Vsaka laž se boji resničnih dejstev

Dmitrij Medvedjev je predsednik ruske vlade. Položaj je zasedel po izteku štiriletnega predsedniškega mandata. Leta 2008 je postal tretji predsednik Rusije in njen najmlajši voditelj po zadnjem ruskem carju Nikolaju II. Že tri mesece pozneje ga je čakal največji izziv – vojna v Južni Osetiji, kamor je po gruzinskem napadu na prestolnico Chinvali napotil rusko vojsko. Petdnevna vojna ni niti približno toliko skrhala odnosov med Rusijo in Zahodom, kot jo je odločitev njegovega predhodnika in naslednika Vladimirja Putina o priključitvi polotoka Krim.

Na obisk v Slovenijo prihajate ob 99. obletnici postavitve Ruske kapelice na Vršiču. Kako bo Rusija odgovorila na poskuse revizije zgodovine, ki smo jim priča v številnih državah Evropske unije in v Ukrajini?

Ruska kapelica pod prelazom Vršič ima za rusko-slovenske odnose poseben pomen. Med prvo svetovno vojno so jo ruski vojni ujetniki postavili v spomin na svoje tovariše, ki so na tem mestu tragično umrli med gradnjo gorske ceste. Zdaj kapelico že skoraj sto let skrbno ohranjajo tamkajšnji prebivalci. S časom je postala simbol prijateljstva naših narodov. Danes se Slovenci in Rusi ob njej poklanjajo spominu na svoje prednike.

Slovenskemu narodu smo iskreno hvaležni za takšen odnos do skupne preteklosti in zgodovinskega spomina. To nam pomaga pri gradnji dobrih in partnerskih odnosov. Še en tak primer je skupno praznovanje 70. obletnice velike zmage. Ne glede na znane politične težave se je slovenska delegacija udeležila slavnosti v Moskvi. To zelo cenimo.

Na žalost se vse pogosteje soočamo s poskusi ponovnega pisanja zgodovine, med drugim tudi druge svetovne vojne. To je še posebej očitno v nekaterih evropskih državah, kjer so zelo prizanesljivi do odkrite propagande nacističnih idej, kjer se radikalni nacionalisti počutijo čedalje bolj svobodno, po ulicah pa lahko korakajo ljudje v uniformah SS.

Takšna dejanja ne ogrožajo samo spomina na milijone žrtev fašizma, ampak ogrožajo osnovne temelje demokracije in človekovih pravic. Prišli smo do točke, ko poskušajo z manipulacijo zgodovinskega spomina urejati mednarodne odnose. Vse to ustvarja razmere za mednacionalne in meddržavne konflikte.

Zaradi tega v Rusiji ugotavljamo, kako pomembno se je s skupnimi močmi upreti poskusom falsifikacije zgodovine. Rezultati druge svetovne vojne so zafiksirani v ustanovnih listinah Združenih narodov in drugih mednarodnih dokumentih in so imperativ za vse članice. Vsem tistim, ki poskušajo olepšati dejanja nacistov in njihovih kolaborantov, močno priporočamo, da se še enkrat seznanijo z dokumenti nürnberškega tribunala, ki vsebujejo tako pravno kot moralno obsodbo vojnih zločincev. Lahko tudi samo pogledajo film režiserja Mihaila Romme z naslovom Običajni fašizem, filmsko kroniko obleganja Leningrada, ali dnevnik Tanje Savičeve, ki je preživela blokado. Naj obiščejo Hatin, Babi Jar in Auschwitz ali Dachau. Drugi argumenti bodo postali nepotrebni.

Rusija je 18. decembra 2014 v generalni skupščini Združenih narodov dala pobudo za resolucijo z naslovom Borba z glorifikacijo nacizma, neonacizma in drugih praks, ki prispevajo k eskalaciji sodobnih oblik rasizma, rasne diskriminacije, ksenofobije in s tem povezane nestrpnosti. Resolucijo je podprla velika večina članic Združenih narodov iz vseh regij sveta, kar 40 držav pa je postalo soavtoric omenjenega besedila. In to kljub nasprotovanju nekaterih držav, ki so poskušale z uporabo pritiska preprečiti sprejetje resolucije. Proti resoluciji so glasovale Združene države Amerike, Ukrajina in Palau.

Politizacija zgodovine in njena uporaba za aktualne politične potrebe je resda lahka pot, ki pa ne vodi absolutno nikamor. O spornih vprašanjih se je treba pogovarjati v okviru znanstvenih sporov, ki se jih ne sme prenesti na raven meddržavnih odnosov. Vsaka laž se boji resničnih dejstev, ki so očitna in ne potrebujejo dokazovanja. Zato smo odprti za vse diskusije, skupno raziskovanje znanstvenikov iz različnih držav. Samo tako bomo prišli do zgodovinske resnice. Čim manj bo v aktualni politiki zgodovine, tem bolj objektivno in resnično bo naša preteklost predstavljena v knjigah in učbenikih, na podlagi katerih zgodovino spoznavajo naši otroci.

Jasno je, da sankcije močno klestijo trgovino med Rusijo in Evropsko unijo, seveda tudi Slovenijo. Nekateri strokovnjaki so opozarjali, da bodo posledice za rusko gospodarstvo katastrofalne, vendar se napovedi niso uresničile. Kako vam je uspelo preprečiti najhujše?

Kar se tiče rusko-slovenske trgovinske menjave, katere pomemben del so surovine, nanjo niso negativno vplivale samo sankcije, ampak tudi spremenjene razmere na svetovnih energetskih trgih. Cene energentov so se znižale.

Na splošno je res, da so naše trgovinske vezi z Evropsko unijo ter vse gospodarsko sodelovanje trenutno na testiranju vzdržljivosti. Trgovinska menjava med Rusijo in Evropsko unijo je med januarjem in majem letos padla za skoraj 38 odstotkov, kar je zgovorno samo po sebi.

Očitno je, da zaradi tega trpita obe strani. Nihče nima koristi od padanja trgovinske menjave, še bolj, ker gre za umetno ustvarjene ovire, ki so motivirane s trenutnimi političnimi odločitvami. Ali so sankcije dosegle cilj? Seveda ne. Ali so nam otežile življenje? Da, vendar ne samo Rusiji. Vi sami še kako dobro vidite, da so sankcije v številnih primerih kot bumerang udarile po tistih, ki so jih uvedli. Predstavniki evropskih poslovnih krogov so resno zaskrbljeni zaradi poslovnih izgub v svojih državah, do katerih je prišlo zaradi protiruskih ukrepov. Ekonomisti ocenjujejo, da bi škoda lahko dosegla več deset milijard evrov.

Ruske gospodarske težave povečini niso povezane z zahodnimi sankcijami, temveč z nakopičenimi notranjimi strukturnimi neskladji. Zelo dobro poznamo vse svoje gospodarske »bolezni« in sistematično se ukvarjamo z njihovim »zdravljenjem«. V nasprotju s črnogledimi napovedmi nam je že uspelo preprečiti najhujše. V Rusiji je in bo vedno obstajala stopnja varnosti. Zaradi pravočasno sprejetih odločitev – skupaj s tistimi o podpori našim proizvajalcem in stimulaciji izvoza drugih proizvodov, ne samo nafte, ter ukrepom valutno-finančne in monetarno-kreditne politike – nam je uspelo stabilizirati situacijo in jo prilagoditi novim razmeram.

Izdelali smo poseben protikrizni načrt in ga zelo dosledno izpolnjujemo. Z njegovo pomočjo ter vrsto drugih ukrepov omogočamo nujno podporo bančnemu sistemu, prek njega pa podpiramo industrijo in kmetijstvo. To nam omogoča, da se v okvirih državno-zasebnega partnerstva ukvarjamo z ogromnimi infrastrukturnimi projekti, da podpiramo malo in srednje podjetništvo, ustvarjamo uravnotežen proračun in ohranjamo nizko stopnjo brezposelnosti.

Danes v Rusiji ohranjamo trgovinski presežek, raste pa tudi delež izvoza izdelkov z visoko stopnjo dodane vrednosti. Povpraševanje potrošnikov se začenja stabilizirati. Pričakujemo, da se bo gospodarska rast v Rusiji nadaljevala že konec letošnjega ali v začetku prihodnjega leta. Seveda bo skromna, vendar bo vseeno rast.

Ob protikriznih ukrepih naša vlada nadaljuje tudi prizadevanja za diverzifikacijo gospodarstva in ustvarjanje razmer za trajnostno gospodarsko rast. Ukvarjamo se z reševanjem tako dolgoročnih sistemskih nalog, kot so denimo izboljšanje delovnega okolja, podpora malemu in srednjemu biznisu ter velikim investicijskim in infrastrukturnim projektom, z modernizacijo in tehnološko posodobitvijo proizvodnje ter izboljšavami v javni upravi.

Vse našteto smo začeli, še preden je Zahod proti Rusiji uvedel sankcije. Gre za naše strateške načrte, ki so bili in ostajajo nespremenjeni. Računamo, da bosta zdravi smisel in logika konstruktivnega trgovinsko-gospodarskega sodelovanja na koncu prevladala tudi pri naših evropskih kolegih. Nihče nima koristi od medsebojnih sankcij. Drug pred drugim nimamo kam pobegniti. Evropa potrebuje Rusijo in Rusija potrebuje Evropo.

Rusija je zaprla vprašanje Krima in je polotok označila za svoje suvereno ozemlje. Združene države Amerike pravijo, da bodo protiruske ukrepe umaknile šele, »ko bo Krim vrnjen Ukrajini«. Sodeč po tem bi lahko zaključili, da bo spopad med Rusijo in Združenimi državami Amerike trajal – večno?

Vprašanje Krima je dejansko zaprto. V prvi vrsti so ga zapečatili prebivalci Krima, ki so svojo usodo rešili na referendumu 16. marca lani. Z absolutno večino glasov so izbrali vrnitev polotoka v sestav Rusije. Njihova izbira je bila v celoti v skladu z demokratičnimi postopki in normami mednarodnega prava. Poskusi tistih, ki so nekoč brez vsakršnega referenduma pripravili odcepitev Kosova od Srbije, zdaj pa pod vprašaj postavljajo svobodno izbiro prebivalcev Krima, nimajo nobene logike. So absurdni. Lahko vam navedem primer, ki je daleč od mednarodnih diplomatskih višav, vendar v celoti odraža dejansko stanje. Vem, da so v nekaterih mestih Krima ljudje svoje domove in ograje barvali v barve ruske zastave. Dvomim, da so jih v to prisilili.

Od vrnitve Krima je minilo že več kot leto dni. V tem času se je pokazalo, da smo vse naredili tako, kot je treba. Danes je polotok integriran v socialno, pravno in gospodarsko sfero Rusije. Seveda obstajajo tudi težave, pred nami je še veliko dela, vendar glavno ostaja – zaupanje, ki ga imajo prebivalci Krima do svoje domovine, Rusije.

Na žalost so tako ZDA kot EU, o čemer sem z vami že govoril, izbiro prebivalcev Krima uporabili kot povod za vrsto protiruskih ukrepov, med katere sodi tudi prekinitev dvostranskih stikov na številnih področjih, uvedbo nelegitimnih gospodarskih sankcij proti našim podjetjem in bankam. Še enkrat bom poudaril: pot sankcij, ne glede na to, kdo hodi po njej – je nesmiselna in kontraproduktivna. Z Rusijo se nima smisla pogovarjati s pozicije moči ali izsiljevanja. To dokazuje celotna ruska zgodovina. Poskusi pritiska na Rusijo, da bi se odrekli našim principom, nimajo perspektive. To lahko prinese samo škodo dvostranskim odnosom, kar se je že zgodilo: zaradi ukrepov trpita obe strani.

Mi bomo seveda zmogli opraviti tako z ameriškimi kot evropskimi sankcijami ter negativnimi posledicami teh za naše gospodarstvo. Po drugi strani z njimi nismo dobili le priložnosti za premagovanje učinka sankcij, ampak jih lahko uporabimo celo sebi v prednost. Trenutno poglabljamo sodelovanje z državami azijsko-pacifiške regije, spodbujamo domačo proizvodnjo, uvoženo nadomeščamo z domačo proizvodnjo. Primer tega je visoka dinamika domačega kmetijstva. Še naprej bomo branili svoje nacionalne interese.

Omejitve, ki jih je uvedel Washington, seveda vplivajo na naše odnose. Pri tem velika ameriška podjetja ne želijo zapraviti položaja na perspektivnem ruskem trgu in ne želijo prepustiti svojega mesta tekmecem iz drugih držav, predvsem azijskih. Naj se v ZDA sami odločijo, kaj bodo počeli s svojimi ukrepi. Že večkrat sem poudaril: tega procesa nismo začeli mi, zato ga mi tudi ne bomo končali.

Dopuščam, da bodo ameriške sankcije ostale dolgo. Dovolj se je spomniti na zgodovino amandmaja Jackson-Vanik, ki je obstajal skoraj 40 let in se je iz gospodarske ovire prelevil v politično. To izkušnjo bomo upoštevali pri gradnji gospodarske in trgovinske politike. Če bo to treba, se bomo ustrezno odzivali na korake, ki niso prijateljski.

Vseeno računam, da se bo ameriška stran vrnila na pragmatično pozicijo. V naših medsebojnih odnosih se je to v preteklosti zgodilo že večkrat. V Washingtonu zdaj že sami priznavajo, da Moskve v sodobnem svetu ni mogoče izolirati, govorijo, kako pomembno je rusko-ameriško sodelovanje pri reševanju iranskega jedrskega vprašanja in drugih aktualnih mednarodnih problemov.

Ali je Rusija pripravljena pošiljati plin v Evropsko unijo čez ozemlje Ukrajine, če recimo plinovod Turški tok ne bo dokončan do leta 2019, ali boste po tem datumu tranzit čez Ukrajino popolnoma prekinili?

Sprašujete me, kaj se bo zgodilo čez nekaj let. Obstajal je projekt Južni tok. O njem smo se dogovorili z evropskimi partnerji, za nami je bilo veliko priprav, porabili smo nemalo denarja. Pripravljeni smo bili začeti gradnjo po dnu Črnega morja. In?

Bruseljski uradniki so odločili, da Evropa ne potrebuje Južnega toka. Preprosto niso dali soglasja za gradnjo tega ogromnega in za vse nas strateško važnega projekta. Vašim televizijskim kolegom sem že govoril: nesporno dejstvo je, da je Južni tok postal žrtev bruseljske birokracije. Na tem primeru smo se le še enkrat prepričali, da so politični pomisleki nad logiko in gospodarskim smislom.

Temu navkljub smo pripravljeni razvijati sodelovanje z Evropsko unijo na energetskem področju. Pripravljeni smo graditi alternativne plinske poti, s katerimi bi dolgoročno izpolnili vse večje potrebe evropskega gospodarstva. Poudarjam, da je Rusija bila, je in bo vedno zanesljiv dobavitelj na evropski trg in bo vedno izpolnila svoje obveznosti, kot je to počela že doslej. Vedno bomo porok energetske varnosti Evrope. V zadnjih letih smo zgradili plinovode Modri tok in Severni tok. Junija letos je Gazprom podpisal memorandume z namero o gradnji dveh krakov plinovoda, od ruske obale prek Baltskega morja do bregov Nemčije – projekt Severni tok 2.

Ključni projekt, ki naj bi zagotavljal nemoteno dobavo ruskega plina v Evropo – predvsem v njen jugovzhodni del –, je danes plinovod Turški tok. Računamo, da bo zgrajen v za to predvidenem roku. Za to imamo dobre razloge. Trenutno glede projekta potekajo pogajanja o rusko-turškem medvladnem sporazumu. V bližnji prihodnosti bomo začeli pogajanja s podjetji, ki bodo polagala prvi krak plinovoda. Želim poudariti, da Turški tok v celoti izpolnjuje tako interese Rusije kot Turčije. Evropska gospodarstva se morajo razvijati v razmerah stabilne dobave surovin. Poleg Turčije so zainteresiranost za sodelovanje v projektu že potrdile tudi Madžarska, Grčija, Makedonija in Srbija. Življenje nam dokazuje, kako nujne so nove energetske trase.

Kar se tiče pogodbe za tranzit ruskega naravnega plina čez ozemlje Ukrajine, lahko povem, da se bo iztekla konec leta 2019. Natančneje: 1. januarja 2020 ob 10. uri zjutraj. Če veljavnosti pogodbe ne bomo podaljšali, ne bomo imeli pravne in regulativne podlage za prihodnje dobave plina prek ukrajinskega ozemlja.

Izkušnje kažejo, da je napovedovanje prihodnjih možnosti ukrajinskega tranzita zelo nehvaležna naloga. Po drugi strani je jasno, da tranzitnega dogovora z Ukrajino ne bomo podaljševali, če bodo pogoji za nas neugodni.

V Ufi se je pred kratkim končalo vrhunsko zasedanje skupine BRIKS (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska, Južna Afrika) in Šanghajske organizacije za sodelovanje. V sprejetih dokumentih je poudarjena vloga plačil med državami članicami v nacionalnih valutah. Za kakšne valute gre? Boste spremenili delež evra v ruskih deviznih rezervah?

Na zasedanju v Ufi smo odobrili ukrepe, ki nam omogočajo, da bomo v medsebojni trgovini med državami članicami BRIKS dejansko lahko poslovali ne samo v dolarjih, ampak tudi v nacionalnih valutah. Ta poteza precej prispeva h krepitvi gospodarskih vezi med državami članicami skupine BRIKS. Zaradi česa to počnemo? V prvi vrsti zato, da bi minimalizirali posledice monetarne politike, ki jo vodijo v državah izdajateljicah rezervnih valut. Zaradi tveganj, povezanih z visoko ravnjo javnega dolga v razvitih državah, je danes to še posebej pomembno. Že zdaj lahko govorimo o rasti trgovanja v nacionalnih valutah z našimi partnerji iz skupine BRIKS: Kitajsko in Indijo.

Na moskovski borzi že poteka trgovanje v kitajskih juanih in kazahstanskih tengah. Trgovanje z juanom poteka po enakih pravilih kot trgovanje v ameriških dolarjih in evrih. Takšna diverzifikacija je objektiven proces in ustreza interesom vseh udeležencev trgovinske menjave s tujino.

Brez dvoma dobro razumete, da večji ko bo obseg trgovanja v nacionalnih valutah, večji bo vpliv petih držav članic skupine BRIKS, ki združujejo polovico prebivalstva našega planeta in 20 odstotkov svetovnega BDP. Zainteresirani smo za aktivizacijo gospodarskih povezav z državami BRIKS. Do zdaj nam ni uspelo izkoristiti vsega potenciala. V situaciji, ko je postal del evropskih trgov za nas zaprt, je razumljivo, da smo se začeli malo bolj pozorno ozirati v drugo stran.

Trenutno se ukvarjamo z novimi finančnimi inštituti – razvojno banko in bazenom rezervnih valut skupine BRIKS. Gre za večstranske instrumente, ki bodo razširili možnosti skupnega kreditiranja in omogočili izvajanje novih gospodarskih in investicijskih projektov. Sredstva iz bazena rezervnih valut bodo namenjena tudi krepitvi globalne finančne varnosti in bodo kot taka dopolnitev mehanizmov, ki že obstajajo. Zato tovrstno finančno sodelovanje ni koristno samo za članice BRIKS, ampak tudi za svetovno gospodarsko stabilnost v celoti.

Kar se tiče strukture deviznih rezerv, gre za vprašanje, ki sodi pod pristojnosti Banke Rusije, ne pa ruske vlade. Prav centralna banka je pozvala k učinkovitemu upravljanju omenjenih sredstev, kar je pomembno za njihovo ohranjanje, likvidnost in donosnost ob upoštevanju stanja in perspektiv mednarodnega finančnega trga. Trenutno ne načrtujemo bistvenega spreminjanja zdajšnjega ravnovesja naših deviznih rezerv.

Farmacevtski izdelki predstavljajo največji delež slovenskega izvoza v Rusijo. V prvem četrtletju letošnjega leta se je uvoz farmacevtskih proizvodov zmanjšal za kar 36 odstotkov. S tem dejstvom je verjetno povezan ruski program, v skladu s katerim je treba uvožene farmacevtske izdelke postopoma zamenjati z domačimi?

Padec uvoza farmacevtskih izdelkov je dejansko globok in se ga ocenjuje na približno tretjino. Padec se je veliki meri zgodil zaradi valutnih nihanj.

V vsaki državi je farmacevtski trg precej regulirano področje. Dejansko je naš cilj samozadostnost na področju zdravil, še zlasti v segmentu socialno pomembnih zdravstvenih sredstev, ki jih kupujemo iz proračuna.

Slovenski farmacevtski proizvodi so na ruskem trgu dobro znani. Ljudje jim zaupajo. Dober primer je podjetje Krka, ki je pri nas prisotno že več kot 40 let. Ne samo, da dobavlja zdravila, ampak je resna sredstva investirala v gradnjo lastnih proizvodnih zmogljivosti v Podmoskovju. To v polni meri ustreza naši predstavi o politiki zamenjave uvoženih izdelkov za domače. Pozdravljamo vse vlagatelje, ki v Rusijo prinašajo svoje znanje, tehnologijo in najboljše poslovne prakse. Sodelovali bomo s tistimi partnerji, ki so pripravljeni k nam priti s svojim biznisom, pri nas graditi podružnice, skratka imajo dolgoročne načrte.

Ali ruska vlada zaradi škandala z množičnim prisluškovanjem ameriške tajne službe in možnostjo novih sankcij, ki bi vključile tudi IT-sfero, morebiti razmišlja o opustitvi uporabe licenčne programske opreme ameriške proizvodnje?

Ameriška programska oprema ima danes na številnih področjih praktično monopolni položaj. Tako kot po vsem svetu ga uporabljamo tudi mi. Uporabljajo ga naša oblast, podjetja in ljudje na osebnih računalnikih. S tem ne bi bilo nič narobe, če javnost ne bi bila seznanjena z množičnim nadzorom ameriških tajnih služb nad uporabniki iz drugih držav – od običajnih državljanov do predsednikov držav in vlad. Milo rečeno, to ni samo nasprotju z vsemi sprejetimi normami mednarodnega prava, ampak tudi z občečloveško moralo. Poleg tega so številnim ruskim bankam ter naftnim in plinskim podjetjem omejili dostop do specializiranih IT-izdelkov in rešitev.

Trditev, da se bomo v celoti odpovedali uvoženemu softveru, ne bi bila realna. To ni del naših načrtov. Bomo pa uvedli elemente regulacije v sferi javnih naročil. Če bodo obstajale analogne ruske rešitve, bomo za državni denar raje kupovali ruske izdelke. O tem že pripravljamo pravni okvir.

Sočasno že realiziramo načrt o zamenjavi uvožene programske opreme z domačo. V njem je več perspektivnih področij, vključno s poslovnimi aplikacijami, protivirusno programsko opremo, specializirano inženirsko programsko opremo. Pomembno se nam zdi, da bodo domači izdelki konkurenčni. Samo na lokalnem trgu ne bo dovolj velikega povpraševanja. Odprti smo za mednarodno sodelovanje z vsemi, ki so zainteresirani za svojo tehnološko neodvisnost.

𝕏   Facebook   Telegram   Viber