Moskva – Na Severnem Kavkazu so se razmere lani zaostrile in med nemirne republike se je poleg Čečenije, Dagestana in Ingušetije vpisala tudi doslej relativno mirna Kabardino-Balkarija, kjer so se vrstili množični teroristični napadi. V omenjenih republikah so našteli kar 240 organiziranih napadov proti varnostnim službam in mirnemu prebivalstvu, ubitih je bilo 600 ljudi, približno toliko je bilo ranjenih. Zadnji teroristični napad na letališču Domodedovo v Moskvi je samo posledica tega, kar se dogaja na Severnem Kavkazu, je prepričan Grigorij Švedov, glavni urednik spletnega portala Kavkaški vozel, kjer spremljajo nič kaj spodbudno statistiko. Za Delo je spregovoril tudi o nekaterih možnostih za izhod iz slepe ulice.
Od naše dopisnice
Po terorističnih napadih na moskovski metro pred desetimi meseci je bilo slišati, da je treba iznajti nove metode za obračun s terorizmom. Kaj se je spremenilo v praksi?
Za zdaj so zametki novih idej, predlogov in strategij vidni samo v Dagestanu, v drugih republikah pa ne. Ustanovili so komisijo, ki naj bi ljudi pripravljala na mirno življenje, niso pa jim dali nobenih pristojnosti, niti denarja. Edino, na kar je zvezni center odgovoril pritrdilno, je bil predlog o oboroževanju mirnega prebivalstva. O uspešnosti samoobrambnih odredov je za zdaj težko govoriti, vendar gre tukaj seveda predvsem za kratkoročno rešitev. Takoj po eksploziji na Domodedovu je bil v Dagestanu izveden še en napad; ti se vrstijo drug za drugim, kar dokazuje, da so medsebojno povezani.
Kaj pa dolgoročna strategija?
Rekel bi, da so oblasti pravilno zastavile dolgoročno socialno-gospodarsko strategijo, drugo vprašanje pa je, kako jo izvajajo. Danes se govori predvsem o razvoju turizma na Severnem Kavkazu, kar je popoln nesmisel. Treba se je sprijazniti s tem, da v Rusiji divja džihad.
Tudi revščina in brezposelnost sta akutna problema?
Po uradni statistiki se število brezposelnih manjša, število delovnih mest pa raste. Naša statistika je po svoji metodi dvomljiva in celo Medvedjev priznava, da ji ne kaže zaupati. Na Severnem Kavkazu niso zgradili novih objektov, s katerimi bi poskrbeli za nova delovna mesta. Brezposelnost je nenormalno visoka, poleg tega se cene v Groznem skorajda ne razlikujejo od moskovskih. Veliko je novih stanovanj, vendar se vanje ni mogoče vselili, če ne plačaš podkupnine. To seveda ni samo problem Čečenije, ampak celotne Rusije. V Ingušetiji in Dagestanu je seveda še huje. Problema brezposelnosti ne rešujejo na sistemski ravni in Hloponinu [Aleksander Hloponin, novi predsedniški odposlanec za severnokavkaško federalno okrožje] na žalost niso dali dovolj pristojnosti, da bi za gradnjo olimpijskih objektov v Sočiju angažiral delovno silo s Severnega Kavkaza.
Še večji problem so verjetno varnostne razmere?
Osnovna taktika je odstranjevanje posameznih voditeljev, kar pa se je pokazalo za povsem neučinkovito. V zadnjem letu so jih ubili kar precej in to najbolj znanih, vendar se vedno pojavijo novi. Ubiješ enega, na njegovo mesto pa pride več drugih. Ta metoda je v nasprotju s Hlaponinovo idejo o ustvarjanju zaupanja. Ne gre samo za neučinkovito, ampak tudi nehumano taktiko. Če gledamo skozi oči pravozaščitnikov, je to tudi nelegitimno. Treba bi jih bilo zajeti, jim soditi, ne pa jih kratko malo ubijati. Strategija namakanja teroristov v stranišča, kakor se je izrazil Putin, je izčrpana. Potrebne so nove metode, ki bodo vključevale tudi podporo prebivalstvu in se bodo osredotočale na preprečevanje napadov.
Pred kratkim so se razširile govorice o smrti samooklicanega emirja Kavkaškega emirata Dokuja Umarova. Kako jih komentirate?
Niso se razširile prvič in tudi če držijo, ne bodo vplivale na dinamiko. Čečenski upor danes ne temelji več na karizmatičnih voditeljih in po njihovi eliminaciji se število terorističnih napadov običajno ne zmanjša, ideje džihada pa ostanejo enako popularne. Dober primer tega je lanska smrt enega najpopularnejših voditeljev Saida Burjatskega oziroma Aleksandra Tihomirova, ki se je spreobrnil v islam v najstniških letih in je ljudi pripravljal na samomorilske napade. Tudi ob smrti razvpitega Šamila Basajeva je zatišje trajalo samo nekaj časa, potem pa so skrajneži postali še bolj dejavni.
V dumi pozivajo celo h kaznim za sorodnike napadalcev?
Za mene je to srednji vek. Sorodniki niso in ne morejo biti krivi. S sorodniki je treba delati. Treba si je prizadevati za socializacijo ljudi in to ne z represivnimi metodami. Čečenski predsednik Ramzan Kadirov je sprejel metode, ki niso najboljše, saj gre za iskanje kolektivne odgovornosti. Odločil se je, da bo rušil domove ljudi, ki jih sumijo sodelovanja s skrajneži. O odgovornosti sosedov in sorodnikov je že začel govoriti tudi inguški predsednik Junusbek Jevkurov. Po mojem bi morali legatimizirati tiste vahabite, ki so pripravljeni živeti v skladu z zakoni Ruske federacije in v rokah ne nosijo orožja, kakršnih je večina. Menim, da je povsem nepravilno ljudem zapovedovati, kako morajo moliti, pa naj bo to v cerkvah, mošejah, ali sinagogah. Dandanes mnogi vzamejo v roke orožje zato, ker se zaradi religioznih prepričanj znajdejo pod drobnogledom varnostnih služb. Lani je bilo v napadih ubitih veliko muslimanskih duhovnikov, ki so nastopili proti vahabitom in poudarjali, da se je treba boriti proti terorizmu.
Potemtakem verjetno verjamete v amnestijo?
Amnestije so nujne, vendar jih je treba skrbno premisliti. Prava amnestija ni takšna, kakršna se je zgodila v Čečeniji. Upornikom so predlagali vdajo, vendar orožja niso odložili, ampak so postali del vojske, ki služi Ramzanu Kadirovu. V Moskvi jih še zdaj boli glava, ker ne vedo, kaj z njimi početi. Ljudi je treba zvabiti iz gozdov in jim zagotoviti normalna delovna mesta. Treba je oblikovati program socializacije tistih, ki so se borili. Amnestija ne sme biti zgolj način, kako eno vojaško uniformo zamenjati z drugo.
Polona Frelih