Polona Frelih

Ciper je ena od tistih članic EU, ki skupaj z Grčijo, Avstrijo in Madžarsko v Evropski uniji najglasneje opozarja na škodljive učinke sankcij proti Rusiji na evropsko gospodarstvo in podpira bolj pragmatičen pristop. Po odpovedi ambicioznega plinskega projekta Južni tok, ki naj bi tekel pod Črnim morjem do Bolgarije, kar se je zgodilo zaradi nasprotovanja Evropske unije, je Rusija ponovno osredotočila svojo plinsko diplomacijo na posamezne članice ter Turčijo, ki že dolgo zaman čaka na povabilo za članstvo.

Decembra lani je Putin s turškim predsednikom Recepom Tayyipom Erdoğanom sklenil sporazum o gradnji alternativnega Turškega toka, s katerim naj bi pripeljali ruski plin do Turčije, ob grško-turški meji pa naj bi stalo tudi veliko plinsko skladišče. Zdaj že potekajo pogovori, da naj bi plinovod prek Grčije, Makedonije in Srbije pripeljali do Madžarske in Avstrije, zato je dobil ironičen naziv »ruska pot prijateljstva«. Po mnenju strokovnjakov je izvedba projekta zaradi recesije v Rusiji precej negotova, vendar lahko že kot projekt na papirju minira alternativne evropske načrte. Čeprav je bil takrat samo papirnati tiger, je Južni tok pred leti spodkopal evropski plinski projekt Nabucco.

Spopad papirnatih tigrov

»Rusija ni opustila načrtov o ohranitvi monopola nad prodajo plina Evropi. Nobenega dvoma ni, da Putin in Orbán snujeta načrte, kako pripeljati plin na Balkan, od tam pa na Madžarsko in v Avstrijo,« je za Reuters komentiral Michael LaBelle, strokovnjak za plin na Srednjeevropski univerzi v Budimpešti. Madžarski premier Viktor Orbán je v začetku meseca kot prvi premier evropske države v zadnjega pol leta na dvostranskem srečanju gostil Putina. »Ruski trojanski konj v Evropski uniji« je izkoristil priložnost za opozorilo, »da lovijo duhove tisti, ki mislijo, da lahko preživijo brez Rusije«.

V torek se je Orbán sešel s turškim premierom Ahmetom Davutoğlujem in po srečanju poudaril, »da si Madžarska prizadeva za aktivno politiko, s katero bi plin iz Turčije čez Srbijo in druge države pripeljali do srednje Evrope«. Makedonija je zelo naklonjena ruskemu projektu, vendar so njeni predstavniki nervozni, saj nočejo postati kolateralna žrtev plinskega rivalstva med vzhodom in zahodom. »Gre za bitko med sloni, v kateri običajno najbolj trpijo mravlje,« je za Reuters komentiral ne­imenovani makedonski diplomat.

Večina držav jugovzhodne Evrope je v celoti odvisna od ruskega plina, pomembni porabnici sta tudi Italija in Nemčija, ki kar tretjino plina kupuje pri ruskem plinskem monopolistu Gazpromu. Dobiva ga prek Severnega toka, do katerega v Evropski uniji niso ­imeli zadržkov.

Azijska dimenzija

Rusija steguje energetske lovke tudi proti vzhodu in že maja lani, kmalu po ruskem anektiranju Krima, sta Putin in kitajski predsednik Xi Jinping v Šanghaju sklenila 400 milijard dolarjev vreden plinski sporazum, po katerem bo Gazprom od leta 2019 do 2049 na Kitajsko vsako leto poslal 38 milijard kubičnih metrov plina. Po podatkih vodilnega azijskega podjetja za energetske sporazume CLSA je Rusija privolila v veliko znižanje cene, ki bo znašala med 335 in 350 dolarji za 1000 kubičnih metrov. To je primerljivo s cenami, ki jih po dolgoročnih in zato cenovno ugodnejših pogodbah plačujejo evropski porabniki. Po mnenju analitikov ruske koncesije kažejo na oslabljeno rusko pozicijo, kar je posledica konflikta v Ukrajini oziroma sankcij zahoda.

Kitajsko-rusko strateško sodelovanje za nekatere pomeni začetek konca ameriškega stoletja in prvi korak k multipolarnemu svetu, za druge pa to ne pride v poštev, češ da sta Rusija in Kitajska v resnici velika rivala in si zaradi problematične zgodovine še zdaj ne zaupata. »V 20. stoletju je bilo sodelovanje med Pekingom in Moskvo predvsem produkt kitajske šibkosti po drugi svetovni vojni in v začetku hladne vojne, a še takrat je trajalo samo dobrih deset let. Danes je Kitajska močna in ni naklonjena tesnejšemu povezovanju z Rusijo, katere voditelj je z napačnimi potezami pospešil njen propad,« je namestnik ameriškega sekretarja za obrambo Joseph S. Nye zavrnil potencial nove kitajsko-ruske ­alianse.

Za Remija Pieta, profesorja mednarodne politične ekonomije na Univerzi v Katarju, ima rusko-kitajski energetski sporazum potencial, »da postane hrbtenica dolgoročnega kitajsko-ruskega partnerstva, ki bo dovolj uspešno, da bo močan izziv trenutni ameriški hegemoniji«. Po njegovem za zdaj ni bilo bolj ambicioznega ameriško-ruskega sodelovanja zlasti zaradi rusko-kitajske tekmovalnosti glede bližnjega sosedstva, predvsem pa pomanjkanja skupne grožnje, ki se je pojavila s konfliktom v Ukrajini in preusmeritvijo ameriške pozornosti na Azijsko-pacifiško regijo.

𝕏   Facebook   Telegram   Viber