Izbruh Vezuva, ki je Pompeje izbrisal z obličja zemlje, je bil tako uničujoč, da je šokiral sodobnike, ki so bili prepričani, da vulkan miruje. Stari Rim se je v spomin Zahoda zasidral kot zlata doba, v resnici pa so Evropejci kar dolgo časa tavali v temi in niso znali odgovoriti na vprašanje, kaj je v resnici starodavna civilizacija. Podoba o tem, kako so živeli v starodavnih časih, se je začela izrisovati šele leta 1748....
Izbruh Vezuva, ki je Pompeje izbrisal z obličja zemlje, je bil tako uničujoč, da je šokiral sodobnike, ki so bili prepričani, da vulkan miruje.
Stari Rim se je v spomin Zahoda zasidral kot zlata doba, v resnici pa so Evropejci kar dolgo časa tavali v temi in niso znali odgovoriti na vprašanje, kaj je v resnici starodavna civilizacija. Podoba o tem, kako so živeli v starodavnih časih, se je začela izrisovati šele leta 1748. Kmetje iz okolice Neaplja so takrat med urejanjem vinograda našli starodavne predmete, na podlagi katerih so domnevali, da je v bližini antično mesto. Neapeljski kralj je zato naročil izkopavanja, ki so svetu razkrila ruševine amfiteatra. Tako so odkrili Pompeje, znamenito letovišče starega Rima, ki jih je leta 79 našega štetja pokopal izbruh vulkana Vezuv.
Nove najdbe se nadaljujejo še danes in nikoli ne nehajo presenečati, kar med drugim dokazuje tudi razstava Umetnost in čutnost hiš v Pompejih, ki so jo pred nedavnim odprli v arheološkem parku Pompeji. Obisk sila zanimive razstave kar kliče k razmisleku o paradoksalnosti tega mesta in njegovem katastrofalnem koncu. Mar sodobnost ni v marsičem podobna takratni dekadenci?V okolici Neaplja je prve skrivnostne ruševine leta 1592 našel arhitekt Dominico Fontana, ki je nadzoroval gradnjo kanala. O njegovem odkritju so sicer več kot sto let trmasto molčali. Pravijo celo, da je Fontana nazaj zasipal stene zgradb, ki jih je odkril, ker je na njih videl erotične freske. Ne vem, ali podatek drži ali gre za legendo, res pa je, da so se sistematična izkopavanja starorimskega letovišča začela šele v začetku 18. stoletja. Tudi takrat so našli erotične podobe in sklenili, da so krasile bordel. Pozneje so našli nove in nove javne hiše, nato pa so erotične slike začeli odkrivati tudi v zasebnih vilah, kar jih je še dodatno zbegalo. V 19. stoletju so Evropejci v svojih mestih končno začeli polagati vodovodne sisteme, podobne tistim v Pompejih .. Sodobnikov niso več begale samo čutne freske, pač pa je začudenje vzbujalo praktično vse: od erotičnih podob, visoke tehnične ravni starodavnih zgradb do zelo kakovostnih gradbenih materialov.
Dekleta v bikinkah
Začudenje sodobnega človeka, ki se je srečeval z artefakti antične civilizacije, se je samo še okrepilo v sredini 20. stoletja, ko so nedaleč od mesta Piazza Armerina na Siciliji našli ostanke ogromne rimske vile Casale (Villa Romana del Casale). Zgrajena je bila v 4. stoletju, še štiri stoletja pozneje pa jo je zasul zemeljski plaz. Leta 1959 je Gino Gentili na tem mestu odkril rimski mozaik z imenom Deset deklet, pozneje pa so starodavni umetnini nadeli vzdevek Dekleta v bikinkah, ker prikazuje deset deklet, ki se ukvarjajo z različnimi športi – oblečene pa so v bikini! Vse kaže, da so bile dvodelne kopalke, eden od simbolov modernosti, v starem Rimu najbolj običajna zadeva …V današnji, tako imenovani sodobni družbi se je bikini pojavil natanko deset let pred odkritjem starega mozaika. Kot prvi so ga pokazali Francozi na modni reviji leta 1946: ker niso našli manekenke, ki bi privolila, da se po modni pisti sprehodi skoraj gola, so najeli profesionalno striptizeto. Modni oblikovalec Louis Réard je bil prepričan, da bodo dvodelne kopalke v javnosti sprožile odziv, primerljiv z eksplozijo ameriške atomske bombe na atolu Bikini (od tod njihovo ime). In dejansko se je to tudi zgodilo: dvodelne kopalke so nemudoma prepovedali, v Nemčiji pa je prepoved nošenja bikinija na javnih kopališčih veljala celo do konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Zgodba mozaika desetih deklet je zelo realistična in jo potrjujejo tudi druge najdbe. Arheolog Josho Brouwers pojasnjuje, da so dekleta na mozaiku vile Casale dejansko upodobljena v športnih in ne v kopalnih oblačilih. (Tudi v Veliki Britaniji so arheologi leta 1998 v starodavnem vodnjaku odkrili usnjene tangice, katerih kroj je čisto podoben sodobnemu.)Poglobimo se v mozaik, ki je presenetljiv po svoji aktualnosti. V rokah drugega dekleta na levi so predmeti, ki so videti kot uteži, ki pa niso bile namenjene povečevanju mišic, temveč so krepile zalet pri skokih. Zamah z roko nazaj z utežmi je namreč omogočil daljši skok. V drugi vrsti spodaj deklici igrata odbojko, kar je ekipna igra z žogo, ki so jo poznali že stari Grki in je omenjena v šestem poglavju Homerjeve Odiseje. Običajno so jo igrali najstniki – po tekmi so poraženci nosili zmagovalce. Nad njima sta tekačici, levo od njiju je mogoče opaziti dekle z diskom. »V nasprotju s splošnim prepričanjem so se dekleta v rimskem cesarstvu ukvarjala s športom, so pa vladale določene omejitve in med drugim je bilo ženskam prepovedano tekmovati z moškimi. Moški športniki so običajno nastopali goli, na goloto žensk pa so po grškem običaju gledali z neodobravanjem. Športnice so bile oblečene v ‘bikinije‘, da ne bi žalile občutkov moških,« pojasnjuje Brouwers.
V iskanju resnice in lepote
Stari Rim je bila torej civilizacija, ki je gradila akvadukte in letovišča, v katerih so dekleta nosila bikinije, igrala odbojko in hodila v telovadnico. Če gledamo z vidika zgodovine, je Evropa v tehničnem razvoju antiko presegla šele pred kratkim. Kar se tiče življenjskega standarda svobodnih državljanov Rima, pa povprečen človek 21. stoletja očitno še dolgo ne bo doživel takšne blaginje, kot so je bili deležni takrat. Med drugim tudi zato, ker na svet gledamo drugače kot v antiki. Mitu o Sizifu je bilo posvečenih veliko knjig, vključno z esejem Alberta Camusa, ki je razmišljal o pomenu obstoja. Toda navsezadnje so Rimljani dobesedno razumeli izraz »sizifovo delo« in so verjeli, da je vsako ponavljajoče se delo preprosto nesmiselno, delovna rutina, ki smo je vajeni danes, pa bi se jim zdela primerna samo za sužnja brez pravic.Našo besedo »prosti čas« natančno prenaša starogrška beseda σχολή (scholé), iz katere izvira latinska scola oziroma šola v sodobnih evropskih jezikih. Ustanova, v kateri se izobražujemo, pa za sodobnega človeka nikakor ni povezana s sprostitvijo, kar pa ni veljalo v antiki. Takrat so namreč šolo povezovali z iskanjem resnice, dobrote in lepote, ki leži zunaj meja trenutnih skrbi in interesov. Dragocena je sama po sebi in –kot je učil Aristotel – namenjena vzgoji plemstva. Temu so služili filozofija, glasba in šport. Platon je trdil, da glasba vzgaja dušo, gimnastika pa telo; oboje pa ni toliko zabava kot altruistično razvajanje svobodnega človeka. Latinska fraza Mens sana in corpore sano oziroma »zdrav duh v zdravem telesu« poenostavljeno izraža ideal telesne in duhovne popolnosti, ki je zahteval duhovni počitek, ki so ga Rimljani označevali z besedo otium.
Praznik vsak dan
Z rastjo moči cesarstva so imeli Rimljani vedno več prostega časa. Pod cesarjem Klavdijem v prvem stoletju našega štetja so imeli kar 159 praznikov na leto, od tega 93 športnih dni. In to še zdaleč ni bilo največ! Do leta 354 so imeli že 200 dni praznikov, delovni dan (negotium) pa se je običajno končal kmalu po poldnevu. Pravzaprav so delali samo nižji sloji in sužnji. In kaj so počeli drugi? Rimska elita je verjela, da zna čas dobro izkoristiti, na primer za znanstvene študije, preprosti plebejci pa po njihovem mnenju tako ali tako niso sposobni drugega kot brez prestanka gledati gladiatorske boje, hoditi v pivnice in javne hiše ter igrati igre na srečo. Quid est otiosius verme oziroma »Kdo ima več prostega časa kot črv?« si je Seneka zastavil retorično vprašanje, s čimer je sugeriral, da si svobodna oseba ne sme želeti odsotnosti preizkušenj, temveč moč nad samim seboj. Toda, kot priznava sam filozof, med višjimi sloji je vladala »strast do užitkov, ki so presegali vsako dobro mero in zakon«.Pričevanja zgodovinarjev so Françoisu-Renéju de Chateaubriandu dala razlog za zgovorno poglavje o antični morali, ki prikazuje Rimljane v vsej njihovi izprijenosti: »Obstajala so cela mesta, v celoti posvečena prostituciji. Napisi nad javnimi hišami in zgovorne skulpture pričajo o tem, da so bili Pompeji takšno mesto.« Ob opisovanju prioritet pa si spet lahko pomagamo s Seneko: »V filozofskih šolah ni najti ene same duše, kuhinje pa so polne požrešnežev. Ne govorim o množici mladeničev, ki ob koncu pira čakajo na nove zlorabe v spalnici, ne govorim o celi vojski mladih priležnic, razdeljenih po plemenih in družinah. Ne govorim o množici pekov, pač pa govorim o hlapcih, ki ob prvem znaku pohitijo, da bi našli nove razvratnosti.«
Kopeli, vino in ljubezen
Pompeji so bili najbogatejše mesto rimskega cesarstva s 30.000 prebivalci. Eden od njegovih glavnih okrasov so bila poleg amfiteatrov javna kopališča, znamenite terme. Zaslužijo si ločen opis. Arhitekt Vitruvius v svoji razpravi De Architectura razkriva, da so morala vsebovati tri glavne prostore. V prvem je bil hladen bazen, frigidarij, nato so sledile tople vodne kopeli oziroma tepidariji in končno vroče kopeli, tako imenovani kaldariji, ki se jim pridružijo še apoditerije oziroma garderobe. Voda je pritekla iz bližnjega potoka preko akvadukta in so jo ogrevali, vroč zrak iz peči pa so speljali pod tlemi, ki so bila ojačana s stebri, in tako so ustvarili talno gretje – razkošje, ki ga je sodobni človek v svoje domove dobil šele v 20. stoletju. Gradnja javnih kopališč je bila celo dolžnost rimskih cesarjev in to vse do cesarja Konstantina. V antični literaturi je mogoče najti ogromno opisov vsakodnevnega utripa v njih. V vežah so se gnetli številni služabniki: polivalci vode, maserji, zdravilci. Obiskovalce so mazilili z aromatičnimi olji. V Pompejih in okolici so imeli tri javna kopališča, v katerih je bilo mogoče po umivanju tudi prigrizniti: pogosto so v kopališčih postavili bare in restavracije, kjer so stregli vino in suho sadje. Mogoče je bilo tudi prenočiti – z eno besedo, šlo je za luksuzne lokale, v katerih je zavetje našla tudi prostitucija. Ni Petronij kar tako izjavil: Balnea, vina, Venus, corrumpunt corpora sana; et vitam faciunt balnea, vina, Venus, kar bi prevedli kot »Kopeli, vino in ljubezen uničujejo telesno zdravje, hkrati pa je v kopelih, vinu in ljubezni mogoče najti vso lepoto življenja.«
»Sodoma in Gomora« rimskega cesarstva
Prostitucija obeh spolov je bila razširjena med vsemi sloji družbe in ni bila deležna večje obsodbe, čeprav je nekoč veljala za sramoten poklic. Po zakonu je svobodni državljan lahko imel spolne odnose s komer koli, razen z ženo koga drugega. Obstaja celo zgodba o mladeniču, ki je, ko je zapustil bordel (Rimljani so jih imenovali lupanarium, lupa pomeni volk), naletel na Katona, slavnega moralista, znanega po svoji strogosti. Mladenič se je skušal skriti, a ga je ta ustavil, pokazal na vhod v institucijo in izjavil: »Nič sramotnega nisi storil, vendar se potrudi, da ne boš živel tam.«Lupanarium v osrčju Pompejev je imel pet sob, ki so bile velike po dva kvadratna metra in so bile razporejene okoli preddverja. V stene prostorov brez oken so bile vgrajene kamnite postelje. Nasproti vhoda je bilo stranišče – eno za vse, v preddverju pa je bil nekakšen prestol, na katerem je sedela starejša lupa in občasna vratarka. Tako kot terme se je tudi lupanarij odprl točno ob treh popoldne. Vsaki prostitutki je bila dodeljena soba z imenom lastnika, ki je bilo vgravirano nad vhodom, kar namiguje na to, da so prostitutke živele v drugih krajih in so v bordel prihajale le na delo. Kaligula je zato prišel na idejo, da obdavči javno izprijenost, kar je omogočilo velikodušno polnjenje mestne blagajne.»Prostitutke so morale nositi posebno obleko. Namesto sramežljive štole – oblačilo rimske matrone, ki je segalo do pet – so nosile kratko tuniko z razrezom spredaj. Potem so si od azijskih kurtizan sposodile obleko iz prozorne svile z imenom sericae vestes, skozi katero je bilo vidno celotno telo. V času imperija so tudi matrone prevzele takšno modo, torej tisti sramotni videz, nad katerim je bil tako ogorčen Seneka,« je v 19. stoletju zapisal Edmund Dupouy, ki je to temo raziskal v posebni knjigi.Zastavlja se vprašanje, zakaj erotične risbe v Pompejih niso krasile samo lupanarijev, pač pa tudi stene zasebnih hiš? Arheologi trdijo, da so Rimljani del svojih bivališč namenili za orgije v čast Veneri, ki je veljala za zavetnico Pompejev. Tako je pogosto mogoče najti v kamen vklesane oglase za najem stanovanj s takšno dvorano, ki so jo imenovali venereum. Jasno so tudi dali vedeti, da teh dvoran ne morejo najemati organizatorji javnih hiš, in sicer s stavkom, ki so ga skrajšali na prve črke vsake besede: Si quis domi lenocinium exerceat ne conducito.
Kazen za grehe
Izbruh Vezuva, ki je Pompeje izbrisal z obličja zemlje, je bil tako uničujoč, da je šokiral sodobnike, ki so bili prepričani, da vulkan miruje. Njihova brezbrižnost je še toliko bolj presenetljiva, ker je bil leta 62 našega štetja na tem območju močan potres, ki je bogate vile spremenil v kup ruševin. Po njem so svoje mesto sicer obnovili in ga naredili še lepšega in bogatejšega. Vse to razkošje se je 24. avgusta leta 79 spremenilo v pepel. »Čez Vezuv se je na mnogih mestih razširil ogenj in plameni so se dvigali visoko pod nebo ter s svojim sijajem in svetlobo razpršili temo noči,« je zapisal Plinij mlajši. Po mnenju znanstvenikov je katastrofa zahtevala do 25.000 življenj. »O Pompejih se govori že stoletja,« je jasen Roger Macfarlane, klasični učenjak z univerze Brigham Young. V tem času se je nabralo ogromno podrobnosti o katastrofi. V begu pred padajočim kamenjem so si ljudje na glavo privezovali blazine, ostanki, ohranjeni v vulkanskem prahu, pa kažejo, da so se mnogi s svojimi tunikami poskušali zaščititi pred zadušitvijo z žveplovimi hlapi. Vse od 19. stoletja pa moralisti ponavljajo, da je bil izbruh Vezuva kazen za grehe. Evropejci bi se namreč verjetno težko sprijaznili z dejstvom, da je tako razvratno mesto sploh obstajalo. ■