Moskva – Na začetku julija so Krasnodarski okraj na jugu Rusije prizadele silovite poplave, ki so mesto Krimsk dobesedno zbrisale z obličja zemlje. V nesrečno mesto je nemudoma odpotovalo več tisoč prostovoljcev, ki so pomagali pri reševalni operaciji. O razmerah v Krimsku smo se pogovarjali s prostovoljko iz Dagestana Luizo Dibirovo.
Na val prostovoljstva, ki v Rusiji ni tako razvito kot na Zahodu, se je oblast odzvala s predlogom zakona o regulaciji dobrodelnih iniciativ, o katerem naj bi v dumi glasovali takoj po poletnih počitnicah. Zakon, ki se ukvarja z zakonskimi in finančnimi obveznostmi prostovoljcev in prostovoljskih organizacij, je naletel na ostre kritike opozicije in civilne družbe. Kritiki opozarjajo, da bodo toge birokratske zahteve otežile hitro in učinkovito odzivanje na naravne katastrofe, vladni nadzor pa da bo ubil novorojeni duh prostovoljstva. »Ljudje nočejo imeti opravka z vladnimi uradniki in birokracijo, zato se bodo odpovedali tej dejavnosti,« opozarja Marija Baronova, opozicijska aktivistka in ena od glavnih organizatork prostovoljne reševalne operacije v Krimsku. »Vlada se kot hudič križa boji prebujajoče se civilne družbe. Množično prostovoljstvo se je šele začelo pojavljati in bojijo se, da se bo razvilo v nekaj večjega,« ocenjuje poslanec opozicijske stranke Pravična Rusija Genadij Gudkov.
Pritiski oblasti
Želja oblasti po nadzoru se je po besedah naše sogovornice pojavila že v Krimsku, kjer je obuta v gumijaste škornje tri tedne lazila po blatu. »Naš tabor so večkrat obiskali pripadniki varnostnih služb v civilu, ki so hoteli, da jim priskrbimo podatke iz potnih listov vseh prostovoljcev. Temu smo se uprli in zagrozili so nam, da bodo nad nas poslali posebne policijske enote Omon. Odločili smo se, da jim bomo dali samo seznam imen in krajev bivanja prostovoljcev,« je povedala o pritisku oblasti v Krimsku, kjer je skupaj z drugimi prostovoljci skrbela za 5000 ljudi, ki so ostali brez strehe nad glavo. Po vodni ujmi je udaril še vročinski val, med katerim se je živo srebro dvignilo celo na 45 stopinj Celzija.
»Je pomembno, od kod si, če prideš pomagati? Sama sem, denimo, muslimanka in sem ljudem nosila humanitarno pomoč Ruske pravoslavne cerkve. Najbolj me je pretreslo, da ljudje, ki so res ostali brez vsega, niso prosili za pomoč. Pomoč smo, recimo, odnesli v dvonadstropni dvorec, ki skorajda ni bil poškodovan, zraven pa je stal dom, ki ga je praktično odneslo, vendar njegovi prebivalci niso prosili ničesar. Vseeno sem vstopila in jih vprašala, ali si česa želijo. ‘Hvala, ničesar ne rabimo, sami se bomo znašli,’ se je glasil odgovor. V takšnih primerih smo jim vseeno nosili pomoč,« je z nami delila svojo izkušnjo.
»Slab občutek mi je ostal predvsem zato, ker so različne politične organizacije tragedijo poskušale izrabiti sebi v prid. Na humanitarno pomoč so lepili simbole vladajoče stranke Enotna Rusija, zraven šotorov ministrstva za izredne razmere je stal portret Vladimirja Putina … Ljudi, ki so ostali brez domov, so namestili v hotele, v katerih vlada zanje plačuje polovično ceno. Mestne oblasti so od prostovoljcev zahtevale, naj v hotelih brezplačno opravljamo naloge čistilk. Prišli smo pomagat ljudem, ki so ostali brez vsega, ne pa dobičkarjem, ki hočejo služiti na račun strašne tragedije. Takšnih ljudi je ogromno,« prizadeto pripoveduje Luiza, ki je sicer tudi sama aktivistka Socialdemokratske zveze mladine, kjer zastopa frakcijo opozicijske stranke Jabolko. »V Krimsk nisem odpotovala kot politična aktivistka, ampak kot prostovoljka, človek, ki hoče pomagati.«
Teorije zarote
Uradno število žrtev stoletnih poplav je 177, pri čemer gre po njeni oceni za veliko manipulacijo: » V Krimsku ljudje govorijo, da je bilo žrtev od 7000 do 8000, vendar menim, da so takšne ocene pretirane. Če gre verjeti profesionalnim vojakom in ljudem, ki so bili na prizorišču tragedije od samega začetka, potem je realno število žrtev 4000. Tri tisoč ljudi naj bi umrlo v samih poplavah, kakih tisoč pa v naslednjih dneh. Nekateri so doživeli srčni infarkt, ko so na drevesih zagledali trupla svojih otrok, drugi so se obesili, ker so izgubili vse imetje. Vsaj na začetku ljudem niso nudili nobene psihološke pomoči.« Potem si zastavi vprašanje, zakaj je v Rusiji število žrtev ob naravnih nesrečah vedno 160, 170, 116, ne pa več. »Če v takšni katastrofi umre 200 ljudi ali več, to takoj pritegne pozornost OZN, ki opravi neodvisno preiskavo. Pri nas je seveda niso hoteli.«
Po razdejanem Krimsku vse od julijskih poplav krožijo bolj ali manj verjetne zgodbe. Med najstrašnejše sodijo govorice, da so prvi dan po katastrofi pokopali 1200 ljudi, na njihovih grobovih pa ponaredili dan smrti in zapisali datum pred poplavami. »Tega nisem videla na lastne oči. To so trditve mestnih prebivalcev, ki so izgubili sorodnike, sosede. Po Krimsku krožijo tudi govorice, da so v mestni administraciji dan pred ujmo neodgovorno razmišljali, katero mesto je treba žrtvovati. Zaradi obilnih padavin je bilo jasno, da jez ne bo zdržal in da ga bo treba odpreti. Izbrali so Krimsk, saj so bile tam poplave že leta 2002, in to brez velikih žrtev. Druga možnost je bil Novorosijsk, kjer so številna naftna podjetja in največje rusko pristanišče v Črnem morju, zato so mu prizanesli,« nam predstavi eno izmed teorij zarot. »Govori se, da so člani mestnih oblasti svoje družine evakuirali pravočasno ter obvestili sorodnike in prijatelje. Ne vem ali to drži, lahko pa zatrdim, da pred poplavami niso opozorili običajnih prebivalcev,« sklene svojo pripoved.