Moskva – Umor ukrajinskega novinarja gruzinskega rodu Georgija Gongadzeja, ki je na spletni strani Ukrajinska pravda razkrival koruptivnost politične elite, je pomenil preobrat v predsedovanju dolgoletnega ukrajinskega predsednika Leonida Kučme. Zaradi govoric, da je prav on ukazal novinarjevo odstranitev, so v Kijevu leta 2001 izbruhnile množične demonstracije, v Svetu Evrope in Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi (Ovse) pa je bilo slišati pozive k izključitvi Ukrajine. Šest let po odhodu Kučme z oblasti utegne primer vendarle dobiti epilog.
Od naše dopisnice
Umor preiskovalnega novinarja Georgija Gongadzeja je daleč najbolj razvpit škandal v postsovjetski Ukrajini in se bere kot srhljivka. Septembra 2000 je izginil neznano kam, dva mesece pozneje pa so v gozdu približno 70 kilometrov od Kijeva našli njegovo iznakaženo truplo. Forenzična preiskava je pokazala, da so ga še živega okopali v kadi z dioksionom in obglavili, nato pa so truplo polili z bencinom in zažgali. Identifikacija posmrtnih ostankov je trajala kar tri leta.
Med tako imenovanim kasetnim škandalom so na dan prišli posnetki, ki jih je telesni stražar Kučme skrivaj posnel med letoma 1998 in 2000 in na katerih domnevno sam nekdanji predsednik podrejenim ukaže, da je treba »z Gongadzejem opraviti«. Avtentičnost posnetkov ni bila nikoli dokazana, a je ukrajinsko državno tožilstvo zaradi domnevne vpletenosti v umor v začetku tedna proti Kučmi vendarle sprožilo kazenski pregon. Predsednik, ki je na oblasti vztrajal več kot deset let, se je zaradi tega že dvakrat zglasil na sodišču. »S sebe želim sprati sramotni madež. Deset let sem živel pod psihološkim pritiskom, in za to, da dokažem svojo nedolžnost, sem pripravljen iti skozi pekel,« je povedal pred prvim zaslišanjem.
Takoj zatem je dobesedno pobegnil s prizorišča, kar povezujejo z navzočnostjo nekdanjega telesnega stražarja Mikole Melničenka, ki je zaslužen za objavo kompromitirajočih tonskih posnetkov. »S Kučmo sem se želel srečati na štiri oči in pogovoriti glede neskladnosti v dokaznem gradivu. Ko me je zagledal, je Leonid Danilovič postal nervozen. Kričal je: Če me ne boste priprli, ne bom sodeloval v preiskavi, potem pa je zbežal kot prestrašen volk,« je opisal bližnje srečanje.
Ker velja za političnega botra sedanjega predsednika Viktorja Janukoviča, je kazenski pregon proti Kučmi marsikoga presenetil. Še posebno ker Janukoviča že vse od prihoda na oblast pred letom dni obtožujejo, da sodno preganja le politične nasprotnike, grehe svojih somišljenikov pa vedno poskuša pomesti pod preprogo. »Vse skupaj je navaden blef in dimna zavesa, s katero poskuša Janukovič dokazati, da spoštuje vladavino prava. Iz vsega skupaj se ne bo izcimilo nič,« je prepričana predsednikova najostrejša nasprotnica Julija Timošenko, proti kateri je prav tako sprožil kazenski pregon zaradi korupcije. Podobnega mnenja je tudi Volodimir Fesenko iz ustanove Penta: »Za Kučmo se bo na koncu vse dobro izteklo. Proti njemu nimajo neposrednih dokazov, zato ničesar ne tvega.« Polona Frelih