Med konkretne dosežke sodi podpis nove pogodbe o krčenju zalog jedrskega orožja Start in vstop Rusije v Svetovno trgovinsko organizacijo (STO), pogajanja o jedrskem ščitu pa se niso premaknila z mrtve točke.

Jedrski dežnik je večno jabolko spora med velesilama in srečanje v Seulu ni bilo izjema. Mikrofoni, ki bi morali biti izključeni, so namreč na koncu 90-minutnega pogovora med predsednikoma ujeli Obamov predvolilni apel, v katerem rusko vodstvo moleduje, naj bo z njim prizanesljivo vsaj do novembrskih volitev. »Kar zadeva odprta dvostranska vprašanja, še posebno jedrski dežnik, potrebujem več manevrskega prostora,« je Obama menda navrgel sogovorniku. »Razumem tvoje sporočilo. Razumem, da potrebuješ več manevrskega prostora,« je bil razumevajoč Medvedjev. »To bodo moje zadnje volitve. Ko se bodo končale, bom lahko prožnejši,« je Obama, kot kaže, prepričan o svoji zmagi. »Razumem. To bom posredoval Vladimirju,« je Medvedjev menda sklenil pogovor z omembo naslednika, ki je že napovedal, »da bo Rusija zasledovala lastne interese in ne bo sprejemala vsiljenih odločitev«.

Kar zadeva »nehote vključene mikrofone«, so v Rusiji nejeverno zmajevali z glavami, na besede najverjetnejšega republikanskega kandidata za predsednika Mitta Romneyja, ki je na podlagi omenjenega pogovora Rusijo označil za »prvo ameriško zunanjepolitično sovražnico«, pa niso ostali tiho. Kar je bilo mišljeno kot ameriški predvolilni notranjepolitični obračun, je postala zunanjepolitična tema dneva. »Fraza o največjem sovražniku diši po Hollywoodu. Vsem kandidatom za ameriškega predsednika svetujem, da uporabljajo možgane. To za predsedniške kandidate ni slaba stvar.« Romneyju je svetoval še, »naj se ozre na koledar in se prepriča, da se piše leto 2012 in ne 1970.«

A z vrnitvijo Putina v Kremelj se v ameriško-ruske odnose kaj lahko vrne hladnovojna retorika, ki je v zadnjih štirih letih prišla na dan samo nekajkrat, med rusko-gruzinsko vojno avgusta 2008, predvsem pa v zvezi z ameriškimi načrti za postavitev protiraketnega ščita v Evropi; v odgovor je Rusija grozila z namestitvijo raket iskander v ruski eksklavi Kaliningrad. »Jedrski ščit bo ostal glavna tema. Ne pričakujem nove hladne vojne, zagotovo pa bo več realpolitike,« je Aleksej Makarkin iz Centra za politično tehnoligijo izrazil prepričanje, da je Medvedjev, kar zadeva ameriško-ruske odnose, dejansko poskrbel za otoplitev.

Najboljša leta za ameriško-ruske odnose?

Z doseženim je nadvse zadovoljen tudi Medvedjev, ki se je po včerajšnjem poslovilnem srečanju z Obamo pohvalil, »da so bila zadnja tri leta verjetno najboljša za ameriško-ruske odnose v zadnjih desetih letih«. Hotel je poudariti, da so bili boljši kakor v času njegovega predhodnika in naslednika Putina, ko so skorajda zdrknili na hladnovojno raven. K boljšim odnosom so po mnenju nekdanjega ameriškega pogajalca za jedrsko orožje s Sovjetsko zvezo Richarda Burta prispevale predvsem osebne simpatije med Obamo in Medvedjevom, ki sta istih let, po izobrazbi pa sta oba pravnika. »Medvedjev je bil eden redkih državnikov, ki je z Obamo vzpostavil produktivne odnose. Z drugimi je Obama hladen kot riba,« je poudaril.

Drugi sodijo, da je Medvedjev, z izjemo revitalizacije dialoga, dosegel malo. »Mislim, da si je dal previsoko oceno. Tako v mednarodni kot notranji politiki, kjer je napovedoval drugo perestrojko, je veliko obljubljal, dosegel pa bore malo,« je kritičen Aleksander Rahr iz nemškega sveta za zunanje zadeve. »Medvedjev in Putin se v ničemer ne razlikujeta. Medvedjev je samo igral vlogo bolj liberalnega in spravljivega politika, to je vse,« ga Maša Lipman iz moskovske ustanove Carnegie označuje za Putinovo lutko. »Putin ga je izbral za predsednika in tega ni obžaloval. Ameriško-ruske odnose je popeljal z mrtve točke in postali so normalni delovni odnosi,« poudarja urednik revije Rusija v globalnih zadevah Fjodor Lukjanov. Edini javni zunanjepolitičlni spor med Putinom in Medvedjevom je bil povezan z mednarodnim posredovanjem v Libiji, ki ga je Medvedjev sprva podpiral, Putin pa ga je že na začetku označil za »križarski pohod«.

Razvpiti »ponovni zagon« v ameriško-ruskih odnosih se je začel marca 2009, ko sta ameriška državna sekretarka Hillary Clinton in ruski zunanji minister Sergej Lavrov pritisnila na dvojezični gumb. V ruščino so »ponovni zagon« sicer prevedli napačno in na gumbu je pisalo »preobremenitev.« Je šlo za preroškost ali prvo napako iz serije »nehote vključenih mikrofonov«?

𝕏   Facebook   Telegram   Viber