Avtoritarizem beloruskega tipa je vse bolj privlačen

»O Evropski uniji zaradi sankcij poročajo samo negativno, poleg tega državni mediji evropsko kreditno krizo izrabljajo za svojo propagando, da je evropska prihodnost negotova,« se Jahorau zavzema za široko evropsko kampanjo, s katero bi v Belorusiji evropske teme predstavili bolj uravnoteženo.

Kakšen odnos imajo Belorusi do Evropske unije?

Belorusija je postala neodvisna, ne da bi se morala za to boriti. Sovjetska zveza je razpadla in dobili smo samostojno državo. Od takrat je del Belorusov proevropsko, del pa prorusko usmerjenih. V tem trenutku je v premoči proruski del populacije. Tudi tu javno mnenje kroji medijski prostor. Bolj kot absolutne številke je važen trend, ki kaže, da se proevropsko razpoloženje stalno širi vse od leta 1991. Največjo rast smo zaznali med letoma 2008 in 2010, saj je evropska oblast v tem času obnovila sodelovanje z Belorusijo; na primer vzhodno partnerstvo, odpravo sankcij, vrstili so se obiski evropskih politikov, kar pomeni, da so državni mediji spremenili svojo retoriko. O Evropski uniji so začeli na veliko in pozitivno govoriti. Po letu 2010 so odnose ponovno zamrznili in retorika državnih medijev se je spremenila. Vse to se dogaja na podlagi izboljševanja odnosov z Rusijo, ki so bili med letoma 2008–2010 zelo načeti. Rusija nam ni pošiljala nafte, nastajale so plinske, mlečne in mesne vojne. Zdaj je Rusija spremenila svoj odnos. Dali so nam kredit. Povabili so nas v Evrazijsko unijo, kjer je do izraza prišla njihova imperialna mentaliteta.

Ali so sankcije dosegle svoj cilj?

Po povolilni represiji leta 2010 je morala Evropska unija sprejeti nekatere ukrepe proti beloruskemu režimu. Ni jim preostalo drugega, kot da sprejmejo odločitev o odmrznitvi sankcij, ki so ji zamrznili leta 2008. Evropska unija je v tem pogledu ujetnik svoje stare politike do Belorusije. Bruselj je moral na simbolni ravni pokazati nezadovoljstvo s tem, kar se je dogajalo v Belorusiji. Odločili so se za prepoved izdajanja viz in bančnih računov proti predstavnikom režima, nato so na seznam dodali še poslovneže. Gre za sankcije proti natančno določenim posameznikom. Zdaj Evropska unija spet razmišlja o razširitvi sankcij, saj so iz zapora do zdaj izpustili samo dva politična zapornika. To ni nič. Nezakonito jih je v zaporu še več kot deset.

Na drugi strani so sankcije negativno vplivale na odnos Belorusov do Evrope?

Javno mnenje je proti sankcijam, saj ljudje ne razumejo, da niso usmerjene proti Belorusiji, ampak proti odgovornim posameznikom, kamor seveda sodijo tudi oligarhi, saj lahko lobirajo in pritisnejo na režim. Sankcije imajo svoj učinek predvsem kot demonstracija pozicije, ki mora biti jasna, nepopustljiva, hkrati pa Belorusov ne sme izvzeti iz sodelovanja z Evropsko unijo. Vzhodno partnerstvo se mora nadaljevati, trgovinska menjava mora še naprej rasti. Sem proti gospodarskim sankcijam, s katerimi bi Belorusiji denimo prepovedali prodajo nafte ali njen tranzit, kar je glavni dohodek Belorusije, zato bi takšen ukrep udaril po vseh prebivalcih Belorusije. Tega si Evropa ne sme privoščiti. Sankcijam nasprotuje 30 odstotkov Belorusov, podpira pa jih 24 odstotkov ljudi, med 36 in 38 odstotki do sankcij nima odnosa. Povsem druga stvar je, kaj državljani menijo o vzrokih za sprejetje sankcij – političnih zapornikih. Oseminšestdeset odstotkov Belorusov meni, da je treba popustiti pritisku Evropske unije in iz zapora izpustiti vse politične zapornike, za katere mislijo, da so v zaporu nezakonito.

Opaziti je mogoče veliko nesoglasje. Kaj bi bilo treba storiti, da bi ga zmanjšali?

Treba je spremeniti medijsko politiko. Retorika beloruskih medijev o sankcijah ne ustreza realnosti. Imamo tri milijone uporabnikov interneta in neodvisne medije, kar bi morala Evropska unija izkoristiti, da bi ljudem pojasnila, zakaj se Bruselj odloča za tovrstne ukrepe. Ker večina državljanov ne podpira sankcij, je takšna tudi politika večine nevladnih organizacij, saj ne želimo, da bi se prebivalstvo zaradi podpore sankcijam obrnilo proti nam. Sam recimo podpiram bojkot svetovnega hokejskega prvenstva, v naši organizaciji pa o tem ne govorimo, saj mu večina Belorusov ni naklonjena, zato bi s takšnimi predlogi zgolj zgubljali priljubljenost. Edino, kar lahko storimo v takšnem položaju, je, da poskušamo čim bolj jasno razložiti, zakaj je Evropska unija sprejela takšno politiko.

Kako komentirate odpoklic vseh veleposlanikov in veleposlanic držav članic EU?

Mislim, da je šlo za zelo učinkovito potezo. Lukašenkov režim je ves čas poskušal igrati na različna stališča članic Evropske unije do Belorusije. Ko je Lukašenko izgnal veleposlanico EU in poljskega veleposlanika, ni pričakoval solidarne reakcije Evropske unije. Prepričan je bil, da Evropska unija ni sposobna enotnega odziva. Ko je Bruselj dokazal nasprotno, je ostal brez manevrskega prostora.

Slovenija je do zadnjega ščitila beloruskega oligarha Jurija Ciza. Kako ste v Belorusiji gledali na to potezo?

Povsem razumem, da Slovenija ni dolžna delati proti lastnim gospodarskim interesom. Če svojo skupnost gradite na enotnih vrednostih, potem bi Evropska unija seveda morala zavzeti enotno stališče. Ne pozabite, da ste sprejeli Lizbonski dogovor o skupni zunanji politiki. Majhna Slovenija je bila sposobna zablokirati skupno odločitev Evropske unije, iz česar sledi, da EU nima strateške politike do Belorusije. Če bomo čutili podporo EU, potem se bomo počutili močnejše. Če tega ne bo, potem se bomo znašli ena na ena z režimom.

V Sloveniji je o Belorusiji mogoče slišati tudi izjemno pozitivne stereotipe, češ da gre za idealen model socialističnega gospodarstva. V času, ko se Evropa spopada z globoko gospodarsko krizo, postaja čedalje bolj privlačen beloruski model s sicer nizkimi, a stabilnimi plačami.

Glavni problem takšnega sistema je beg možganov v Rusijo, Ukrajino, Evropsko unijo. Gre za najbolj nevarno tendenco, ki ogroža belorusko prihodnost. Belorusija ni standardna diktatura, kot je bila denimo diktatura Franka. Gre za unikaten tip modernega avtoritarizma. Gre za avtoritarizem informacijske družbe. Belorusiji je med globalizacijo uspelo zgraditi prvi avtoritarni sistem v Evropi. V dvajsetih letih je dokazala, da lahko njen model preživi in se celo razvija. Belorusija je denimo najbolj razvita država vzhodnega partnerstva. Med gospodarsko krizo postaja čedalje bolj privlačen avtoritarizem beloruskega tipa, zato obstaja nevarnost njegove ekspanzije, kar je svojevrsten fenomen. In problem. Naš eksperiment je že prevzela Rusija, ki kopira beloruske vzorce upravljanje in je v tem smislu trenutno tam, kjer smo bili mi leta 1996. Prevzema ga tudi Ukrajina. Za nekatere so dovolj stabilne, čeprav skromne plače, zato pred tovrstnim avtoritarizmom niso imune niti države Evropske unije. Ob tem bi vse opozoril, da glavna beda Belorusije ni revščina, temveč model, ki ne omogoča razvoja znanosti, kulture, inovacij. Za kaj takega je nujna svoboda.

Kako vidite prihodnost Belorusije?

Imamo dve možnosti: ali bomo končali kot srednjeazijska diktatura ali pa bomo postali evropska država, s čimer imam v mislih predvsem moderno, demokratično ureditev. Ne gre toliko za članstvo v EU, na katerega še nismo pripravljeni. Poglejte, kaj se je zgodilo z Romunijo in Bolgarijo, ki sta v EU vstopili nepripravljeni. Njihov živ­ljenjski standard je nekje na 30 odstotkih evropskega povprečja, kar je manj kot v Belorusiji.

Belorusija je evropska diktatura, ki ne pozna nasledstva oblasti, kot ga poznajo denimo v Azerbajdžanu, za kar je zaslužna predvsem drugačna kulturno-politična tradicija. V Evropi diktature ne živijo dlje kot diktator, zato sem prepričan, da niti Lukašenko ne bo večen. Mislim, da bo odšel prej, kot bo ostarel. Dejstvo je, da je v 90. letih s svojo avtoritarnostjo zagotavljal razvoj, danes pa je njegova glavna ovira. Vse več je ljudi, ki jim je jasno, da se v Belorusiji nobenega vprašanja ne da rešiti brez spremembe političnega položaja.

𝕏   Facebook   Telegram   Viber