Konec tedna je ruski predsednik Dmitrij Medvedjev kot prvi ruski voditelj obiskal južno Kurilsko otočje. Zaradi njega sta Rusija in Japonska v 21. stoletje vstopili kot eni redkih držav, ki jim ni uspelo preseči zapuščine hladne vojne in še zdaj niso podpisale mirovnega sporazuma. Po tem obisku se vihar ni razbesnel samo nad Pacifikom, ampak tudi v rusko-japonskih bilateralnih odnosih. Japonska je iz Rusije začasno odpoklicala svojega veleposlanika, kar države naredijo samo v zelo resnih sporih....
Konec tedna je ruski predsednik Dmitrij Medvedjev kot prvi ruski voditelj obiskal južno Kurilsko otočje. Zaradi njega sta Rusija in Japonska v 21. stoletje vstopili kot eni redkih držav, ki jim ni uspelo preseči zapuščine hladne vojne in še zdaj niso podpisale mirovnega sporazuma. Po tem obisku se vihar ni razbesnel samo nad Pacifikom, ampak tudi v rusko-japonskih bilateralnih odnosih. Japonska je iz Rusije začasno odpoklicala svojega veleposlanika, kar države naredijo samo v zelo resnih sporih. Pa je res tako ali gre le za vihar v kozarcu vode?
Za tezo, da v resnici ne gre za nič resnejšega, je mogoče najti vrsto argumentov. Prvi je, da niti Rusija niti Japonska nista pripravljeni ogroziti dvostranskega gospodarskega sodelovanja, ki se je na račun avtomobilske industrije zares razcvetelo šele v zadnjih letih. Drugi argument je, da sosedi zgledno sodelujeta pri številnih varnostnih projektih, denimo pri severnokorejskem jedrskem programu. Poleg tega japonsko-ameriška naveza zaradi novega zagona v ameriško-ruskih odnosih uradne Moskve ne vznemirja več toliko kot nekoč. Pa čeprav so Združene države Amerike tudi ob tokratnem sporu stopile na stran Tokia. Tretji in nemara celo najpomembnejši argument je, da se tako Rusija kot Japonska bolj kot druga druge bojita čedalje večje gospodarske in vojaške moči Kitajske. Ta je z Japonsko zapletena v ozemeljski spor, Rusijo pa vznemirja vse večje število kitajskih migrantov na ruskem Daljnem vzhodu, kjer število ruskega prebivalstva vztrajno upada.
Sosedi sta v 90. letih prejšnjega stoletja večkrat poskušali normalizirati odnose. Na vrhu v Krasnojarsku leta 1997 so ruski in japonski voditelji celo sprejeli časovni okvir, po katerem naj bi najpozneje leta 2000 podpisali mirovni sporazum. V igri je bilo več scenarijev, med njimi postopna in delna vrnitev otokov ter odlog ozemeljske rešitve v zameno za priznanje suverenosti in skupno gospodarsko dejavnost. Ni se izšlo zaradi notranjepolitičnih potreb in nacionalističnih čustev na obeh straneh, ki se razraščajo tudi zdaj.
V nacionalističnem ruskem časopisu Pravda so ob sedanjem sporu tako že predlagali, da bi se bilo treba vrniti k doktrini sovjetskega zunanjega ministra Andreja Gromika, po kateri problem Kurilov ne obstaja, dokler o njem ne govoriš. Težava je, da Rusiji načrte občasno prekriža Japonska, in to predvsem zaradi notranjepolitičnih potreb, kar je v ozadju tudi zdaj, ko je podpora japonskemu premieru Naotu Kanu drastično upadla, država pa se otepa z gospodarskimi težavami.
Z njimi se ubada tudi 15.000 prebivalcev vremensko neprijaznih Kurilov in po pomoč se obračajo tako na Rusijo kot na Japonsko. Še nedolgo tega sta sosedi načrtovali, da bosta vulkanko otočje razvijali s skupnimi močmi, a to po Medvedjevem obisku ni več gotovo. Obisk, med katerim je prebivalcem obljubil izdatno pomoč, je predvsem signal, da bo Moskva sama razvijala tamkajšnjo infrastrukturo. Premosorazmerno z dviganjem življenjskega standarda se bo zmanjševala možnost, da bi otočje kdaj vrnili Japonski.
Vsekakor pa brez rešitve vprašanja Kurilov v Severovzhodni Aziji ne bo mogoče uživati sadov polnokrvnega rusko-japonskega varnostnega in gospodarskega sodelovanja. Skorajšnji vrh skupine za azijsko-tihomorsko gospodarsko sodelovanje v Jokohami, na katerem bo sodeloval tudi Medvedjev, bo zagotovo buren.
:: unmapped ::
Navodilo: