ki so se poimenovali za demokrate, vendar so bili vse kaj drugega kot to. Pomemben »demokrat« je takrat izjavil, da bodo socialno politiko prepustili komunistom. Ko se odrečeš socialni politiki, se odrečeš človeku, s katerim se ne nameravaš ukvarjati. Njihova morala je bila na psu. Niso se hoteli ukvarjati z ljudmi, ki so si želeli le vrnitev dostojanstva. Sovjetski človek je bil utrujen od velikih besed o človeku z veliko začetnico, ki obstaja v prihodnosti, kot absolutna abstrakcija, kot spomenik Majakovskemu … Upali so, da se bo oblast končno obrnila k človeku iz mesa in krvi, toplemu, živemu človeku.

Malemu človeku?

Mali človek ne obstaja. Obstaja preprosto človek, ki mu je treba pomagati, da se postavi na noge in začuti svoje dostojanstvo. Pri nas se je zgodilo ravno nasprotno in ljudje so bili strahovito razočarani.

Verjetno je zdaj nekoliko bolje.

Ljudje so resda nekoliko manj razočarani, a še vedno. V trgovinah so se vendarle pojavili izdelki, v Moskvi pa dostojne plače! A tako je samo v Moskvi, drugje pa je katastrofa. Če bi oblast ljudem nehala kazati hrbet in bi se k njim obrnila z obrazom, bi začutili, da jim ni vseeno. Naša vertikala oblasti na žalost ne omogoča takšnega dvostranskega dialoga.

Govorite o človeku. Aprila ste v intervjuju nemški tiskovni agenciji DPA izjavili, da Putina človek niti najmanj ne zanima. Sedaj se pripravlja na tretji, mogoče še četrti mandat. Kaj to pomeni za prihodnost Rusije?

To pomeni razpad Rusije. Moje napovedi so zelo slabe in neprijetno mi je, da tak človek vodi državo, v kateri sem se rodila in v kateri bom umrla. Zmerjajo nas s sovražniki Rusije, vendar smo edini, ki pomagamo Rusom z vseh koncev države.

Veliko upanja ste polagali v Medvedjeva in to upanje je zdaj umrlo. Kako boste borci za človekove pravice ukrepali?

Upanje je resda obstajalo, vendar večina od nas ni verjela, da bo dejansko kaj storil. To je bila bolj želja njegove iniciacije v predsednika, ki bo začel spreminjati zadeve. Medvedjev je bil vedno majhen fantek in bo to tudi ostal. Ne gre za leta, ampak za njegovo naravo. Mi se bomo tudi brez njega še naprej ukvarjali s problemi konkretnih ljudi.

Ampak nekoč ste izjavili, da Medvedjev vsaj loči, kaj je dobro in kaj je zlo.

Seveda loči, ampak vedno bo ostal podložnik. Ni mu uspelo sestaviti svoje ekipe, ni znal reči ne. Če na oblast pride močna osebnost, zelo hitro prekine stike s tistimi, ki so jo na oblast pripeljali. Medvedjev tega ni storil, ampak se je o vsem že vnaprej dogovoril s Putinom. Ne razume, da je njun dogovor pljunek v obraz ruskega naroda.

Medvedjev je veliko govoril o boju proti korupciji in oblikovanju neodvisnega sodstva, na kar ste ga opozarjali tudi v predsedniškem svetu za civilno družbo in človekove pravice.

Res je opozarjal, vendar ni nič naredil. S korupcijo se ne da boriti tako, da zapiraš skorumpirane ljudi, ti pa plačajo podkupnine in so kmalu spet na prostosti. Treba je pogledati, kateri zakoni omogočajo korupcijo. Pred kratkim sem napisala članek o korupciji in migracijah. Osnova korupcije na tem področju je v migracijskih zakonih in aktih. Če se hočeš uspešno spopasti s korupcijo, je treba najprej spremeniti zakone.

Ste tudi predsednica civilne iniciative, ki se ukvarja s pomočjo beguncem in migrantom. Tej temi ste veliko pozornosti namenjali v predsedniškem svetu za civilno družbo in človekove pravice. Kako se je Medvedjev odzival na vaše predloge?

Je dober fant in razume, v čem je bistvo težav. V primerjavi s Putinom je preprosto svetnik. Čeprav je pravnik, me je pri njem motilo predvsem površno dojemanje pravnih osnov. Obstajajo pravniki, ki slepo sledijo zakonom, in pravniki, ki iščejo pravičnost. To so različne stvari, kar mi je kot matematiku kristalno jasno. Obstajati mora duh pravičnosti, ne pa samo zakoni, med katerimi številni kršijo duh pravičnosti.

Kadirov vas je hotel tožiti zaradi klevete, v Rusiji pa je zelo pogosto slišati, da vas financira zahod in da ste zato njegovi agenti.

Včasih so nas pogosto vabili na zasedanja tožilcev, kjer smo jim razlagali, kaj je civilna družba. Prvo vprašanje se je vedno glasilo: »Kdo vas financira?«

Naše finance so zelo transparentne. Ukvarjamo se z begunci, zato denar dobivamo od Mednarodnega odbora Rdečega križa, evropske komisije, Soroseve fundacije … Drugo vprašanje je bilo: »Zakaj vas podpirajo? Kakšen je njihov cilj?« Odgovarjala sem jim: »Gospodje tožilci, predstavljajte si, da imate čudovit dom, v katerem živite z družino, najljubšo mačko, psom in mogoče še kokošmi, poleg vas pa v ogromnem domu živi družina alkoholikov. Kadarkoli lahko povzročijo požar, v katerem bo zgorel tudi vaš dom. Kakšen je vaš interes? Da bi nehali piti in da bi njihovi otroci nehali krasti pri vas.« Govorila sem jim, da je tako tudi z zahodom, ki je zainteresiran za stabilnost pri sosedih alkoholikih, ki imajo za povrh vsega pod posteljo še atomsko bombo. Tožilci so se na ves glas smejali.

Bolj kot za poskus vaše diskreditacije gre torej za iskreno prepričanje, da želi zahod Rusiji dejansko škodovati?

Preprosto ne razumejo. Mislijo si, da tisti, ki plačuje, vedno tudi izbere glasbo. Velikokrat sodelujem pri televizijskih debatah in kateri od gostov me ob odhodu vpraša, kje imam avto. Pravim, da ga nimam in da sem prišla z metrojem. Sprašujejo me, zakaj mi zahodnjaki še niso priskrbeli avtomobila. Da imamo tak ugled, je zaslužen Vladimir Putin, ki je pred kratkim ustanovil povsem nezakonito organizacijo Vseruska ljudska fronta. Ni registrirana in nikomur ni jasno, od kje ji denar. Med njenim ustanavljanjem je izjavil, da obstaja mnogo dobrih nevladnih organizacij. Z nami se je srečal štirikrat – kakšna škoda, da ni ugotovil, da tudi mi nismo tako slabi.


𝕏   Facebook   Telegram   Viber

8/10/2011 clanek-1906139.md

Priporočam

Polono Frelih za Evropski Parlament!

Kandidat Stranke Resnica: Polona Frelih

Naš program: predvsem podpora našim državljanom in nikomur drugemu. Ne gremo v vojno, hranimo gotovino (brez digitalnega evra), živimo svobodno in zdravo brez obveznega cepljenja.

Glasuj za stranko Resnica (številka 10 na seznamu) in napiši Frelih. Na listi stranke sem na 2. mestu.

Polonca Frelih, stranka Resnica

Danes je tvoj glas naša moč! #zaSlovenijo