Celo moreče vojne zgodbe z njenega jezika polzijo kot mehka poezija, zato bi jo lahko poslušala ure in ure. Njena knjižnica v središču Groznega je nemara prav zato že skoraj trinajst let središče pestrega družabnega življenja. »V službo sem se vrnila kot prva v mestu, že februarja 2000. Hodila sem po ulicah, na katerih ni bilo ljudi. Ko sem odprla knjižnico, so vsi mislili, da sem znorela,« se Sacita Izrailova, 46-letna direktorica mestne knjižnice, spominja druge čečenske vojne. »Vsi so hodili k meni. Drug drugemu so izpovedovali ljubezen, si prinašali darila,« se spominja intimnih začetkov.
Grozni – Čečensko glavno mesto je bilo zadnjič v središču svetovne pozornosti po drugi čečenski vojni, ko so ga ruske sile zravnale z zemljo in so ga ZN leta 2003 razglasili za najbolj razdejano mesto na svetu. Od takrat je minilo 13 let, Grozni pa je zaradi bleščečega preporoda dobil vzdevek kavkaški Dubaj.
Moskva – »Občutek imam, da se je zgodil čudež, kakršni pri nas niso ravno pogosti. Prepričan sem bil, da gre za politični proces in da sem že vnaprej obsojen na poraz,« je predsednik upravnega odbora ruske človekoljubne organizacije Memorial Oleg Orlov pozdravil oprostilno sodbo v kazenskem postopku zaradi obrekovanja, ki ga je proti njemu sprožil čečenski predsednik Ramzan Kadirov. Podlaga zanj so bile obtožbe Orlova, da je odgovoren za smrt njihove sodelavke Natalije Estemirove, ki so jo v Čečeniji ugrabili in ubili pred dvema letoma.
Moskva – Evropski parlament je v četrtek sprejel resolucijo, v kateri je ostro kritiziral vladavino prava v Rusiji. Ne glede na to so se na ruskem zunanjem ministrstvu odzvali z besedami, »da je v Strasbourgu prevladala zdrava pamet.« Prvotna verzija besedila, za katero so se zavzemali evropski Zeleni ter Zavezništvo liberalcev in demokratov za Evropo, je namreč govorila tudi o sankcijah proti vodilnim ruskim predstavnikom, med njimi tudi proti premieru Vladimirju Putinu, ki se bo prihodnji teden v Bruslju sestal s predstavniki evropske komisije. Proti temu so nastopili socialdemokrati, preko katerih so ruski predstavniki po pisanju Kommersanta dosegli svoje, v to pa naj bi vložili kar precej naporov. V podobni resoluciji bo evropski parlament menda že aprila podal oceno ruskega volilnega sistema, prvi korak v tej smeri pa bo marčevski seminar v Moskvi, na katerem bodo sodelovali tudi evropski poslanci.
Ljudmila Mihajlovna Aleksejeva (82) je živa legenda sovjetskega in ruskega disidentskega gibanja, ki mu je na jesen življenja predana enako goreče, kot mu je bila v mladih letih. Nemara je zdaj celo bolj aktivna, kot je bila kdaj prej. V Rusiji skorajda ni shoda ali okrogle mize borcev za človekove pravice in civilne družbe, ki ga sivolasa in na videz krhka borka za lepšo prihodnost ruskega naroda ne bi začinila s svojo modrostjo in izkušnjami.
Moskva – Samo dober teden dni po umoru ruske aktivistke za človekove pravice Natalije Estemirove so v ruski Republiki Kareliji našli truplo še enega ruskega pravozaščitnika. To je Andrej Kulagin, ki se je ukvarjal s pravicami zapornikov in si prizadeval za izboljšanje razmer v ruskih zaporih. Pogrešali so ga že od 14. maja, ko ga je sredi noči nekdo poklical po telefonu in se je nato odpravil na sestanek v bližnji bar. Zadnji, ki ga je videl živega, je bil taksist.
Moskva – »Provinca brez zakonov, kjer lahko vsak dan ugrabljaš in ubijaš ljudi ter jih zapiraš v skrivne zapore, brez kakšnega koli tveganja, da boš kdaj za to odgovarjal,« je Čečenijo opisala pred kratkim brutalno umorjena sodelavka ruske humanitarne organizacije Memorial Natalija Estemirova. Zdaj bo ta ruska republika na Severnem Kavkazu še bolj prepuščena sama sebi oziroma – milo rečeno – dvomljivim metodam čečenskega predsednika Ramzana Kadirova.
Moskva – »Seveda mi grozijo, vendar bom ostala v Čečeniji, ljudje me potrebujejo,« je ruska aktivistka za človekove pravice Natalija Estemirova pred letom in pol dejala skupini tujih novinarjev v svoji pisarni v čečenskem glavnem mestu Grozni. Tam so jo v sredo zjutraj ugrabili, pozno popoldne pa so njeno truplo našli v sosednji Ingušetiji. Umrla je za posledicami strelov v glavo in prsi. V času, ko je večkrat odlikovana 50-letna čečenska mati Terezija doživljala agonijo, so njeni sodelavci in kolegi v prostorih neodvisnega novinarskega središča v Moskvi predstavljali monografijo, v kateri so dokumentirani zločini, ki jih je ruska vojska zakrivila v Čečeniji. Pozvali so tudi k ustanovitvi mednarodnega sodišča za Čečenijo.
Ko je ruski predsednik Vladimir Putin ob začetku prvega predsedniškega mandata začel drugo vojno v Čečeniji, je 25-letni ruski poročnik Pavel Levurda v pismu materi zapisal: »Grozni je obkoljen z vseh strani. Spopadi so siloviti. Streljanje ne preneha niti za minuto. Mesto gori. Nebo je popolnoma črno.« Zdaj, ko se Putin po osmih letih poslavlja s položaja, v čečenskem glavnem mestu od krogel prerešetanih pročelij ni več. Nadomestila so jih moderna poslopja pastelnih barv.
