Niste bogati, lepi, nimate sveže nabotoksiranih ustnic in pred vrata kluba niste prihrumeli s črnim hummerjem?! Potem izpolnjujete vse pogoje, da pri vhodu doživite ponižanje, ki v Moskvi tu in tam doleti vsakega zabave željnega posameznika. Luksuzni nočni klubi, kot so Sixteen Tons, Fabrique, Krizis Žanra in Sorry Babuška, imajo namreč pred vhodom nameščene profesionalne ločevalce zrnja od plev oziroma sumničave modne policiste. Ti obiskovalce premerijo od glave do pet ter na podlagi njihovega videza in sloga odločijo, kdo je primeren za vstop v njihovo svetišče. Tistim, o katerih presodijo, da bi njihova pojava samo dražila občutljive nosnice nove ruske gospode, vrata pred nosom zaprejo.
Oblasti separatističnih gruzijskih pokrajin Abhazije in Južne Osetije so v četrtek sporočile, da bodo že v naslednjih dneh na Rusijo, Skupnost neodvisnih držav in Združene narode naslovile prošnjo za priznanje neodvisnosti. Pridružila se jim bo tudi moldavska Pridnestrska republika.
Odnose med Ljubljano in Moskvo v zadnjem tednu bi lahko opisali kot čas sumničavega opazovanja. A kar pomrznejo hladne besede drugačnih političnih pogledov, je vedno znala odtajati lepota umetnosti. Tako so ob slovenskem kulturnem prazniku na slovenskem veleposlaništvu v Moskvi odprli razstavo avtorskih grafik najbolj znane slovenske skupine vseh časov Laibach, ki ima v Rusiji še posebno veliko občudovalcev.
General JLA Vekoslav Kadijević, ki je bil med letoma 1988–1992 obrambni minister, kar dejansko pomeni, da je v času začetka balkanskih vojn poveljeval oboroženim silam SFRJ, se je v javnosti kot strela z jasnega pojavil v začetku oktobra. Takrat je v Moskvi v generalski uniformi sklical tiskovno konferenco ob izidu svoje knjige Protiudarec, moj pogled na razpad Jugoslavije. Le nekaj dni pozneje sem se z njim srečala na pogovoru o morebitnem intervjuju, a je padel v vodo, saj je zanj zahteval pet tisoč evrov!
V Moskvi se po uradnih ocenah klati 26 tisoč potepuških psov, po neuradnih pa kar trikrat toliko. Povečini se jim ne godi slabo, saj so jih prebivalci ruske prestolnice vzeli za svoje in lepo skrbijo zanje. Tolpe kosmatih štirinožcev, ki zadovoljni mahajo z repom, je v mestu mogoče videti vse leto. V poletni vročini leno dremajo po parkih in tržnicah, kjer se zanje vedno najde dovolj hrane, pozimi se zatečejo v postaje podzemne železnice in celo na metroje.
Kdo bo novi ruski predsednik, je vprašanje, ki zdaj zaposluje svetovni tisk, predvsem pa ruske politične analitike in komentatorje. Ti bodo z ugibanji v prihodnje zagotovo previdnejši, saj so se ta teden močno opekli. Po odstopu ruske vlade so namreč brez kančka dvoma sklepali, da bo Putin za novega premiera imenoval nekdanjega obrambnega ministra, zdaj pa enega od dveh namestnikov premierja Sergeja Ivanova, ki se bo od tam zavihtel tudi na predsedniški položaj. Po izbiri neznanega Viktorja Zubkova so lahko poznavalci v rahli zadregi le še vdano ugotovili, da je ruski predsednik še enkrat ravnal v svojem nepredvidljivem slogu.
Pred dnevi je na obisk v Moskvo prišla znanka in s seboj v dar prinesla čokolado Milka. Slovencem dobro znana rjava tablica, zavita v ovojni papir vijoličaste barve, se s slastnimi pregrehami vseh vrst in oblik, ki v ruski prestolnici iz vitrin vabijo v lične čokoladnice, ni mogla meriti. Pes v naravni velikosti, šah, knjiga, dvometrska Miloška Venera …, vse to iz prave temne in bele čokolade. Rusi so več kot slaščičarski mojstri, so čokoladni umetniki!
»Od otroštva, ki sem ga preživel med Bostonom in Mainom, se je le redko zgodilo, da bi slišal zvok mimoidočega vlaka in si ne bi želel, da bi bil na njem,« je v uvodu v svoj prvi potopis z naslovom Veliki železničarski bazar zapisal Paul Theroux, slavni pisatelj in strasten ljubitelj železnic. Štirideset let staro klasiko kot kakšno biblijo v naročju, med premagovanjem razdalj z vlaki, še zdaj stiskajo popotniki vseh starosti. »Če je vlak velik in udoben, sploh ne potrebujete končnega cilja. Dovolj je sedež pri oknu.«