Nič me ne more ustaviti!
Vladimir Vladimirovič Putin je človek posebnega kova. Številne biografije in članki, ki opisujejo njegovo življenje, so si podobni vsaj v eni stvari: njegova pot je šla samo navzgor, porazov ni mogoče najti. Nikoli ni bil politik, prej trd birokrat. Vedno se je zdelo, da prezira volitve in da je bilo vsako njegovo objemanje z naključnimi volivci le poza po izrecnem nareku njegovega predvolilnega štaba.
Že kot otrok si je na tihem želel postati tajni agent. Temu cilju je posvetil vse. »Nič me ni moglo ustaviti,« še danes poudarja. V devetem razredu je mladenič stopil do lokalne pisarne KGB-ja in že na vratih povedal: »Rad bi delal za vas.« Promptno je končal pravo na leningrajski univerzi in leta 1975 se mu je sen izpolnil. Najprej je deloval na kontraobveščevalnem oddelku, pozneje so ga izšolali za spremljanje dogajanja v tujini. Sredi osemdesetih so ga napotili v Dresden. To obdobje njegovega življenja je zavito v nekakšno meglico različnih informacij. V NDR je ostal do padca berlinskega zidu, nato se je vrnil v rodni Leningrad. V štab svojih svetovalcev ga je povabil Anatolij Sobčak in si nato nadel župansko verigo, s sabo pa potegnil tudi Putina. Boris Jelcin ga je leta 1998 imenoval za šefa FSB, naslednice KGB. Prav Putin je bil tisti, ki je na novinarski konferenci pred televizijskimi kamerami potrdil, da je moški na vohunskem posnetku, ki se zabava z dvema mladima ženskama, generalni državni tožilec Jurij Skuratov in da so razuzdano zabavo plačali posamezniki iz kriminalnih krogov. Pomenljivo je dejstvo, da je Skuratov pred tem brezkompromisno preiskoval državno korupcijo, povezano z ljudmi iz Jelcinovega kroga.
Avgusta 1999 je Jelcin razpustil vlado Sergeja Stepašina in na njegovo mesto postavil Putina, v manj kot poldrugem letu že petega premiera. Od tu je šlo bliskovito. 31. decembra istega leta je Jelcin nepričakovano odstopil in po ustavi je njegovo mesto začasno prevzel prvi minister. Tri mesece pozneje je proti vsem pričakovanjem z 52,9 odstotka glasov zmagal v prvem krogu in porazil enajst protikandidatov. Mednarodne organizacije so sicer poročale o neenakih možnostih kandidatov, saj naj bi državne televizije favorizirale Putina. Po drugi strani so se analitiki strinjali, da je ruska javnost volila trdo roko zaradi krize v Čečeniji, ki je bila tedaj na vrhuncu. Odločni odgovori na bombne napade v Moskvi, zasedbo gledališča Dubrovka in druge podvige čečenskih separatistov so njegovo priljubljenost še povečali. Na volitvah 2004 je dosegel sanjskih 71 odstotkov glasov. Pol leta zatem se mu je zgodila tragedija s pobojem talcev v Beslanu, ki jo je izkoristil za odločnejši boj proti uporni republiki. Leta 2005 se je lotil še reform rodnosti, šolstva, zdravstva, stanovanjske problematike in kmetijstva. Vse to, skupaj s skokom cen energentov, je Rusijo spet gospodarsko prerodilo. A brez kontroverznosti ni šlo. Še največ prahu so dvignili aretacija in obsodba Mihaila Hodorkovskega in zaplemba njegovega premoženja, izgon gruzijskih državljanov ter umor kritične novinarke Ane Politkovske.
V neizmerni količini resnosti in preciznosti so mu nekajkrat ušle izjave, nad katerimi je javnost ostrmela. Denimo, ko je izrazil zavidanje izraelskemu predsedniku Kacavu zaradi njegovega domnevnega posilstva desetih žensk, pa ko je na vrhu EU in Rusije 2002 v Bruslju francoskemu novinarju na vprašanje o čečenski krizi ponudil, da mu pomaga k preobrazbi v popolnega islamskega ekstremista, rekoč: »Če ste se pripravljeni obrezati, vas povabim v Moskvo. Tu imamo strokovnjake, ki bodo poseg opravili tako temeljito, da ne bo nič več nikoli zraslo iz vas.«
Tik pred koncem mandata je svet spoznal še nekatere plati t. i. »demokracije suverena«. Umor Litvinenka z radioaktivnim polonijem, pa zatiranje svobode medijev, prepovedi ali celo nasilno zatrtje protestov. Zdi se, kot da je »nič me ne more ustaviti« postalo njegovo življenjsko vodilo. To je nekoliko omadeževalo njegovo podobo v mednarodni javnosti, a doma si je ugled celo povečal, zlasti zadnje mesece z odločnim nasprotovanjem ameriškemu protijedrskemu ščitu. Kaj natanko je v ozadju tega – zgolj kljubovanje enakopravne velesile, ki česa takega ne more dopustiti, ali želja po čim večjem iztržku –, se bo še izkazalo. Za zdaj svet najbolj zanima, kdo bo njegov politični dedič. Podobno kot leta 1999, ko si ni bilo mogoče predstavljati, kdo bi zmogel naslediti Jelcinovo trdo roko. Bo to Dmitrij Medevedov ali Sergej Ivanov ali kdo tretji, še ni mogoče reči. Enigma je še večja zaradi nedavne Putinove izjave, da se po koncu drugega predsedniškega mandata ne namerava upokojiti, ker da je za to po ruskih zakonih še premlad. »Nekaj idej že imam, ampak o tem je še prezgodaj govoriti.« •