Tisočletni razkol med zahodno in vzhodno cerkvijo se je začel celiti pred štiridesetimi leti, ko sta Rim in Konstantinopel preklicala medsebojno izobčenje in stopila na pot dialoga. V teh štirih desetletjih so se večkrat srečali tudi najvišji predstavniki dveh sestrskih cerkva. Poglavarja Rimskokatoliške in Ruske pravoslavne cerkve, patriarh in papež, se nista še nikoli srečala. Kljub zbliževanju, ki se je lahko začelo šele po padcu komunizma, se zdi takšno srečanje še danes malo verjetno....
Tisočletni razkol med zahodno in vzhodno cerkvijo se je začel celiti pred štiridesetimi leti, ko sta Rim in Konstantinopel preklicala medsebojno izobčenje in stopila na pot dialoga. V teh štirih desetletjih so se večkrat srečali tudi najvišji predstavniki dveh sestrskih cerkva.
Poglavarja Rimskokatoliške in Ruske pravoslavne cerkve, patriarh in papež, se nista še nikoli srečala. Kljub zbliževanju, ki se je lahko začelo šele po padcu komunizma, se zdi takšno srečanje še danes malo verjetno. Med drugim zato, ker je o pravi verski svobodi v Rusiji bolj težko govoriti. Leta 1997, ko so v Moskvi ponovno zgradili katedralo Kristusa Odrešenika, ki jo je v tridesetih letih prejšnjega stoletja pognal v zrak Josip Visarionovič Stalin, je bil namreč sprejet tudi sporni zakon o privilegiranem položaju pravoslavne cerkve. Ta daje jasno vedeti, da v lovu na človeške duše, ki ga je omogočil razpad komunizma, tekmeci niso dobrodošli. Zakon o »monopolnem« položaju pravoslavne cerkve priznava le še tri veroizpovedi: judaizem, budizem in islam. Katoličani – po podatkih Vatikana jih je v Rusiji 1,3 milijona, po trditvah Moskve pa trikrat manj – tega statusa nimajo, zato je v Rusiji objavljanje katoliške literature in ustanavljanje katoliških šol prepovedano.
(Ne)spodobna povabila
Prvo povabilo na obisk takrat še Sovjetske zveze je v Vatikan prišlo v obdobju perestrojke, ko je bil do papeža Janeza Pavla II. gostoljuben zadnji sovjetski predsednik Mihail Gorbačov, potem pa je vabilo na Sveti sedež iz Moskve priromalo le še enkrat. Podpisal ga je prvi ruski predsednik Boris Jelcin. Takrat je bilo ruskega gostoljubja do Vatikana nepreklicno konec, ne pa tudi nasprotno. Ruski predsednik Vladimir Putin je tako rekoč stari gost Vatikana. Pred srečanjem s papežem Benediktom XVI. se je namreč kar dvakrat srečal s prejšnjim papežem Janezom Pavlom II. O morebitnem srečanju med poglavarjema obeh cerkva za vatikanskim obzidjem niso govorili ne takrat ne zdaj. Putin, ki še predobro pozna odklonilno stališče patriarha Alekseja II. do papeškega obiska v Rusiji, se zaveda, da v tem ekumenskem nedialogu ne kaže prevzeti vloge posrednika.
Zaradi »vojne«, ki se je na prehodu v novo tisočletje razdivjala med (samo na papirju) sestrskima cerkvama, se papežu Janezu Pavlu II. nikoli ni uresničila goreča želja, da bi obiskal pretežno pravoslavno Rusijo. Še več, ruski cerkveni vrh je najostreje obsodil celo njegov »virtualni« obisk, ko je po televiziji nagovoril mlade ruske katoličane, zbrane v moskovski katedrali Brezmadežnega spočetja. To je invazija, ki jo lahko primerjamo le še s poljsko okupacijo Moskve v 17. stoletju, je z odkritim sovraštvom do papeževega poljskega rodu takrat grmel ruski patriarh Aleksej II.
Ob vsakem obisku papeža Janeza Pavla II. v kateri od držav, ki so kulturno-zgodovinsko povezane s pravoslavno cerkvijo, je ruski»papatriarh kazal le še hujšo jezo. Najostrejše obsodbe so na primer spremljale papeški obisk v Kazahstanu, v Ukrajini pa so se med med njegovim obiskom razdivjali tudi precej množični, predvsem pa nasilni protesti pravoslavnih vernikov. Ti ukrajinsko katoliško cerkev, znano tudi kot grškokatoliška cerkev, obtožujejo nasilnega »prilaščanja« številnih pravoslavnih cerkva, zato je bila bojda Ruska pravoslavna cerkev v zahodni Ukrajini ob kar tri eparhije oziroma škofije. Prav uniatstvo oziroma vrnitev ukrajinske cerkve pod okrilje Vatikana in papeža je tudi glavno jabolko spora med obema cerkvama. Bo že držalo, da prav čez Ukrajino poteka civilizacijska prelomnica med katoliškim zahodom in pravoslavnim vzhodom, kakor v svoji kontroverzni knjigi Spopad civilizacij trdi Samuel P. Huntington.
Drugi »greh«, ki ga Ruska pravoslavna cerkev Vatikanu ne more oprostiti, so domnevni misijonarski vdori na pravoslavno ozemlje, z namenom prozelitizma oziroma spreobračanja pravoslavnih vernikov. V ta koš uradna Moskva meče tudi ustanovitev štirih rimskokatoliških škofij v Rusiji pred petimi leti, kar je tam povzročilo tolikšno paranojo, da so številnim katoliškim duhovnikom prepovedali vstop v Rusijo.
Še več papeževega kesanja
Papež Janez Pavel II. sodi med papeže, ki so se zmogli tudi pokesati. Med obiskom v pravoslavni Grčiji leta 2001 se je javno opravičil za vse grehe sinov in hčera katoliške cerkve zoper pravoslavne brate in sestre. A to za ruski verski vrh ni bilo dovolj. Od papeža so želeli »še več kesanja«. Leta 1997, ko so se na Dunaju celo že začele priprave na srečanje med papežem in patriarhom, so iz Moskve sporočili, da bodo prišli le, če bo Vatikan obsodil uniatstvo in prozelitizem na ruskem ozemlju.
Vatikan se za očitke, ki jih ne priznava, ni pokesal in v vodo so padle tudi doslej najresnejše priprave na spravno srečanje. Od takrat Moskva o tem sploh ne govori več. Modro molči tudi Benedikt XVI., ki ga je Moskva že označila za papeža, s katerim bo laže stopati po poti krepitve medverskega dialoga. In s čim je papež prepričal Moskvo? Samo s tem, da se je začasno odpovedal obisku v Rusiji, o katerem si je že tako na jasnem, da bi bil prezgoden. Sporočilo Moskve, če ga beremo med vrsticami, je: Podpiramo dialog, ne pa tudi srečanje, zato je najbolje, da v to osje gnezdo ne drezate!
V tem duhu kaže razumeti tudi korespondenco, ki sta jo papež Benedikt XVI. in ruski patriarh Aleksej II. izmenjala pred obiskom ruskega predsednika Vladimirja Putina v Vatikanu. V njej sta drug drugemu izrekla medsebojno spoštovanje in pozvala k spravi. Dlje od tega nista šla, zato lahko z veliko gotovostjo trdimo vsaj to, da bo moral tudi papež Benedikt XVI., ki je tako kakor njegov predhodnik goreči zagovornik dialoga z vzhodnimi cerkvami, na povabilo iz Moskve čakati še kar nekaj časa.
Sprava v Sloveniji?
O Sloveniji kot morebitnem prizorišče dolgo napovedovane sprave med poglavarjema Rimskokatoliške in Ruske pravoslavne cerkve se je v javnosti začelo govoriti leta 2002, po vrnitvi takratnega premiera Janeza Drnovška z uradnega obiska v Moskvi. Po velikem metu, kakršno je bilo srečanje ruskega predsednika Vladimirja Putina in ameriškega predsednika Georgea Busha na naših tleh, se je zdelo še toliko bolj verjetno, da bo Slovenija spet na prvih straneh svetovnih časopisov. Streznitev je prišla že čez nekaj dni, ko so možnost srečanja slovanskega papeža Janeza Pavla II. s slovanskim patriarhom Aleksejem II. v slovanski Sloveniji v Moskvi odločno zavrnili.
A želja po organizaciji vrhunskega ekumenskega srečanja v Sloveniji še ugasnila. Zadnji je o tem javno govoril zunanji minister Dimitrij Rupel. Na lanski slovesnosti ob ruski kapelici pod Vršičem je slovenske storitve ponudil visokemu predstavniku Ruske pravoslavne cerkve metropolitu Filaretu. O Sloveniji kot gostiteljici spravnega vrha z veliko naklonjenostjo še vedno govori tudi slovenski predsednik Janez Drnovšek. Če bo srečanja morda res v Sloveniji, nam bodo torej prihranjene vsaj razprave o dvotirnosti slovenske zunanje politike.