Tango kot lakmusov papir

Bandoneon

Kulinarika je običajno »zadnji« element identitete

Nadia Molek je argentinska Slovenka, rojena v Buenos Airesu. Že tri leta živi v Sloveniji, s katero se je imela priložnost spoznavati že kot otrok, kar jo je zaznamovalo za vedno. »Kot otrok sem se tukaj zelo dobro počutila in to obdobje idealiziram. Zame je Slovenija pomembna prav zaradi teh let,« je povedala v intervjuju za GEO, v katerem je doktorska študentka antropologije spregovorila tudi o svoji knjigi Biti Slovenec v Argentini. Je tango dejansko pomemben za Argentino ali večina Argentincev v njem vidi zgolj kičast spomin na oddaljeno preteklost in kliše?Seveda je tukaj malo klišeja. Tango ne predstavlja celotne Argentine, pač pa zgolj Buenos Aires, tako ko celotne Argentine ne predstavlja niti gavčo. Poudariti bi želela, da je Argentina zelo raznolika država. Gre za podobno posploševanje, kot da bi vso Slovenijo enačili z Gorenjsko. Pri tangu in gavču gre samo za dva elementa, ki smo ju izpostavili, da bi postali bolj prepoznavni. Eden od ohranjevalcev zapuščine tanga je dejal, da po zaslugi tanga bolje razumemo konflikte z identiteto, ki mučijo Argentino. Kakšna je ta identiteta?Rekla bi, da ne gre samo za konflikt, pač pa bi lahko govorili o sinkretizmu. V 19. stoletju so argentinske elite začele razmišljati, da moramo prekiniti vez s Španijo, katere kolonija smo bili do takrat, in ustanoviti lastno državo. Ni jih zanimala romantična, pač pa zgolj poslovna plat državljanstva; predvsem so želeli poslovati z vsem svetom. Začel se je proces modernizacije, za kar so potrebovali več zemlje, – kar je pripeljalo do izrinjanja in celo iztrebljanja staroselcev – ter svežo delovno silo. Potrebovali so priseljence. Evropa je imela takrat preveč ljudi, bile so vojne, gospodarska kriza. Argentina, ki je skupaj z ZDA in Brazilijo sodila med gospodarsko močne države, je bila privlačna kot novi svet. Argentina je na široko odprla svoja vrata in prišla je tudi velika skupina anarhistov, socialistov, Judov, predsednik Peron pa je po II. svetovni vojni vrata odprl nacistom. Pri nas so ujeli nacističnega zločinca Alberta Eichmana, pa tudi Mengele je bil nekaj časa v Argentini … Imamo zelo komplicirano mešanico prebivalstva, kar pomeni, da se stvari zapletajo tudi, kar se tiče identitete. Politika je bila vedno usmerjena k argentinizaciji prebivalstva, se pravi ustvarjanju skupne identitete, kar je bila po mojem velika napaka. Kaj pomeni biti Slovenec v Argentini? V Sloveniji imamo predstavo, da je šlo predvsem za politično emigracijo, se pravi domobrance?S svojo knjigo hočem dokazati ravno nasprotno – da pri slovenski emigraciji v Argentini ne gre za heterogeno skupino. V knjigi analiziram predvsem tri glavna obdobja priseljevanja; zgodnje obdob­je konec 19. stoletja, obdobje po I. svetovni vojni ter obdob­je po II. svetovni vojni.Moja babica je leta 1928 v Argentino prišla iz Primorske, iz Renč pri Novi Gorici. Odšla je zaradi fašizma. Moj dedek je iz Bele krajine in se je v Argentino izselil zaradi modernizacije, hotel je napredovati, delati. Rekla bi, da je bilo v tridesetih, štiridesetih letih prejšnjega stoletja v Argentini celo nevarno biti Slovenec. Država je bila usmerjena proti komunistom in socialistom. Ker smo bili Slovenci Slovani, je za nas obveljalo, da smo pod vplivom komunizma in zato nevarni.Po II. svetovni vojni je Argentina zaprla vrata za nelatinske priseljence, vendar je Peron, ki je bil na strani antikomunističnih sil, v državo spustil slovensko politično migracijo. Vendar tudi za to obdob­je ne bi posploševala. Niso bili vsi domobranci, pač pa je šlo lahko tudi zgolj za klerikalno usmerjene prebivalce podeželja. Obstajala je seveda tudi intelektualna elita, ki je bila narodno in versko zavedna. Ali obstaja organizacija, ki v Argentini združuje vse pripadnike slovenske emigracije?Moja knjiga govori prav o tem, da imamo v Argentini različne načine, s katerimi je mogoče povedati, da si Slovenec. Nekateri potomci politične emigracije mislijo celo, da so bolj pravi Slovenci kot Slovenci v Sloveniji, in svojo »slovenskost« povezujejo s tem, da govorijo slovensko, obiskujejo Slovenski dom, zelo pomembno pa se jim zdi tudi, da hodijo k maši. Nasprotno potomci medvojnih priseljencev ne govorijo tako dobro jezika, vendar se ga učijo kot element pripadnosti slovenski skupnosti. Rada bi poudarila, da gre pri izbiri izvora včasih za čisto zavestno odločitev, saj nekateri izvirajo iz mešanih zakonov. Nekdo, ki ima italijansko mamo in slovenskega očeta, se je na primer odločil za slovensko identiteto, saj je to v Argentini bolj eksotično. Italijanov je prišlo 800.000, Slovencev pa le 30.000 .. S številkami je sicer treba biti previden, saj so številni Slovenci prišli kot Avstrijci, Italijani, Jugoslovani …Zanimivo se mi zdi, da je kulinarika zadnja, ki se običajno »izgubi« pri potomcih priseljencev. Najprej pozabijo jezik, potem neke druge tradicije, kulinarika pogosto o(b)stane. Tudi pri Slovencih. Poznam denimo potomko Primorcev, ki ne govori slovensko, ne hodi v Slovenski dom, doma pa še vedno peče primorsko gubanco. Argentinska gastronomija pa je prav zato tako bogata, ker jemlje iz različnih tradicij. Je Buenos Aires pravzaprav Pariz Latinske Amerike?Tako si ga je zamislila elita, zato je na obrobje potisnila in celo iztrebila staroselce, črnce iz Afrike, kreole. Vsi ti elementi so bili odstranjeni iz naše identitete, saj so hoteli predstaviti, da smo vsi prišli iz Evrope. Tudi zaradi takšne politike imamo še vedno konflikte. Vse od petdesetih, šestdesetih let prejšnjega stoletja se število evropskih priseljencev zmanjšuje in zdaj skorajda ne prihajajo več, število revnih priseljencev iz drugih delov Latinske Amerike pa je enako. Buenos Aires se je zelo spremenil – na eni strani evropska estetika iz 19. stoletja, na drugi pa barakarska naselja.

Igralec Rudolph Valentino je v kultnem filmu Štirje jezdeci apokalipse tango odplesal oblečen v usnje ter z nageljnom v ustih in bičem v roki. To je najbolj znan filmski prizor v zgodovini argentinskega tanga.

Eden od najbolj vplivnih in slavnih plesov moderne zgodovine se je iz svojih marginalnih začetkov kmalu razširil med vse družbene sloje.

Unesco je pred natanko desetimi leti tango uvrstil med svetovno kulturno dediščino – V njegovi izvorni obliki sta ga plesala moška – Iz svojih marginalnih začetkov se je kmalu razširil na vse družbene sloje – V Argentini je odigral ključno vlogo pri gradnji nacionalne identitete

Prvi tango v Buenos Airesu

Tango ne bi obstajal brez ulic in sončnih zahodov Buenos Airesa, je napisal Jorge Luis Borges, eden najbolj znanih argentinskih pisateljev. Argentinsko glavno mesto je tudi svetovna prestolnica tanga, ki v nasprotju s splošnim prepričanjem ni samo južnoameriški ples, pač pa bogata tradicija poezije, petja in glasbe. »Požvižgavanje starih tango melodij o melanholičnih usodah prihajanja in odhajanja je zame osebno eden od številnih načinov, da se počutim, kot da sem še vedno v Buenos Airesu,« je zapisal Julio Cortázar, argentinski pisatelj, ki je emigriral v Pariz, kjer je »ples žalosti« doživel kot enega od svojih vrhuncev.

Za tango so značilni strast, čutnost, nostalgija, melanholija, pa tudi žalost oziroma tristeza, ki se je v ta ples prikradla v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. »Tango je žalostna misel, ki pleše,« pravi José Gobello, strokovnjak za t. i. lunfardo, žargon tanga. Tango je precej spontana in zelo priljubljena umetniška zvrst, ki se neprestano spreminja in razvija in je konec 18. stoletja nastala v revnih priseljenskih delih Buenos Airesa. Najprej je morala osvojiti Pariz, da je v domovini postala nacionalni žanr, za preostali svet pa močan simbol argentinske kulture. Tango še danes navdihuje umetnike iz vsega sveta, tudi slovenske; čutni argentinski ples je rdeča nit romana Coco Dias ali Zlata vrata izpod peresa v Franciji živeče slovenske pisateljice Brine Švigelj Merat, v svet strastnih plesnih objemov pa nas popelje tudi film Vaje v objemu režiserja Metoda Pevca, če se omejimo samo na slovenske ustvarjalce. »Tango lahko primerjamo samo z nekaterimi vrstami francoskega šansona. Gre za najboljšo stvar, ki jo je Argentina dala svetu, za edino glasbo, s katero se lahko stoodstotno poistovetim, saj me pripelje bližje k mojim španskim, ruskim, poljskim in judovskim koreninam. Po zaslugi tanga lahko bolje razumem konflikte z identiteto, ki mučijo Argentino,« je dejal Ignacio Varčauski, ki je svojo poklicno pot posvetil ohranjanju zapuščine tanga.

Priseljenski talilni lonec

Unesco je pred natanko desetimi leti tango uvrstil med svetovno kulturno dediščino. Naj »simbolni svet« latinskoameriške kulturne tradicije uvrstijo med svetovne kulturne zaklade, ki jih je treba ohranjati za prihodnje generacije, sta skupno prošnjo nanj naslovila Argentina in sosednji Urugvaj. Prvi strastni plesni koraki so namreč nastajali tudi v delavskih predelih urugvajskega glavnega mesta Montevidea. Tango je neločljivo povezan s talilnim loncem ob ustju rek Urugvaj in Paraná, v katerem so se v drugi polovici 19. stoletja znašle različne priseljenske skupnosti. Doma je torej na širšem območju t. i. Rio de la Plate oziroma »reke srebra«, kjer poteka meja med Urugvajem in Argentino.»V tem talilnem loncu evropskih priseljencev, potomcev afriških sužnjev ter domorodcev, ki so bili znani kot kreoli, so se združili številni običaji, prepričanja in obredi, iz katerih je nastala posebna kulturna identiteta, v kateri glasba, poezija in ples tango sodijo med najbolj prepoznavne elemente,« so pri Unescu utemeljili svojo odločitev. O nastanku priljubljenega partnerskega, družabnega in čutnega plesa obstajata dve prevladujoči teoriji, po eni od njiju se je ples, ki ga zdaj povezujemo z glamurjem, elegantnimi ženskimi oblekami in moškimi suknjiči, najprej pojavil v javnih hišah Buenos Airesa in Montevidea, kamor so radi zahajali emigranti iz Evrope in Afrike. Ples, ki je zaradi seksualnega naboja užival slab sloves, naj bi izražal odnos med prostitutko in njenim zvodnikom, zato je v družbi obveljal za obscenega.

Gejevske korenine?

Po drugi od teorij naj bi tango, čigar korenine segajo v leto 1870, v njegovi izvorni obliki plesala moška, zato nekateri pravijo, da ima pravzaprav gejevske korenine. »V bordelih so ženske večino časa ležale, to niso bila mesta za druženje, ples, klavir in lepe obleke,« pravi Julie Taylor, profesorica antropologije na ameriški univerzi Rice. Tudi po prepričanju njenega kolega Daniela Trennerja s kolidža Mt. Holyoke in kolidža Smith v Massachusettsu so prvi tango koraki – tudi klasični tango obrat, znan kot giro – nastajali med plesom dveh moških, ki sta skupaj vadila, da bi lahko na družabnih plesnih dogodkih, t. i. milongah, s svojim plesnim znanjem očarala lepo žensko. V Argentini so takrat prevladovali moški, saj so družine s trebuhom za kruhom v svet pošiljale zlasti svoje sinove. Tango se je rojeval v moških spalnih naseljih ter celo na gradbiščih. »Precej več je bilo mladih moških kot žensk, ki so se srečevali predvsem na milongah, kjer je vladala ostra konkurenca. Če nisi znal plesati, nisi imel šans. Moški so zato drug z drugim vadili polko in valček. Mirno lahko rečemo, da je tango pravzaprav moški fantazijski ples,« je prepričan Trenner. Po njegovem mnenju praksa, ko moški pri plesu vodi žensko, ki prevladuje tudi danes, nima ničesar skupnega s tradicijo. »Če želiš vstopiti v ritualni svet tanga, se moraš naučiti, kako voditi in kako slediti. Če želiš biti dober plesalec, moraš imeti obe izkušnji,« je jasen Trenner.

Ples, ki je kot seksualna predigra

Izžarevati je treba tudi izjemno samozavest, da lahko cabaceo, kot pravijo pomigu z glavo, ki ga spremlja pogled naravnost v oči, s čimer lahko tako moški kot ženska povabi na duel, izvedeš kot prava milonguera ali milonguero, kot pravimo strastnim ljubiteljicam in ljubiteljem plesa. Zanj pravijo, da v resnici bolj spominja na seksualno predigro, saj pomembno vlogo igrajo tipos de abrazos oziroma vrste objemov, ki segajo od tesnih do bolj odprtih. Zaradi seksualne eksplicitnosti ter »suženjskih« korenin je bil v določenih obdobjih celo prepovedan. Z besedo tango so najprej označevali plesna in glasbena srečanja sužnjev na območju porečja reke Plate. Korenine besede po eni od teorij izvirajo iz besede shangó, ki v severnoafriškem jeziku joruba pomeni bog grmenja, po drugi iz španske besede tambor, ki pomeni boben, po tretji pa iz portugalske tanger, kar pomeni igrati glasbeni instrument. Res je, da tanga nikoli ne bi bilo brez reke priseljencev, ki so se v Argentino zgrinjali v 18. in v začetku 19. stoletja. Poleg suženjskega plesa candombe združuje tudi elemente špansko-kubanske habanere, argentinske milonge (s čimer poleg družabnega plesa označujemo tudi glasbeni in plesni stil), nemškega valčka, češke polke ter poljske mazurke. Eden od najbolj vplivnih in slavnih plesov moderne zgodovine se je iz svojih marginalnih začetkov kmalu razširil med vse družbene sloje. V tangu so se pojavili novi »tradicionalni« instrumenti, kot je denimo bandoneon, kot pravimo posebni harmoniki za tango, ki je v Argentino prišla iz Nemčije, solo kitara, nastali pa so tudi posebni tango orkestri (orquesta típica) z najmanj dvema violinama, pianinom, flavto, dvojnim basom ter dvema harmonikama.

Zlata leta doma in v tujini

V prvem desetletju 20. stoletja je priljubljenost tanga vztrajno naraščala, samo v Buenos Airesu so posneli več kot tisoč gramofonskih plošč s tango glasbo. Za prvega skladatelja je obveljal Juan Pérez, največja tango legenda pa je pevec, skladatelj, igralec in plesalec Carlos Gardel, prvi mit argentinske kulture, pred katerim se lahko skrijejo celo predsedniški par Juan in Evita Peron, nogometaša Maradona in Messi ter revolucionar Che Guevara. K utrditvi tanga na svetovnem parketu je veliko prispeval igralec Rudolph Valentino, ki je v kultnem filmu Štirje jezdeci apokalipse odigral gavča, argentinskega kavboja. Tango je odplesal oblečen v usnje ter z nageljnom v ustih in bičem v rokah, kar je najbolj znan filmski prizor v zgodovini argentinskega tanga, pa četudi gavči in tango, dva temeljna klišeja, ki ju povezujemo z Argentino, v resnici nikoli ne nastopajo v paru. Kar se tiče filmskih upodobitev je za kultnega obveljal tudi Zadnji tango v Parizu Bernarda Bertoluchija z Marlonom Brandom ter Mario Schneider v glavnih vlogah. Tango mrzlica je Pariz zajela leta 1912, še pred tem New York, kmalu pa je tango osvojil celotno Evropo in Severno Ameriko, kjer je sprva doživljal podobno usodo kot valček, ki se ga je v zgodnji viktorijanski dobi držal sloves neokusnega in preveč spogledljivega plesa.»Urok tanga se je potopil v dušo Pariza, kot da bi bil del njegove vitalnosti. Tango se je rodil na nogah. Bil je ples, ki je najprej osvojil pristaniško dušo, nato se je premaknil na ustnice. Njegov izraz se je zelo obogatil in se prelevil v pesem. V preprosti spontanosti je postal perfekcija. Naredil je še več. Prečkal je ribnik in prešel v Evropo. Triumfiral je v Parizu in drugih mestih in ostal za vedno,« je napisal Enrique Santos Discépolo, največji pesnik tanga.Evforija, ki je zajela Pariz, je prinesla celo posebno barvo tango, mešanico med oranžno in rumeno, ženske so obnorele posebne tango srajce, moške pa elegantne obleke, zaživele so tango večerje, tango na ledu in celo poseben tango vlak, ki je povezoval Pariz in Deauville. Ples marginaliziranih ljudi je osvojil visoke kroge.

Melanholični toni italijanskih narečij

Tango je intimno povezan z lunfardom iz poznega 19. stoletja, v katerem so v delavskih soseskah Buenos Airesa komunicirali priseljenci najrazličnejših nacionalnosti. Profesor španske književnosti Javier Barreiro je v svoji knjigi El Tango definiral lunfardo kot »žargon, ki je v svojem bistvu sinkretičen in zajema besednjak španskih Romov, staroselskih jezikov (posebej še jezik staroselcev Guaraní), francoščine, angleščine, portugalščine, še posebej pa italijanskih narečij.« Čeprav je že pred stoletjem nastal kot priseljenski žargon, so številni izrazi še danes del jezika prebivalcev Buenos Airesa – teh je tri milijone, sami sebi pa pravijo porteños.Ne samo v pogovornem argentinskem, pač pa tudi v pogovornem urugvajskem jeziku se je ohranila neskončna količina besed in besednih zvez iz starih antologij tanga, ki so nastale v prvi polovici 20. stoletja. Zanimivo je, da večina ljudi pozna pomen izrazov iz lunfarda, saj jih uporabljajo vsak dan, vendar se niti ne zavedajo, da njihove korenine segajo v zlato dobo tanga. Poznamo različne vrste tanga, ki je mimogrede neizmerno priljubljen na Finskem, kamor je prišel leta 1913 in se razvil v poseben finski tango s finsko folklorno glasbo.

Tango kot lakmusov papir

Samo v Argentini je odigral ključno vlogo pri gradnji nacionalne identitete, na podlagi njegovih vzponov in padcev pa je mogoče ocenjevati celo, kdaj so v tej latinskoameriški državi živeli v blaginji in kdaj v pomanjkanju. Leta 1930, po vojaškem udaru, ki je Argentincem odvzel številne svoboščine, je tango denimo postal izjemno pesimističen, že konec tridesetih let, ko so jim svoboščine vrnili, pa spet nekoliko bolj radoživ. V štiridesetih in petdesetih letih prejšnjega stoletja, ki veljajo za zlata leta, je tango postal simbol argentinske solidarnosti in blaginje, tako je ostalo vse do smrti predsednikove žene Evite Peron leta 1952. Takrat je zaradi gospodarske krize in vojaške diktature, v kateri so bila prepovedana vsa javna zborovanja, ponovno doživel zaton. Dekadenca je trajala tudi v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, končala pa se je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja s t. i. novim tangom, ki mu je sledilo gibanje novih tango melodij, ki je v Buenos Airesu nastalo v drugi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja.

Evropska sofisticiranost in latinska strast

Dobrodošli v Buenos Airesu, kjer se ob sončnem zahodu zazdi, da se celotno mesto premika v ritmu tanga – v vogalnih barih si starčki ob ritmih Carlosa Gardela podajajo karte, otrok na podzemni železnici igra bandoneón, plesalci vseh starosti pa se ogrevajo za nočno milongo. Ikonična plesna in glasbena oblika v zadnjem času ponovno doživlja preporod in plesu se predajajo tako nostalgični domačini kot številni tujci, ki se v argentinsko prestolnico zgrinjajo predvsem v iskanju plesne dogodivščine. Za tradicionalne tango soseske veljajo južna okrožja, še posebej San Telmo s tlakovanimi ulicami in bolšjakom na trgu Dorrego, na katerem se nerodne turistke ob nedeljah zvečer prepuščajo spretnim rokam trikrat starejših plesnih partnerjev. Kultni status uživa tudi Plaza de Mayo, ki je znan preprosto kot »protestni trg«, saj na njem že celo novejšo zgodovino potekajo takšni in drugačni protesti. Leta 1945 so zagovorniki zaprtega populističnega voditelja Juana Peróna zahtevali njegovo osvoboditev, s čimer so spremenili tok zgodovine, deset let pozneje so argentinske letalske sile v poskusu njegovega strmoglavljenja bombardirale trg in ubile 364 njegovih privržencev, od leta 1977 pa se tja vsak četrtek zgrinjajo matere trga Plaza de Mayo; njihove otroke so med vladanjem vojaške hunte mučili in so »izginili«. Zdaj zahtevajo socialno pravičnost. Zadnji večji protesti so potekali leta 2001 ob propadu argentinskega gospodarstva. Argentinska zgodovina je precej brutalna, v Buenos Airesu pa je čisto vse tako ali drugače prežeto s politiko, kar je nemara posledica tega, da imajo številni porteñosi korenine v Italiji. To je še najbolj očitno pri tamkajšnjem sladoledu, ki je naravnost odličen. Slaščičarna Heladería Cadore, ki je v 19. stoletju nastala na severu Italije, nato pa se je družina preselila v Buenos Aires, je znana po večni klasiki – strežejo sladoled iz leče in limete. Tudi sicer je Buenos Aires znan po vrhunski kulinariki, zlasti argentinskih zrezkih, ki so nepogrešljivi pri tako imenovanem asadu, kot pravijo kulinaričnim dogodkom s priljubljenim žarom, klasika argentinske kuhinje so še empanadas oziroma zavitki, polnjeni z mesom, sirom ali zelenjavo. Argentinska vina uživajo velik ugled. Buenos Aires se ponaša s kar 82 zgodovinsko pomembnimi kavarnami oziroma bares notables, ki so zaščiteni nacionalni spomeniki, saj v njih prevladuje rahlo obledeli svet nekdanjega glamurja, dandanes redkega celo v Evropi. Najstarejša kavarna je Café Tortoni, ki so jo odprli leta 1858 na Avenida de Mayo, ki močno spominja na pariške avenije. Café Tortoni je simbol elegantnih kavarn, ki so v 20. in 30. letih prejšnjega stoletja igrale osrednjo vlogo v kulturnem življenju Buenos Airesa, ki ostaja umetniška metropola Latinske Amerike, pa četudi so ga v zadnjih desetletjih opustošile neoliberalne politike, z grenkobo v glasu pojasni sogovornica, argentinska Slovenka Nadia Molek. Dodaja, da niso prizanesli niti knjigarnam, ki so bile od nekdaj tamkajšnji ponos. K sreči to ne velja za spektakularno knjigarno Librería El Ateneo Grand Splendid, ki bi ji lahko rekli Metropolitanska opera knjigarn, in to (celo) dobesedno, saj ima prostore v nekdanjem gledališču. Balkoni za gledalce so zdaj knjižne police, nekdanje gledališke lože pa čitalnice. ■

TANGO

𝕏   Facebook   Telegram   Viber