Šibkejši člen vladajočega ruskega tandema
V Rusiji se spominjajo 20. obletnice neuspelega puča, s katerim je trdo jedro Komunistične partije poskušalo ustaviti reforme zadnjega sovjetskega voditelja Mihaila Gorbačova, ki so znane kot glasnost in perestrojka. Sovjetsko zvezo so poskušali ohraniti takšno, kot je bila, a je tudi zaradi njihove zarote že čez pet mesecev razpadla.
Želim si moškega, kot je Putin, polnega moči, ki me ne bo žalil in ne bo pil in me nikoli ne bo zapustil. Tako je dekliška pop skupina laskala dolgoletnemu ruskemu predsedniku in zdajšnjemu premierju Vladimirju Putinu že na začetku njegovega prvega predsedniškega mandata. »Putinomanija« se je z leti le še krepila in njegovim oboževalcem so zdaj na voljo majice, ure in svinčniki z njegovo podobo, lakoto in žejo pa lahko potešijo s Putinovim kebabom, paradižnikom in vodko.
Boris Grizlov je obraz vladajoče politične stranke Enotna Rusija, ki ji pripada večina guvernerjev ruskih regij, županov, in zaseda večino tako v regionalnih zakonodajnih organih kot v ruski dumi, v kateri je največja politična sila postala leta 2003. Grizlov je predsednik dume in zvesto in učinkovito izpolnjuje vizijo o krepitvi vertikale oblasti, zato ga uvrščajo v krog največjih »Putinovih lojalistov«. Zaradi izjave, »da parlament ni mesto za politične razprave«, so ga pred leti zasmehovali v ruskih liberalnih krogih, lani pa so se nanj usule tudi kritike prokremeljskih politologov, ki ocenjujejo, da s konservativizmom in ostrino, s katero se loteva nasprotnikov Enotne Rusije, ne škodi samo ugledu stranke, ampak tudi vladajočemu tandemu.
»Humor ljudem pomaga preseči omejitve in odpira kanale veselja, ki so postali nedostopni,« je smisel smeha izpostavil psiholog Sigmund Freud, kulturni antropolog Mahadev L. Apte pa v njem vidi enega od pomembnih mehanizmov za doseganje socialne kohezivnosti. »Šale se pripovedujejo samo v atmosferi domačnosti, kjer so komunikacijske ovire zmanjšane ali celo odstranjene. Poudarjena je skupnost,« zapiše v delu Humor in smeh: antropološki pristop.
»Nehaj ga žreti. Le trezen boš lahko branil domovino!« je zapisano na enem od plakatov iz naslova Rusi za zdrav način življenja, s katerimi mlade spodbujajo, naj se odpovedo alkoholu. V to iniciativo sodi tudi tek po večjih ruskih mestih, ki ga pripravijo ob vseh večjih praznikih in se ga iz meseca v mesec udeleži čedalje več mladih ljudi, pravzaprav otrok. Vse lepo in prav, če ne bi medtem vzklikali gesla, kot so Rusi za zdrav duh v zdravem telesu ter Šport, zdravje, nacionalizem, zaradi česar je športna pobuda dobila nacionalistični predznak.
Nekdanji podpredsednik vlade in trenutno najbolj izpostavljen ruski opozicijski politik Boris Nemcov je že od leta 2000 najostrejši kritik Vladimirja Putina in je njegove domnevne spodrsljaje popisal v »neodvisnem strokovnem poročilu« Putin. Rezultati. 10 let. O tem, kako obseden je Nemcov s Putinom, se je mogoče prepričati takoj po prihodu v njegovo pisarno, ki jo krasi karikatura, na kateri deček iz kock sestavlja svojo prvo besedo – PUTIN.
Čeprav je Andrej Soldatov star komaj 35 let, v domovini že nekaj časa velja za enega največjih strokovnjakov za ruske tajne službe, o delovanju katerih se do razpada Sovjetske zveze skorajda ni pisalo. Če že, je šlo za poveličevanje njihovih dosežkov in čisto propagando, ki ni imela nobene zveze z realnostjo, kar še zdaj kot pribito drži za uradno spletno stran ruske tajne službe FSB, naslednico zloglasne KGB.
Romantični ulični umetniki ali škandalozni provokatorji marginalci? To je vprašanje, ki si ga umetniška in siceršnja javnost zastavlja o projektih ruske umetniške skupine z zgovornim imenom Vojna. S provokativnimi, ironičnimi, absurdnimi, sarkastičnimi in pogosto seksualno eksplicitnimi akcijami bičajo rusko vladajočo elito in izpostavljajo žgoče probleme ruske vsakdanjosti, kot so rasizem, homofobija, totalitarizem, brezpravje in korupcija. Z »radikalno levičarsko politično akcijsko umetnostjo, katere cilj so pravice in svoboščine državljanov Rusije«, že od leta 2007 jezijo ruske oblasti, te so jim pred dvema mesecema dodobra pristrigle peruti.
»Če zares želite spoznati našo državo, potem pojdite na pokopališče. Na svežih grobovih boste videli predvsem fotografije mladih ljudi. V pomanjkanju perspektive se predajajo pijančevanju, narkomaniji, veliko je samomorov. Meni ne morejo do živega. Zrasel sem v Sovjetski zvezi in navajen sem na trpljenje,« se taksist Dima razgovori med vožnjo na tiskovno konferenco Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE), ki so jo po beloruskih predsedniških volitvah pripravili v hotelu Belorusija v Minsku.
