Moskva, Pariz, Bruselj – Ruska vladajoča elita je pozdravila vnovično izvolitev Baracka Obame; predsednik Vladimir Putin mu je že zgodaj zjutraj poslal čestitko, premier Dmitrij Medvedjev pa je dejal, da je vesel, »ker ni zmagal nekdo, ki ima Rusijo za glavnega sovražnika«.
S porazom kandidata, »ki ima toliko rusofobnih svetovalcev«, je zadovoljen tudi prokremeljski politolog Sergej Markov, ki ocenjuje, »da je zmaga Obame za Rusijo koristna«. »Gre za partnerja, ki ga Moskva zelo dobro pozna. Seznanjena je z Obamovimi spodobnostmi in omejitvami,« je ocenil direktor moskovskega Inštituta za strateške ocene Sergej Oznobiščev. Negativno se je odzval predsednik nacionalistične Liberalnodemokratske stranke Vladimir Žirinovski, po katerem smo priča »začetku potovanja k ameriški samoizolaciji«, predsednik Komunistične partije Ruske federacije Genadij Zjuganov pa je dejal, »da bodo v ZDA na Rusijo še naprej gledali kot na poraženko hladne vojne in se vmešavali v notranjepolitične zadeve, nam diktirali in nas vlekli v takšne in drugačne avanture«. Nad Obamovo zmago so razočarani tudi predstavniki liberalne opozicije, ki so upe polagali v Romneyja in njegov brezkompromisni odnos do Putina ter kratenja človekovih pravic in svoboščin v Rusiji, kar je predstavnik opozicije Vladimir Milov označil za iluzorno: »Obstaja upanje, da lahko ZDA pomagajo Rusiji, da se bo znebila Putina. Sem realist in pragmatik in ne verjamem, da lahko ZDA pripomorejo k spremembi pri nas doma. To je naša naloga.«
Zmagala sta razum in upanje
»Obama je zmagal prepričljivo, četudi so številni do konca govorili, da bo izid tesen in bo šlo za las.« S temi besedami je triumf Baracka Obame pozdravil veliki prijatelj Amerike, francoski filozof Bernard-Henri Lévy. Po njegovem prepričanju je zmagal umirjeni politik s karizmo, ki mu je zadnja štiri leta s strategijo federalnega intervencionizma uspelo obvarovati ZDA pred še hujšimi udarci krize, politik, ki se ima za človeka vseh Združenih držav Amerike, ne le rdečih proti modrim. Njegova zmaga je hkrati poraz za »neodarviniste«, ki verjamejo, kakor so prepričani nekateri republikanski ideologi, da v krizi revežem ne preostane drugega kakor trpljenje in smrt. Poraženi so Američani, ki na ukaz verjamejo v socialni boj vsakega proti vsakomur, in vsi medijski analitiki, ki so do zadnjega trdili, da nasprotnika še nikoli nista bila tako blizu drug drugemu.
Brez iluzij za Bližnji vzhod in Afganistan
Ponovna izvolitev je zgodovinska priložnost, da Barack Obama udejanji obljube iz svojega znamenitega govora v Kairu in dokončno prekine doktrino »spopada civilizacij«, s katero je ekipa njegovega predhodnika Georgea W. Busha začela – in nikoli končala – nepravični vojni v Afganistanu in Iraku ter poskrbela za hudo poslabšanje razmer na Bližnjem vzhodu. Zmaga Obami ponuja priložnost, da se upre dominantnim orožarskim lobijem in (nepovratno) umakne ameriško vojsko iz Afganistana in ob tem prekine vzporedno vojaško operacijo v sosednjem Pakistanu, kjer smrt sejejo ameriška daljinsko vodena letala. Težko je verjeti, da bo Obama to storil, saj je v času prvega mandata ameriško vojaško prisotnost dejansko močno povečal in od prvega dneva prvega mandata deloval kot »vojni predsednik«, ki je prebivalce Bližnjega vzhoda in Severne Afrike razočaral tudi z aktivno-pasivnim odnosom do demokratičnega prebujenja v arabskem svetu.
Za močno podporo arabski pomladi in sekularnim gibanjem, ki so lansko zimo odšla na ulice in se uprla tiranskim režimom, je tako ali tako prepozno. Še vedno pa ni prepozno za bolj neposredno pomoč sekularnemu delu sirskih upornikov, katerih boj so (tudi) zaradi ameriške pasivnosti zasenčili sunitski skrajneži. Ob tem je ključno, da novi stari ameriški predsednik nemudoma preneha groziti Iranu z bombardiranjem in v čim temnejši kot stisne predsednika izraelske vlade in hodečo grožnjo svetovnemu miru Benjamina Netanjahuja, ki »intenzivno razmišlja« o samostojnem pohodu na Iran. Obama mora tudi nujno omejiti vlogo Saudske Arabije in Katarja v regiji, kjer poteka (ne le) hladna vojna za dominacijo. Pričakovanja bodo zopet velika. Bati se je, da tudi razočaranja.
Slavljenje Romneyjevega poraza
Drugače kot po zmagi pred štirimi leti, ko je bil Barack Obama na stari celini obravnavan skoraj kot odrešenik, je v evropskih pričakovanjih od novega starega predsednika ZDA več realizma. Čeprav se je pokazalo, da ne more hoditi po vodi, je imel pred volitvami na svoji strani skoraj vse Evropejce. »Evropa je bolj kot Obamovo zmago slavila poraz Mitta Romneyja, ki ga neupravičeno postavlja ob bok Georgeu W. Bushu,« je ocenil profesor ameriške politike na belgijski univerzi Leuven Bart Kerremans. Pričakovanje, da bo Obama v drugem mandatu izpolnil tisto, česar mu ni uspelo v prvih štirih letih, je po njegovem mnenju neupravičeno, saj razmerje političnih sil z blokado v kongresu ostaja nespremenjeno.
Kljub temu je Obamova zmaga pri mednarodnih vprašanjih zagotovila več predvidljivosti. Trša stališča Mitta Romneyja do Kitajske, Irana ali Rusije v volilni kampanji so bila znamenje, da bi v primeru njegove zmage pri ključnih vprašanjih utegnili priti do globljih nesoglasij med čezatlantskimi partnerji. Vsekakor si bodo ključne države EU v navezi z ZDA morale beliti glavo z iskanjem rešitev, s katerimi bodo dosegli popuščanje Rusije glede Sirije in omejevanje tveganja, ki ga povzročata iranski jedrski program in posledična izraelska živčnost.
Ker politično življenje na obeh straneh Atlantika zaznamujejo gospodarska kriza in javnofinančne težave, bo spopadanje z njimi visoko na evropsko-ameriškem dnevnem redu. Predsednik evropske komisije José Manuel Barroso in prvi človek evropskega sveta Herman Van Rompuy sta v skupni čestitki ocenila, da je ustvarjanje delovnih mest in gospodarske rasti prednostna naloga za ZDA in EU. Zato bi delitev bremen, denimo pri financiranju afganistanskih varnostnih sil, utegnila postati ena od žgočih čezatlantskih tem.
Iz Washingtona so v zadnjem času prihajale zahteve, naj Evropa naredi več za zagon gospodarstva. Zagovarjanje ameriškega modela z orjaškimi konjunkturnimi programi in zagonom tiskarne evra je naklonjeno predvsem javnofinančnemu šibkemu jugu stare celine. Po Kerremansovih besedah administracija v Washingtonu pričakuje predvsem prepričljive ukrepe v boju z dolžniško krizo, ki lahko destabilizira finančne trge in škoduje ameriškemu gospodarstvu.