Z mladimi aktivisti po poteh predvolilne Rusije

Prva postsovjetska mladina je zelo raznolika, skupno pa ji je to, da je osvobojena strahu, ki je v krempljih stiskal njihove starše. Sanjajo o demokraciji, svobodnih medijih, spremembah, gledajo ameriške risane filme, kot so South Park in Simpsonovi, in uporabljajo ipade in pametne telefone. Bolj kot svojim staršem so podobni mladim ljudem drugod po svetu. Pred jutrišnjimi ruskimi predsedniškimi volitvami, ki ne obetajo sprememb, temveč status quo, smo štiri predstavnike tehnološko napredne ruske generacije spremljali po poteh burnega predvolilnega tedna. Ima ruska mladina dovolj moči, da v državi z vertikalo oblasti poskrbi za spremembe od spodaj?

Carmen Ernandes, 23 let, flower-power aktivistka

Carmen Ernandes je Moskovčanka, ki se je pred 23 leti rodila Španki in Rusu. Čeprav je svetovljanka, ki s svojo rockovsko skupino nastopa v angleščini, si ničesar ne želi bolj kot sprememb v Rusiji, v kateri je preživela večino življenja. Za spremembe se bori z orožjem, ki ga obvlada najbolje z glasbo. »Moskovska mladina ne bere političnih pamfletov, pritegniti pa jo je mogoče z baloni, inovativnimi transparenti … Poleti bomo organizirali opozicijski glasbeno-kulturni festival, na katerem pričakujemo veliko ljudi. Decembra lani, ko je potekal prvi opozicijski shod, so se ljudje bali, zdaj pa strahu ni več. Mladi ljudje demonstracije zdaj že primerjajo kar z open air glasbenimi festivali. Evropa je navajena na proteste, Rusija še ne, zato jo počasi privajamo,« opiše strategijo, s katero poskuša opozicijsko gibanje Solidarnost v protestno gibanje pritegniti mlade.

Spoznali smo jo na festivalu maslenica, ki je nekakšen ruski pust, ko so na Trgu revolucije le lučaj od Rdečega trga pripravili slovo od ruske politične zime. »Napadli so nas aktivisti Mlade Rusije, nam pobrali pustne lutke s politično konotacijo, z noži pa so začeli rezati naše bele balone, zato smo jih morali predčasno spustiti v nebo,« opiše bližnje srečanje s prokremeljskimi mladinskimi gibanji, ki sploh ni bilo prvo.

Z njimi so se soočili že na zadnjem shodu v Putinovo podporo na športnem stadionu Lužniki. »Tja so ljudi pripeljali pod prisilo, nekaterim so plačali. Brezplačno smo delili našo literaturo, bele trakove in ljudje, ki so odhajali z mitinga, na katerem so bili pod prisilo, so z veseljem jemali naš material. Bili so nezadovoljni, saj so jih v službi prisilili, da so na dela prost dan stali na mrazu. Zadržali so nas pripadniki posebnih policijskih enot Omon, saj so se pripadniki prokremeljskega mladinskega gibanja Naši pritožili, da razdajamo ekstremistično literaturo,« zatrdi, da še nikoli ni srečala mladega človeka, ki bi brezplačno podpiral Putina.

Na aktiviste Solidarnosti so se našisti spravili celo v moskovski mestni dumi in jim tako poskušali preprečiti, da bi prvi vložili prošnjo za povolilni protestni shod 5. marca. Zaradi incidenta so mestne oblasti celo spremenile svojo politiko, po kateri je veljalo, da bodo shod najprej odobrili tistemu, ki pride prvi. »Zavrnili so nam prošnjo za shod na osrednjih mestnih lokacijah, kot so Manežni trg, Lubjanka in Rdeči trg, vendar sem prepričana, da se bodo ljudje kljub vsemu po volitvah zgrnili tja. Proteste je začela mladina, ki uporablja internet. Na družbenih omrežjih, kot sta facebook in twitter, ki so pri nas edini viri neodvisnih informacij, se je že začela nekakšna mehka revolucija. Pred tem so si vsi sicer mislili, da je pod Putinom slabo, vendar ni mogoče ničesar spremeniti. Zdaj so se prebudili. Začeli so verjeti, da so spremembe mogoče,« oceni Carmen, da se bo opozicijski protestni val po predsedniških volitvah le še krepil.

Farida Rustamova, 20 let, volilna opazovalka

Dvajsetletna Farida Rustamova je novinka protestnega gibanja, saj v opozicijskih protestnih akcijah sodeluje šele slabe tri mesece. Na prvem protestnem shodu je sodelovala 10. decembra lani, od takrat pa je izpustila samo enega, in še to zaradi bolezni. Zdaj je že tako politično angažirana, da bo na jutrišnjih predsedniških volitvah sodelovala kot volilna opazovalka. Srečali smo jo na predvolilni akciji flesh mob, med katero je več kot 30 tisoč ljudi okoli središča Moskve sklenilo živo človeško verigo. »Razpoloženje je bilo zelo prijetno in pozitivno. Za roko sem držala starejšo gospo, ki mi je posodila celo svoje rokavice, saj me je začelo zebsti,« opiše občutke ob sklepanju živega belega obroča.

Temnolaso in drobno dekle iz »turobnega in zaostalega moskovskega spalnega naselja«, kamor so se njeni starši preselili iz Azerbajdžana, je potomka ekonomskih emigrantov, zato ji v Rusiji ni postlano z rožami. »V Rusiji je veliko ksenofobije,« pravi v brezhibni ruščini, ki jo govori bolje od maternega jezika. Zaradi rahlo eksotičnega videza je tako na ulici kot v šoli vsak dan tarča rasističnih opazk. »Starši jim dajejo slab zgled. Neumni starši svoje otroke učijo, da je treba sovražiti drugačne ljudi. To je zelo razširjena kultura sovraštva, za katero ni podlage.«

Oče in mati njenemu političnemu udejstvovanju nasprotujeta. »Teh ljudi ne boš spremenila. Zakaj se boriš za to državo?« so besede, s katerimi jo poskušata odvrniti od aktivizma. Sama meni, da od sebe ne moreš bežati. »Zapustiti državo, v kateri sem se rodila in si ustvarila svoj krog prijateljev, bi bil najlažji izhod,« razmišlja dekle, ki zase pravi, da je šibka in malodušna. »Čeprav do ruske politike čutim veliko averzijo, se moram za svojo usodo boriti tukaj. Sem del ruske družbe.«

»Preprostih odgovorov ni,« odgovarja na vprašanje, kakšen bo njen naslednji korak, če bo Putin še tretjič izvoljen za predsednika. »Vse je mogoče,« pravi po daljšem premisleku. »Za zdaj še nisem povsem razočarana nad življenjem. Na drugi strani ne morem reči, da stoodstotno verjamem v protestno gibanje.«

Kot študentka Moskovske državne univerze (MGU), ki sodi med najbolj prestižne v Rusiji in na kateri študira novinarstvo, je navajena biti v manjšini. Od dvajsetih študentov njenega razreda jih samo pet hodi na opozicijske protestne demonstracije. »Številni mladi ljudje ne morejo videti Putina. Zelo modno ga je kritizirati, vendar jih zato še ne moreš imenovati za revolucionarje,« se razburja nad nepravičnim ruskim političnim sistemom in pasivnostjo vrstnikov. »Ne morem si predstavljati, da v zaporu gnije ničesar kriv človek, vendar to pri ljudeh ne zbuja nobene reakcije, protestne dejavnosti.«

Z odporom ne govori samo o aktualni ruski politiki, temveč tudi o sošolkah, ki so Putina za njegov 58. rojstni dan obdarile s koledarjem, na katerem so pozirale napol gole. »Omadeževale so ime fakultete, čeprav me študentski striptiz ne preseneča,« je kritična na račun kolegic. V nasprotju z njimi si po študiju dejansko želi delati kot novinarka. Po končanem pogovoru v osrednjem domu novinarjev se odpravi še na Puškinov trg, kjer je opozicija delila šotore, da bi jih po predsedniških volitvah postavili v središču mesta. Kot že tolikokrat prej so akcijo tudi tokrat zmotili Naši in Mlada Rusija, ki jih že dolgo imenujejo Putinovi psi čuvaji.

Aleksander Kurkin, 22 let, politični kamikaza

Bledolični in na videz krhek Aleksander se je pred leti iz Voroneža preselil v Moskvo, kjer je najprej študiral mednarodne odnose, zdaj pa se v celoti posveča političnemu aktivizmu. Spoznali smo ga na nedovoljenem shodu proti volilnim prevaram, ki je potekal pred poslopjem osrednje volilne komisije. Mladega aktivista prepovedane Nacionalboljševistične stranke so aretirali skupaj s 17 somišljeniki, kar še zdaleč ni njegova prva aretacija.

»Pred osrednjo volilno komisijo me zadržijo vsak torek. Vedno znova mi napišejo denarno kazen v višini tisoč rubljev (okrog 25 evrov). Seveda kazni ne plačujemo. Moj dolg trenutno znaša 15 tisoč rubljev (400 evrov),« pritrjuje oceni, da je nekakšen politični kamikaza. »Naša taktika je konfrontacija z oblastjo. Ne zaradi PR-ja, ampak želimo biti zgled drugim, ki potem zaradi nas postanejo bolj pogumni. Vedno smo v prvih vrstah. V tem smislu smo politične kamikaze. Zaradi svobode ljudi smo se pripravljeni žrtvovati,« pravi aktivist, ki se svojemu delu posveča skorajda z religiozno predanostjo.

Ob prvi opozicijski protestni akciji 5. decembra lani je bil eden redkih veteranov: »Večina aretiranih je na shodu sodelovala prvič, prej pa politično niso bili angažirani. Zelo prijetno jih je bilo videti in slišati, da bodo še naprej sodelovali v protestnem gibanju. Oči so se jim svetile. Bilo je zelo zanimivo, glede na to, da se v državi z mrzlo politično klimo redko zgodijo takšne stvari. Ozračje je bilo zelo veselo.«

Za sodelovanje v nedovoljeni akciji je bil obsojen na desetdnevno zaporno kazen. »V zaporu sem bil tudi, ko so se začeli spori glede naslednjega shoda opozicije. Prvotni načrt je bil, da bomo naslednjič šli v center mesta, vendar oblasti za to niso dale dovoljenja in liberalni del opozicije je z njimi sklenil kompromis. Za dovoljenje so vprašali oblast, ki ji odrekajo zakonitost. Govorili so, da so bile volitve nezakonite, potem pa isto oblast vprašali za dovoljenje. To ni logično! Nihče nas ne bi preganjal, saj ima policija navodila, da ne posreduje, če se zbere več kot 20 tisoč ljudi. Zelo sem žalosten zaradi takšnega razpleta,« napove, da se bodo člani njihove organizacije po volitvah 5. marca spet zbrali pred poslopjem osrednje volilne komisije. Kot pribito jih bodo spet aretirali, verjetno pa se bodo morali soočiti tudi s pripadniki prokremeljskih mladinskih gibanj Naši in Mlada Rusija. »Vzemite raje rožo. Pomlad prihaja, uživajte v življenju,« so jih na zadnjem shodu poskušali odvrniti od protestov.

In kakšno mnenje ima o Putinu? »Na to vam lahko brez težav odgovorim z eno besedo negativno!« Po njegovem je Putin ob prihodu na oblast ustvaril številne mite o sebi in svojih političnih idealih, ki jih v resnici ne dosega. »Sploh ni patriot, ki bi ščitil nacionalne interese. Dejstvo je, da je po 11. septembru Američane pustil v Srednjo Azijo, ki je bila vedno del ruske interesne sfere, česar ni storil niti Jelcin. Njegovo ravnanje ob nesreči jedrske podmornice Kursk je bilo po človeški plati nedopustno. Namesto da bi takoj odpotoval na kraj nesreče, je dopustoval v Sočiju. Eksplozije zgradb v Moskvi, Volgodonsku in Bujnaksku, za katere so obtoževali Čečence, je po besedah nekdanjega vohuna Aleksandra Litvinenka pripravila sama tajna služba FSB, da bi spodbudila izredne razmere in začela vojno v Čečeniji. V isti koš mečem nedavne informacije o razkritju skupine, ki naj bi pripravljala atentat na Putina, za kar so spet aretirali Čečenca,« naniza očitke na Putinov račun.

Denis Davidov, 21 let, patriot

Predstavniki prokremeljskih mladinskih gibanj, kot so Naši in Mlada Rusija, med svojimi akcijami nočejo govoriti z novinarji, še posebej ne s tujimi, »ki tako ali tako izkrivite vse naše besede«. Ni mi preostalo drugega, kot da se obrnem na štab Mlade garde, ki je podmladek vladajoče stranke Enotna Rusija. Na srečanje je prišel 21-letni Denis Davidov, rdečelasi mladenič športnega videza. »Ali vam ni hladno hoditi v takem mrazu?« poskušam prebiti led. »Sploh ne,« izstreli v vojaški maniri. »Sem iz Volgogradske regije, zato sem navajen na mraz.«

V Moskvo, kjer je študiral agronomijo, se je preselil leta 2006. »Tukaj mi je zelo všeč,« pravi. »Rad imam dinamiko, gibanje, aktivnost.« Na vprašanje, ali ga ne moti socialna razslojenost, ki vlada v enem od najdražjih mest na svetu, odgovarja, »da so v Moskvi srednje plače višje kot drugje po državi, zato imajo vsi dovolj denarja«. Zaposlen je v vodstvu Mlade garde, za kar dobiva plačo, zato se nad življenjem res nima kaj pritoževati.

V socialne projekte Mlade garde se je vključil še kot študent. »Takrat sploh nisem vedel, za kakšno gibanje gre. Potem niso več oni klicali mene, ampak sem jaz klical druge ljudi. Igrali smo nogomet, obiskovali smo vojne veterane in tako sem postal koordinator gibanja. Zaposlen sem v osrednjem štabu. Mimogrede, urade imamo v vseh ruskih regijah ter celo v Ukrajini in Belorusiji,« se pohvali z razvejanostjo svoje organizacije.

Z oznako profesionalni politik se ne strinja, čeprav je pred sodelovanjem z Mlado gardo, kjer je poleg pisarniških del sodeloval tudi v projektu humanitarne pomoči žrtvam velikih požarov, delal tudi v sindikatu. Enkrat se je zaradi visokih cen bencina udeležil celo demonstracij proti plinskemu monopolistu Gazprom. »Rekel bi, da sem aktiven mlad človek, ki mu ni vseeno, kaj bo jutri v Rusiji, kakšna država bo postala. To je odvisno od vsakega posameznika. Nisem ravnodušen. Želim si, da bi bila Rusija močna in da bi narod živel dostojno,« opiše svoj značaj. Za dostojno življenje označi lastništvo avtomobila in satelitske televizije, kar se tiče morale in idealov, pa pravi, »da želi biti pošten in resnicoljuben«. Upa na »zdravo in močno družino in lepše življenje svojih otrok«.

Svoje prihodnosti si brez Putina ne more predstavljati. »Pod njegovo vladavino se je povečala rodnost, ljudje so začeli verjeti v prihodnost, kar je izključno Putinova zasluga,« brezhibno ponavlja stavke, ki po tisočkrat na dan odmevajo z državnih televizijskih postaj. Na »putinsko retoriko« ne spominjajo samo njegove besede, ampak celo njegova intonacija.

Tisti, ki se s Putinom ne strinjajo, ga niti najmanj ne skrbijo: »Takšni so bili in bodo pri vsaki oblasti. Shodi kričačev z interneta, ki ne znajo delati otrok in jih je vsega skupaj 0,6 odstotka, Putinu ne bodo preprečili, da bi zmagal že v prvem krogu.« In kaj če se bo v Rusiji zgodila revolucija? »Tega si ne morem predstavljati. V vsakem primeru bom delal za dobro države.« Kaj konkretno ima v mislih, ne zna povedati. Poudari le, da bo za vedno ostal patriot. ¾

𝕏   Facebook   Telegram   Viber