»O, moj bog, Pariz! V popolnem strahospoštovanju ter z norim izrazom na obrazu se sprehajam po ulicah in se sprašujem, kako sem lahko preživel toliko časa v Moskvi, nikoli pa nisem zares obiskal francoske prestolnice?! Počutim se kot odvisnik od nezdravega ljubezenskega odnosa, ki se je nekega lepega dne odpravil na prijeten zmenek in ugotovil, kako prijetne so lahko stvari,« je moskovski dopisnik britanskega Independenta Shawn Walker na facebooku radostno objavil, ko se je odpravil na poletni dopust.
Rusko glavno mesto je že konec novembra zažarelo v novoletnih lučeh barve ruske zastave: beli, rdeči in modri, impresivno pročelje legendarnega nakupovalnega centra GUM na Rdečem trgu pa je v romantične bele lučke odeto kar vse leto. Tempelj razkošja, v katerem gostijo trgovine priznanih svetovnih blagovnih znamk, stoji nasproti Leninovega mavzoleja, ki v predprazničnih dneh žalostno sameva. Najbolj znano trgovino v Moskvi, v kateri novoletno vzdušje že od 20. novembra čarajo novoletne zvezde, snežinke in jelke, že na običajne dni obišče 30.000 ljudi, v prednovoletni nakupovalni mrzlici pa še več. Lenin se zagotovo obrača v grobu!
V teh julijskih dneh, ko je pasja vročina zajela tudi dobršen del Rusije, je v večjih mestih živahno predvsem v okolici ribnikov, rek in jezer, hitro ohladitev pa ponujajo tudi številni vodnjaki, ki so obvezni dodatek vseh večjih parkov. Največje, najbolj veličastne in najbolj inovativne je mogoče občudovati v poletni carski rezidenci Peterhof v Finskem zalivu, kakih 30 kilometrov od severne ruske prestolnice Sankt Peterburg. Prestolnico vodnjakov oziroma ruski Versailles je leta 1710 dal zgraditi car Peter Veliki, ki je tam počival med svojimi pomorskimi pustolovščinami, med katerimi je rad odjadral predvsem v Evropo in tam iskal ideje za modernizacijo svoje države. S 170 vodnjaki, slapovi in vodnimi kanali je Peterhof postal dokaz njegove ljubezni do morja. »To je palača boga morja. Tukaj vodnjaki niso samo dodatki, ampak bistvo, simbolni izraz prevlade morja, meglica, ki se dviga iz valov, ko butajo ob obalo,« je o eni največjih ruskih arhitekturnih znamenitosti zapisal pisatelj in umetnostni zgodovinar Aleksander Benua.
V večjih evropskih mestih ljudi povečini greje zemeljski plin, ki tja priteka po ceveh, zakopanih globoko pod zemljo. To je najstarejše gorivo, ki so ga na Srednjem vzhodu poznali že tri tisoč let pred našim štetjem, v širšo uporabo pa je prišel v 19. stoletju. Podobno kot pri nafti in premogu gre za gorivo fosilnega izvora, ki je nastalo med več milijonov let trajajočim procesom razpadanja živali in rastlin. Evropska unija z ruskim plinom zadovoljuje 40 odstotkov svojih potreb, kar 80 odstotkov pa ga dobi po ukrajinskih plinovodih. Zaradi tradicionalnih rusko-ukrajinskih plinskih vojn, ki smo se jim letos za zdaj izognili, v strahu pred mrazom zato trepeta vsa Evropa.
Kijev – Sergij Tigipko je doktor ekonomije in nekakšen novi stari obraz ukrajinske politike. Čeprav se je več let skrival v ozadju, do potankosti pozna politike, ki so zadnjih pet let krojili usodo največje evropske države. Z ukrajinsko premierko Julijo Timošenko od leta 2008 sodeluje kot zunanji svetovalec, leta 1999, ko je vlado vodil aktualni predsednik Viktor Juščenko, je bil minister za gospodarstvo, na predsedniških volitvah pred petimi leti pa je bil svetovalec kandidata Viktorja Janukoviča, ki se mu na tokratnih volitvah nasmiha najboljši rezultat. Številne ankete so napovedovale celo, da se bosta v drugi krog uvrstila prav Janukovič in Tigipko, kar bi bil nepredstavljiv poraz za Julijo Timošenko. Ker ukrajinska »železna lady« največjo priljubljenost uživa na podeželju, raziskave pa so zajele predvsem velika mesta, so se omenjene napovedi marsikomu zdele nerealne. »Volil sem za demokracijo, tržne reforme in konkurenčnost naše države,« je bil 49-letni Tigipko samozavesten na kijevskem volišču, kjer je oddal svoj glas.
Poiskali smo nekaj zanimivih ekologov oziroma naravovarstvenikov z različnih koncev sveta, ki vsak po svoje ocenjujejo bližajočo se podnebno konferenco v Københavnu in tudi prihodnost našega planeta. No, pravzaprav so si dokaj enotni v tem, da bodo naše prihodnje generacije živele na veliko bolj neprijaznem planetu kot mi, pa tudi v tem, da se bodo politiki na Danskem najverjetneje dogovorili le, da se bodo še naprej zgolj dogovarjali, kot pravi naš ameriški dopisnik.
Moskva– Ministri za energetiko iz dvanajstih vodilnih svetovnih izvoznic plina so včeraj v glavnem mestu Rusije podpisali ustanovno listino Foruma držav izvoznic plina (Gecf). Na zahodu se bojijo, da je to plinski kartel, ki bi rad z določanjem proizvodnih kvot uravnaval cene plina, kakor to s cenami nafte počne Opec. »Naš namen ni ustanoviti kartel proizvajalk plina, ampak samo določiti pravila igre,« je bojazni zavrnil ruski minister za energetiko Sergej Šmatko. Njegov venezuelski kolega pa je vendarle dal vedeti, da bo Gecf na trgu plina to, kar je na trgu nafte Opec.
Moskva – Rusko-ukrajinski plinski spor se zaostruje, čeprav je Ukrajina poravnala 571 milijonov evrov od skupaj 1,7 milijarde evrov plinskega dolga. »Če dolg ne bodo poravnali v celoti in ne bomo našli druge rešitve, Ukrajini od 1. januarja prihodnje leto ne bomo mogli dobaviti plina,« je na tiskovni konferenci opozoril tiskovni predstavnik Gazproma Sergej Kuprijanov. Zaradi spora je na nogah tudi Evropska unija, ki kar 80 odstotkov ruskega plina dobi prek plinovodov, speljanih čez Ukrajino. Rusija sicer pokrije kar četrtino vseh evropskih plinskih potreb.
