Moskva – Iztekajoče se leto se za rusko politiko zaključuje z veliko obveznostjo, saj so v ameriškem senatu ratificirali sporazum o omejevanju zalog strateškega jedrskega orožja Start, kar pomeni, da je zdaj na vrsti Rusija. Novi sporazum bo začel veljati, ko ga bodo ratificirali tako v dumi kot v Svetu federacij, kjer ima prepričljivo večino vladajoča stranka Enotna Rusija, zato kljub napovedi Liberalnodemokratske stranke in komunistov, da bodo glasovali proti, potrjevanje ni vprašljivo. »Če se Kremelj s sporazumom strinja, potem je lahko ratifikacija stvar dneva,« je glede časovnih okvirov povedal Fjodor Lukjanov, urednik zbornika Rusija v globalnih zadevah.
Od naše dopisnice
Sporazum sta v začetku aprila podpisala ameriški in ruski predsednik Barack Obama in Dmitrij Medvedjev, in sicer v okviru novega zagon v odnosu med nekdanjima hladnovojnima sovražnicama, kar je bil tudi cilj Medvedjevega obiska v Združenih državah Amerike, kjer sta predsednika v znamenje prijateljstva skupaj obedovala v restavraciji s hitro prehrano. Le nekaj dni kasneje so diplomati na obeh straneh zardevali zaradi vohunske afere, ki so jo poimenovali kar vohunski škandal stoletja. V njem so Združene države Amerike razkrile mrežo spečih vohunov ruske službe za obveščevalno dejavnost v tujini (SVR), ki so čez lužo bivali pod lažnimi identitetami. Da afera ne bi preveč zaustavila novega zagona, je bil njen epilog bliskovit in deseterica ruskih vohunov je bila le nekaj dni kasneje zamenjana za štiri obsojence, ki so v ruskih zaporih prestajali kazen zaradi vohunjenja za Združene države in Veliko Britanijo. V domovini so ruske vohune sprejeli kot največje junake, premier Vladimir Putin pa je na srečanju z njimi prepeval domoljubne pesmi.
Napredek z Natom
Rusija se je v vohunsko afero zapletla tudi z Veliko Britanijo in sicer le nekaj mesecev zatem, ko je Rusijo prvič obiskal britanski zunanji minister William Hague, ki je v Moskvo pripotoval krpati britansko-ruske odnose. Načeti so bili vse od umora nekdanjega ruskega vohuna in disidenta Aleksandra Litvinenka, ki je bil v Londonu zastrupljen z radioaktivnim polonijem. V Londonu so zaradi obtožb o vohunjenju za Rusijo prijeli asistentko britanskega poslanca Mika Hancocka, le nekaj tednov zatem pa so oblasti v Londonu na podlagi enakih obtožb izgnale ruskega diplomata. Rusija je odgovorila z recipročnim ukrepom in je izgnala britanskega diplomata.
Bržkone največji napredek je Rusija dosegla v odnosih z zvezo Nato, ki so po ruskem vojaškem posredovanju v gruzinski separatistični pokrajini Južni Osetiji padli na mrtvo točko, saj je prišlo do popolne prekinitve medsebojnih srečanj in suspenzom sodelovanja na nekaterih področjih.
Rusija sicer še ne bo vstopila v zavezništvo, kot so spomladi v odprtem pismu predlagali trije nemški vojaški strokovnjaki, med njimi tudi nekdanji obrambni minister Volker Rühe. Moskva je omenjene namige ostro zavrnila, najbolj odločno ruski veleposlanik pri zavezništvu Dimitrij Rogozin z besedami, »da velesile v koalicije ne vstopajo, ampak jih ustvarjajo.« Severnoatlantsko zavezništvo in Rusija sta uspešno sodelovali pri operacijah v Afganistanu, saj je ruska stran že konec lanskega leta privolila v transporte nevojaške opreme čez njeno ozemlje, prav tako je v Afganistan poslala svoje transportne helikopterje, sodeluje pa tudi pri urjenju afganistanskih policistov.
Vrhunec zbliževanja je bil dosežen na zasednjau sveta Nato – Rusija v Lizboni, ko sta obe strani privolili v partnerstvo in sodelovanje na številnih področjih. Sodelovanje se nanaša na vojno v Afganistanu, skupen bolj proti terorizmu in priratom, ter pri odpravljanju posledic naravnih nesreč, ni pa izključeno niti pri oblikovanju protiraketnega ščita. Še vedno ostaja odprto vprašanje gruzinskih separatističnih pokrajin Abhazije in Južne Osteije, pri čemer ostaja Rusija gluha za pozive zavezništva, naj prekliče priznanje njune neodvisnosti in od tam umakne svojo vojsko.
Poljska otoplitev
Pestro dogajanje je bilo tudi v odnosih s sosedami in po letih izmenjevanja težkih besed je vendarle napočila otoplitev v odnosih s Poljsko. K temu je ključno pripomogla tragična nesreča letala s poljsko delegacijo pri Smolensku, v kateri je življenja izgubilo 96 ljudi, med njimi tudi predsednik Lech Kaczynski s soprogo, številni drugi politiki in visoki pripadniki poljske vojske, ki so bili namenjeni na slovesnost ob tragični obletnici poboja poljskih častnikov v Katinu leta 1940. Iz Varšave sicer še zdaj prihajajo obtožbe o netransparentni preiskavi dogodka v Katinu, kar pa ni načelo novega poglavja v odnosih. Duma je sprejela posebno resolucijo, s katero je poboj obsodila, krivdo zanj pa pripisala sovjetskemu diktatorju Josipu V. Stalinu osebno, Medvedjev pa je med nedavnim obiskom Varšave Poljakom predal še zadnje, doslej tajne dokumente, ki dodatno odstirajo tančice skrivnosti o dogajanju v Katinu. »Če hočemo, da bodo odnosi postali partnerski in usmerjeni v prihodnost, potem mora priti tudi do sprememb v zavesti poljskega naroda. Na novo Rusijo je treba začeti gledati z novimi očmi,« je poudaril med obiskom.
Rusija je odprla tudi novo poglavje v odnosih z Ukrajino, za kar so pot tlakovale februarske predsedniške volitve, na katerih je zmagal proruski kandidat Viktor Janukovič, ki ga nekateri imenujejo kar kremeljska lutka. Državi sta takoj po zamenjavi oblasti pospešeno začeli reševati nakopičena odprta vprašanja in Ukrajina je v zameno za podlajšanje najema ruske mornariške baze v Sevastopolu dobila popust pri dobavi plina.
Na drugi strani so se precej poslabšali odnosi z Belorusijo, ki so se razvili v pravcato diplomastko-gospodarsko vojno, za kar je menda odgovoren beloruski predsednik Aleksander Lukašenko, ki je snedel že dano besedo o priznanju gruzinskih separatističnih pokrajin, v zameno za kar mu je Rusija že izplačala 500 milijonov dolarjev posojila. Naftne, mlečne in mesne vojne ter obtožujoč dokumentarec, ki so ga na ruskih državnih televizijskih postajah predvajali na račun Lukašenka so bili pozabljeni tik pred volitvami, ko je Lukašenko v Moskvi zgladil vse spore. Po novem letu bo v veljavo stopila tudi skupna carinska unija med Rusijo, Belorusijo in Kazahstanom.
Še najbolj na mestu ostajajo odnosi z Gruzijo, ki so prekinjeni vse od vojne leta 2008. Konec novembra je gruzinski predsednik Mihail Sakašvili uradno Moskvo pozval k obnovitvi dialoga in pri tem poudaril, da Gruzija separatističnih pokrajin nikoli več ne bo poskušala pokoriti s silo. Kremelj je poziv mirno ignoriral, še najbolj neposreden pa je bil predsednik zunanjepolitičnega odbora v dumi Konstantin Kosačev, ki je med pogoji za začetek pogajanj navedel priznanje Gruzije, da je bila v petdnevnem spopadu agresor, ter de facto priznanje samostojnosti obeh pokrajin, v kar uradni Tbilisi seveda ne bo kar tako privolil.
Polona Frelih