Moskva – Beduinska karavana libijskega voditelj Moamerja Gadafija se je iz Moskve preselila v Minsk, danes pa se je ustavila še v Ukrajini. Vse tri države postsovjetskega prostranstva je 66-letni nekdanji afriški revolucionar obiskal predvsem zaradi orožarskih kupčij. Libija, ki je bila glavni kupec sovjetskega orožja, se z Rusijo po poročanju ruskih medijev dogovarja o nakupu orožja v skupni vrednosti več kot 1,5 milijarde evrov.
Moskva – »Streljali so iz težkega orožja in napadi so bili iz minute v minuto bolj siloviti. Tudi drugi dan so streljali brez premora,« je za BBC izjavila Osetinka Tanja Sitnik. Med petdnevno vojno je izgubila sina, ki je izkrvavel na njenih rokah. Njeno pričevanje je eno od številnih, ki jih je med obiskom Južne Osetije zbral britanski novinar Tim Whewell. Na tej poti je nastala radijska oddaja, ki Gruzijo obtožuje vojnih zločinov. Ekipa BBC je bila tudi prva tuja novinarska ekipa, ki se je v Južni Osetiji smela gibati brez omejitev.
Moskva – Ruska duma je včeraj podpisala sporazum o prijateljstvu, sodelovanju in pomoči gruzinskima separatističnima pokrajinama Južni Osetiji in Abhaziji, katerih samostojnost je priznala 26. avgusta in kjer bo do preklica ostalo 7200 ruskih vojakov. Tovrstna vpletenost na južnem Kavkazu pa utegne Rusijo drago stati. Trenutek ruske nepozornosti namreč utegnejo izrabiti tisti, ki si v ruskih republikah na severnem Kavkazu prizadevajo za samostojnost. Da se nekaj v tej smeri že dogaja, dokazujejo vse pogostejši napadi upornikov v Čečeniji, Dagestanu in Ingušetiji, kjer je najhuje, saj skorajda ne mine dan brez napada na predstavnike proruskih oblasti.
Moskva – »To je obojestranska zmaga, interesi Rusije in Kitajske so se docela ujeli,« je Ron Smith iz investicijske Alfa Banke hvalil dosežke dvodnevnega obiska kitajskega premiera Wen Jiabaa v Moskvi. Prišel je na povabilo ruskega premiera Vladimirja Putina, spremljala pa ga je armada gospodarstvenikov, med katerimi so prevladovali predstavniki energetskih podjetij. Na srečanju je bil podpisan sporazum o gradnji naftovoda od ruskega mesta Skovorodino do kitajske meje, doslej najpomembnejši energetski dogovor med državama. Podpisala sta ga kitajski energetski velikan CNPC in ruski Transneft. Po pisanju ruskega poslovnega dnevnika Vedomosti bo Rusija v zameno dobila od Kitajske posojilo v vrednosti 20 milijard evrov, kar bo pravi obliž na rane, ki ji jih je povzročila svetovna finančna kriza.
Soči, Krasna Poljana – Rusko črnomorsko letovišče Soči, kjer bodo leta 2014 zimske olimpijske igre, postaja eno samo veliko gradbišče. V najdaljšem mestu v Evropi, ki je razpotegnjeno kar na 145 kilometrih, že rastejo moderni hotelski kompleksi, delovni stroji pa brnijo tudi v 80 kilometrov oddaljeni smučarski vasi Krasna Poljana, ki leži v Kavkaškem gorovju, le streljaj od naravnega parka in biološkega rezervata. Olimpijske igre, ki jih bo Rusija gostila predvsem po zaslugi nekdanjega predsednika Vladimirja Putina, imajo v domovini že številne sovražnike: manjše podjetnike, ekologe in tiste okoliške prebivalce, ki se bodo morali zaradi megalomanskih načrtov že prihodnji mesec izseliti.
Gali – Gali, po abhazijsko Gal, je središče istoimenskega okrožja v gruzinski separatistični pokrajini Abhaziji, ki ga naseljujejo pretežno Gruzinci, nadzirajo pa abhazijske in ruske enote. Pred vstopom v najbolj obubožano in nevarno območje nepriznane pokrajine, v kateri živi 46.000 ljudi, je zato treba čez nadzorni točki obeh vojska, kar je mogoče le s posebnim dovoljenjem oblasti v Suhumiju. Tujim novinarjem za obisk krajev ob de facto meji z Gruzijo najraje določijo kar spremstvo, zaradi katerega je bilo lokalno prebivalstvo do nas verjetno precej bolj zadržano, kakor bi bilo sicer.
Suhumi – Aleksander Ankvab, premier Abhazije (del Gruzije), ki jo kot samostojno državo poleg Rusije priznava le še Nikaragva, je v ekskluzivnem pogovoru za Delo naši posebni poročevalki v abhaški prestolnici Suhumi izjavil, da ima odpadniška gruzinska pokrajina »za samostojnost več argumentov kakor Kosovo«. Hhkrati pa je poudaril veliko vlogo Rusije.
Suhumi – Aleksander Ankvab, premier Abhazije, ki jo kot samostojno državo poleg Rusije priznava le še Nikaragva, za preostali svet pa je še vedno separatistična gruzinska pokrajina, v tuje prestolnice resda potuje nekoliko manj pogosto od svojih kolegov iz drugih držav, zaposlen pa je nemara celo bolj od njih. Spopada se namreč z največjo preizkušnjo, ki lahko doleti državnika – s skromnimi sredstvi mora postaviti na noge povojno gospodarstvo. Ko smo se z njim pogovarjali v njegovi pisarni v središču Suhuma, kakor Suhumi imenujejo v Abhaziji, smo se prepričali, da njegovi telefoni ne zvonijo nič manj obsedeno kakor tisti v pisarnah drugih predsednikov vlad. Zaupal nam je, da ga v zadnjih mesecih pogosto kličejo tudi s tistih koncev sveta, kjer Abhazije ne priznavajo.
Suhumi, Soteska Kadori – Utrip v Suhumiju, glavnem mestu gruzinske separatistične pokrajine Abhazije, je umirjen. Morda celo najbolj od vojne z Gruzijo leta 1992, sledi katere so še vidne na poslopjih sicer veličastnih neoklasicističnih palač in počitniških vil. Zdi se, kot da bi se z avgustovskim ruskim priznanjem v ta konec sveta vrnila spokojnost iz časov, ko se je Abhazija še kitila z nazivom sovjetska riviera. Celo moški, ki na obali Črnega morja preživljajo dneve ob igranju domin, kart in šaha, pa seveda ob kavi za 0,14 evra, prvič po dolgem času ne razpravljalo o politiki in možnosti nove vojne. »Zdaj nas varuje Rusija. Ničesar se ne bojimo. Še nikoli nam ni bilo tako dobro, kot nam je zdaj,« pravi upokojeni Abhazijec Arzu Manjan. Družbo mu delata Gruzinec in Armenec, ki predstavljata le dva od številnih narodov Abhazije, v kateri živi manj kot 300.000 prebivalcev.
