Po nedeljskem terorističnem napadu na proukrajinski shod, ki je po zadnjih podatkih zahteval štiri žrtve, je drugo največje ukrajinsko mesto Harkov kot »vulkan, ki le še čaka na izbruh«. Oblast v Kijevu obtožuje za napad »harkovske partizane«, ki naj bi jih izurili v Rusiji, slednji pa obtožbe odločno zanikajo. Vztrajajo, da so pripravile napad ukrajinske oblasti, s ciljem v Harkovu začeti »protiteroristično operacijo«.
Polona Frelih
Drugo največje ukrajinsko mesto, ki ima 1,4 milijona prebivalcev, je bilo v dvajsetih letih prejšnjega stoletja za kratek čas celo prestolnica sovjetske republike Ukrajine. Od ruske meje je oddaljeno slabe pol ure vožnje in je eno najbolj eksplozivnih ukrajinskih mest, kar je jasno že iz etnične sestave tamkajšnjega prebivalstva. Po podatkih iz leta 1989 v mestu živi 50 odstotkov Ukrajincev, 43 odstotkov pa je Rusov.
Po ukrajinsko Harkiv, po rusko pa Harkov, kot smo ime mesta prevzeli tudi pri nas, je eno od prvih ukrajinskih mest, v katerem so se na množične proevropske proteste na Majdanu nezaležnosti v Kijevu odzvali s protidemonstracijami. Podpiral jih je celo župan Genadij Kernes, ki je bil zato v hišnem priporu, potem pa prestopil v proukrajinski tabor. »Če bi bila naša oblast dovolj možata, bi tega moskovskega agenta že zdavnaj zaprla,« se je radikalni ukrajinski politik Oleg Ljaško razburjal, ker ukrajinsko tožilstvo nima posluha za zapiranje »vatnikov« (obleka zapornikov v gulagih), kar je žaljivo ukrajinsko poimenovanje za Ruse. Slednji jim vračajo tako, da jih zmerjajo z »ukropi« (zelišče koper). Kernes je, nasprotno, pozival k ohranitvi mirne krvi: »Harkov je bil vedno tolerantno mesto. Vse prebivalce pozivam, naj se ne maščujejo za teroristični napad.«
Kot Izrael in Palestina
Tako kot usoda spomenika je negotova tudi usoda mesta, ki ga že od lanskega aprila pretresajo obračuni med privrženci Kijeva in proruskimi separatisti ter teroristični napadi. Oktobra lani je razneslo vojaško skladišče, novembra je odjeknila bomba v priljubljenem lokalu, decembra v trgovini s pohištvom, januarja na sodišču, v začetku februarja pa še v notarski pisarni. Samo v zadnjem letu je bilo po podatkih ukrajinskega notranjega ministrstva v Harkovu aretiranih 700 separatistov, ki govorijo kar o »pogromih, ki se jih ne bi sramoval niti Berija«.
»Težko je reči, kolikšen odstotek, ampak verjetno ukrajinske oblasti ne podpira polovica prebivalcev,« je za Foreign Policy izjavil direktor lokalne televizijske postaje Vladimir Mazur in dodal, »da številni že primerjajo situacijo z Izraelom in Palestino, ko ni mogoče pobegniti drug pred drugim, hkrati pa ni mogoče pričakovati ničesar dobrega«. Na ukrajinski spletni strani dsnews.ua za destabilizacijo krivijo sosednjo Rusijo, »ki namerava iz Harkova narediti prestolnico Novorusije, kar je ob nemoči ključnih članic Evropske unije čedalje bolj verjeten scenarij«.
Bombne eksplozije so v preteklih mesecih odmevale tudi v Odesi, Zaporožju, Mariupolu in celo Kijevu, kjer so podobni napadi po besedah nekdanjega predsednika ukrajinske tajne službe SVR Nikolaja Malomuža mogoči tudi v prihodnje, saj v teh mestih živijo »nasprotniki aktualne ukrajinske oblasti«.
V Debalcevu, ki so ga pred dnevi osvojili uporniki, ukrajinska vojska pa je skoraj teden dni prikrivala, da je tam obkoljenih 5000 ukrajinskih vojakov, so si tamkajšnji prebivalci po poročanju neodvisnega ameriškega poročevalca Aleca Luhna v mestni hiši brisali noge v ukrajinsko zastavo. Pet tisoč prebivalcev mesta, ki so v zakloniščih brez vode in hrane preživeli več mesecev, za ukrajinsko oblast nima več nobenega posluha. V nedeljo so se zgrnili na osrednji Leninov trg, na katerem so jim uslužbenci mednarodnega odbora Rdečega križa delili najnujnejše pripomočke. »Ničesar nismo imeli. Ne plač, ne dela, ne paradižnika. Danes bomo lahko vsaj jedli nekaj toplega,« je za tiskovno agencijo AFP povedala Tatjana, ki je prišla po pomoč. »Pomaga nam Rusija,« je bil jasen novi župan in uporniški poveljnik Aleksander Afendikov. Poleg humanitarne pomoči naj bi bila v igri tudi vojaška pomoč. Po poročanju ruskega Kommersanta Rusija pošlje upornikom svoje vojake kot prostovoljce na pomoč, ko se ti znajdejo v težavah, kar je bila priljubljena praksa že med špansko državljansko vojno.