Moskva – Na ruski tiskovni agenciji Ria Novosti so ta teden novinarjem razdelili DVD-je in debelo knjigo z naslovom Lakota v Sovjetski zvezi: 1930–1934. V njej ruski zgodovinarji dokazujejo, da velika lakota v začetku tridesetih let prejšnjega stoletja ni bila genocid nad Ukrajinci, ampak posledica prisilne Stalinove kolektivizacije in politika razrednega boja, zaradi katerega so bogati kmetje oziroma kulaki po vsej Sovjetski zvezi avtomatično postali sovražniki komunističnega režima.
Od naše dopisnice
Kar 500 strani debela knjiga vsebuje tudi fotokopije Stalinovih dekretov, ki so jim šele pred kratkim odvzeli oznako zaupnosti. Med njimi so žigosana pisma, v katerih sovjetski diktator zavrača prošnje, naj se zmanjša količina zaseženega žita, in dokumenti, s katerimi je takratno ukrajinsko vodstvo poskušalo prikriti prave razsežnosti lakote, zaradi katere je v žitnici Sovjetske zveze kosila smrt.
Temeljni namen zgodovinskega dela je dokazati, da je bila velika lakota, golodomor po rusko oziroma holodomor po ukrajinsko, posledica surove Stalinove kolektivizacije, ki je poganjala industrializacijo takratne Sovjetske zveze. Z izvozom odvzetega žita je namreč sovjetsko vodstvo financiralo nakup strojne mehanizacije. »Odkrili nismo niti enega dokumenta, ki bi vsaj posredno dokazoval, da je bila prisilna kolektivizacija v Ukrajini hujša kot v drugih delih države, da o genocidu sploh ne govorimo,« je na predstavitvi poudaril Vladimir Kozlov, vodja zveznega arhiva. »Nikakršnega nacionalnega ali etničnega podtona ni bilo,« je dodal prvi ruski arhivar.
Natanko to hočejo dokazati ukrajinske oblasti na čelu s predsednikom Viktorjem Juščenkom, zato od Rusije kot naslednice nekdanje Sovjetske zveze že več let zahtevajo, da se opraviči za genocid. »Lakota je bila orožje, s katerim so poskušali streti ukrajinske nacionaliste,« je Juščenko poudaril tudi novembra lani.
»To je samo netenje etničnega sovraštva in poskus, da bi Ukrajino še bolj odtrgali od Rusije,« je na predstavitvi poudaril direktor moskovske organizacije Zgodovinski spomin Aleksandr Djukov. Nekaj podobnega je lani v intervjuju za Sobotno prilogo izjavila tudi podpredsednica ruske dume in članica medparlamentarne komisije za sodelovanje z ukrajinsko vrhovno rado Ljubov Sliske: »Ples na kosteh je moralno oporečni poskus nabiranja političnih točk na račun tragičnih človeških žrtev, ki je za trenutno ukrajinsko vodstvo postal fiksna ideja.«
Mnenja se krešejo tudi o številu žrtev: Viktor Juščenko vztraja, da je bilo samo v Ukrajini 10 milijonov žrtev, ruski zgodovinar Valerij Tiškov pa je na tokratni predstavitvi izjavil, da je celo podatek o 3,5 milijona smrtnih žrtev v Ukrajini in prav tolikšnem številu žrtev v Rusiji, milo rečeno, pretiran.